Kakšna tri desetletja so od takrat, ko sva se z Igorjem Bavčarjem ‘na daljavo’ zapletla v neko obrobno polemiko. Kakšni dve leti kasneje sva bila v istem uredništvu – študentskega časopisa Tribuna. Žalibog se ne spomnim več zanesljivo, ali je bila tednik ali štirinajstdnevnik (mislim, da slednje), spomnim pa se, da je bil časopis vsaj enkrat zaplenjen (če se ne motim zato, ker je zunanjega ministra, takrat jugoslovanskega, menda žalil z neko pesmijo) in še nekajkrat blizu tega, da ’samozaščitno osveščeni tiskarji’ ne poženejo rotacije z njenimi ploščami. Kakor koli, vedno, ko je bilo treba, je bil Bavčar bolj ali manj edini od nas, ki je ohranil popolno prisebnost in z dolgimi ‘referati’ tako utrudil za Tribuno pristojne tovariše, da kakšnih hujših sankcij ni bilo. Najini odnosi nikoli niso bili bogve (in po slovesu iz uredništva so naju pota le redko pripeljala skupaj), a sam sem to njegovo prisebnost vselej občudoval. Še danes jo, recimo v ponedeljek v Polemiki na nacionalki ali med včerajšnjo izjavo za javnost po seji nadzornega sveta Istrabenza.
Res je treba biti Igor Bavčar, da lahko zdaj mirno napoveš prodajo Droge Kolinske. Ne le zato, ker se je namenil prodajati sredi finančne krize ali ker ima očitno finančne težave, iz katerih komaj vidi ali česa podobnega. Mene je očaralo predvsem dejstvo, da prodaja slovensko živilsko podjetje v časih, ko Pivovarna Laško prodaja največjega slovenskega trgovca. Zdi se mi preprosto sijajno: v trenutku, ko vsa Slovenija razpravlja o tem, ali bi bila prodaja Mercatorja tuji trgovski verigi katastrofa za slovensko živilsko industrijo ali ne, Bavčar ledenohladno napove prodajo enega večjih slovenskih živilcev najboljšemu ponudniku.
Če je slovenska živilska industrija že itak v težavah, potem takšnega ponudnika iz panoge ne bo. Tudi ‘kolegi’ iz Istrabenzove panoge, domači finančni holdingi, najbrž ne pridejo v poštev, saj ni videti nobenega, ki bi pokal od likvidnosti. Torej najbolj verjetno – in kvečjemu – spet tujec in za ne prevelike denarje, četudi bo morda zraven zemljišče ‘na lepi lokaciji’, ki ga Droga Kolinska prodaja že od poletja (a se tudi po podaljšanju razpisa do srede tega meseca še ni pohvalila s ponudbami).
Kdo bo hitrejši (ali pa, komu se bolj mudi?) – Istrabenz ali Pivovarna Laško? Če bo Pivovarna Laško – in bo prodala tuji trgovski verigi – bo Droga Kolinska (po nacionalnointeresni teoriji ‘izgona’ slovenskih dobaviteljev z Mercatorjevih polic) vredna še manj. Če bo Istrabenz – in bo prodal tujemu podjetju iz živilske panoge – prodaja Mercatorja tujemu trgovcu pač verjetno ne bo več takšna nacionalnointeresna katastrofa za slovensko živilsko industrijo, saj bo njen lep kos že v tujih rokah.
A Bavčar ni le vedno priseben, ampak tudi zvit. A ni že v ponedeljek v Polemiki dejal, da bi prodal tudi državi, če bo ta najboljši ponudnik? Je bil to morda namig, porojen (tudi) iz sindikalno-lobistično-politično-medijskega vika in krika ob ‘zaščiti nacionalnega interesa’ v primeru Mercator? Računa morda Bavčar na podoben učinek napovedi prodaje Droge Kolinske?
