Okrog 130 milijard evrov bo menda vreden konjunkturni program, ki ga namerava evropska komisija prihodnjo sredo predstaviti za reševanje gospodarske krize, so včeraj potrdili na nemškem ministrstvu za gospodarstvo. Nekaj denarja bo prispevala evropska komisija iz proračuna EU, večino pa bodo morale zagotoviti države članice, če bo njen predlog potrjen. Vsaka naj bi zagotovila 1 odstotek bruto domačega proizvoda. Slovenski bruto domači proizvod je po podatkih državnega statističnega urada lani znašal 34,5 milijarde evrov, kar pomeni, da bi Slovenija morala prispevati 345 milijonov evrov.
Na evropski komisiji o predlogu programa ne želijo govoriti, tiskovni predstavniki novinarjem odgovarjajo le, da je treba počakati na uradno predstavitev svežnja. Nemška vlada je do zdaj odločno nasprotovala takšnemu evropskemu programu, ker ni bila pripravljena plačevati za države, ki imajo finančne težave. Zdaj, ko je evropski statistični urad Eurostat objavil, da je evroobmočje prvič po uvedbi evra v recesiji, ekonomisti pa napovedujejo, da bo padec gospodarske rasti občutno večji, kot ocenjujejo evropska komisija, Mednarodni denarni sklad (IMF) in druge institucije, so si Nemci očitno premislili. Je pa evropski program, podoben tistemu za reševanje bank, sredi oktobra zahteval francoski predsednik Nicolas Sarkozy.
Z denarjem iz konjunkturnega programa bi po načrtih evropske komisije podjetjem zagotovili posle, zaposlenim pa delovna mesta z gradnjo čezmejnih infrastrukturnih projektov. Da bi evropska komisija morala izdati obveznice, je v tem tednu v pogovoru za Bild že predlagal predsednik luksemburške vlade in predsednik evroskupine Jean-Claude Juncker.
“I suggest that the European Commission emits EU bonds and invests the revenue