Morda, a vsekakor je ob tej njegovi napovedi treba omeniti še nadzorni svet Istrabenza, zlasti njegovega predsednika Janka Kosmino, ki je tudi včeraj pred novinarji stal Bavčarju ob strani, prav veliko smiselnih stavkov pa ni bilo slišati, da bi spravil skupaj. Tole je nadzorni svet Istrabenza (ljubko ‘naključje’ je, da v njem še vedno sedi tudi laški Anton Turnšek) včeraj s Kosminovim podpisom med drugim sporočil javnosti:
• Nadzorni svet holdinške družbe Istrabenz, d.d., podpira usmeritve uprave za zagotovitev likvidnosti družbe z zagotovitvijo ustreznega razmerja med kapitalom in finančnim dolgom družbe ter zagotovitev stabilnega razvoja odvisnih družb, vključno z možnostjo prodaje dela premoženja družbe.
• Nadzorni svet soglaša s predlogom uprave za podelitev mandata svetovalcu za prodajo delnic družbe Droga Kolinska, d.d., in delnic družbe Petrol, d.d., vendar nalaga upravi, da predlog o tem, katero od predlaganih naložb prodati, sprejme na podlagi pridobljenih ponudb in ob upoštevanju predlaganih kriterijev ter ga predloži nadzornemu svetu v potrditev.
Torej Istrabenz prodaja še Petrol.
Nemara je včerajšnje Kosminovo retorično opotekanje o ‘morda preambicioznih načrtih Istrabenza’, ‘prilagajanju realnemu stanju’ in ‘pričakovanju, da bodo še sto let lepi časi’ treba postaviti v kontekst tega, da je nadzorni svet vse akvizicije uprave Istrabenza brez zadržkov podpiral. Ali, kot piše denimo v letnem poročilu 2007:
Na 11. redni seji 28.8.2007 je nadzorni svet dal soglasje upravi družbe k dotedanjim in nadaljnjim pridobitvam delnic izdajatelja Petrol d.d., Ljubljana, in sicer v obsegu, ki bi predstavljal največ 24,9-odstotni delež glasovalnih pravic izdajatelja družbe Petrol d.d. Aktivnosti uprave pri povečanju lastniškega deleža v družbi Petrol d.d. je ocenjeval kot naravnane h krepitvi položaja Skupine Istrabenz v energetiki ter povečanju dolgoročne konkurenčnosti obeh ponudnikov energetskih storitev. Soglašal je, da uprava pridobiva delnice po ceni, ki bo zagotavljala ustrezen donos vloženih sredstev in izvaja aktivnosti ter sklepa posle, s katerimi bo lahko utrdila vlogo pri upravljanju poslov družbe Petrol d.d.
Ko se je Igor Bavčar iz politike selil v Istrabenz, ga je takratni nadzorni svet Istrabenza imenoval za predsednika uprave na predlog Janka Kosmine. Ta se je preselil v nadzorni svet, ki mu v drugem mandatu predseduje še do maja prihodnje leto. In če se je bil maja letos, po razkritju lastniške sestave Istrabenza, Kosmina res ukvarjal z mislijo o odstopu, bi danes morda lahko obžaloval, da tega ni storil. Ampak na njegovo srečo med delničarji Istrabenza ni videti nobenega, ki bi ga smel čiste vesti povprašati o odgovornosti.
...
Ja, v bistvu je škoda, da bo eden najbolj “opravilno” sposobnih Slovence, končal tako neslavno svojo pot na veliki sceni. Politika je bila premajhna zanj, velike finance in gospodarstvo prevelike. Pri njem je problem, predvsem ta, da je pri vseh odlikah v ozadju zmeraj še nekaj nezdravega, nekaj kar ne vliva zaupanja. Pušča pa vsepovsodi veliko sled. Takšnih in drugačnih. Eden redkih, eden pomnikov tranzicije…
spoštovani Emil,
je nekaj resnice v vaših zapisih, vendar je njen (resnice) del že ponarodelo “očem skrit”. Vsekakor ni očem skrito, da je v razpadu SFRJ (nujen? ne v primeru, ko bi politični heroji v Sloveniji po samoderklarirani sposobnosti znali in zmoglii demokratizirati celotno Jugo in jo v enem kosu prvo pripeljati v EU brez stotisočev mrtvih, ki so sledili) nekdo prvi vlamljal v prostore UDBE in ostalih komunističnih tajnih policij in so si bojevniki osamosvojitve arhive olastninili na tipično tranzicijski način, da so postavili meje tam, kjer so jo pozneje Hrvati zarisali, da so se šli ob osamosvojitvi še revolucionarni prevzem oblasti tipičen za kumrovško šolo mladih pripadnikov komunistilčne partije, da so meščani vaše rodne Murske Sobote poslušali pridige ponosne tašče o enem in edinem meedtem, ko so sinovi nepriviligiranih škornje državli čez mejni potoček na mejnem prehodu gederovci, da je enormno prevelik politični prostor v Sloveniji po neuspehu gospod zamenjal za politična mesta v gospodarstvu in to raji pokazal z nakupom Bugatija, ki se je šopiril po slvoenskuih ulicah, da.. ja, da je zapuščina uničeno podjetje, razprodaja blagovnih znamk in krona vsega dobrega in preračunljivega uničeni posamezniki v stotnijah na borzi dela?
vsakega naj hvali njegovo delo, ki očem ni skrito – lovore mu jaz ne bom pletel. po mojem mnenju eden najočitnejših primerov slovenske (ali če hočete jugoslovanske) variante ruskih oligarhov.. pri tem pa mu v pozitivno šteti hladen in brezosebni odnos do tisočev ogroženih delovnih mest? A je tudi pri vas Emil postavljena miselnost ekonomista s profitom, kot dogmo pred Emila, ki vendarle pozna traktorista iz rakičanskega kmetijskega gospodarstva? nak, ko ste omenili Sokrata ste zašli do Platona, ki na koncu postavi človeka na čelo svoje Republike (kako malo ljudi to razume), na vrh simbolično postavi v začetku popljuvanega poeta – in pove, da smo ljudje to kar smo zaradi razuma in srca. Videti heroje tam, kjer jih ni – komu je tega treba? resnica v tem primeru ni očem skrita.
@james
Ja, zopet mi vede (ali nevede) uspe skriti misli med vrstice. V bistvu zapisa je obžalovanje, da dejansko sposobni ljudje zajadrajo med družbeno škodljive, potem ko ne obvladajo več svojega ega. Bavčarja sem spremljal od leta 1980 v raznih, tudi zelo direktnih zvezah in o njem bi lahko pisali knjigo o slovenski tranziciji. Vendar ne glede na vse njihove slabosti, je tem ljudem potrebno priznati, da so storili veliko dobrega, pa tudi veliko manj dobrega. Na žalost so življenja rakičanskih traktoristov povezane s takimi voditelji, čeprav menim, da ne tako usodno, kot večina misli (vsa pri nas ne). Kar se mene tiče se ve, brez panonske patetike, kateri so mi ljubši. Zlaganost in forma velikega sveta me ne privlačita, zato se raje posvečam jamesom in vidmarjem, ker vem, da so v svojem pogosto čudnem pristopu bolj iskreni in iskrivi, kot ves formalni svet skupaj…
Tole pa se prebere g. Emil, kot žgečkanje z gosjim peresom po trebuhu.
Pa še anonimnežu ste odpisali – da ne ponavljam, nadimek je samo zaradi tez o varovanju življenja na planetu (prvi problem prenaseljenost), zaradi česar si enostavno ne želim uničiti možnosti delanja kompromisov (srednja pot bi rekli preprosteje) v realnem svetu in.. no, zdravorazumska ocena je z vaše strani itak sigurna, kot sončni vzhod.
Zanesti se na glas razuma pa je privilegij nas, ki preberemo in ne tistega, ki neljubo resnico izreče (znanje ni garant sreče, dostikrat je obratno).
james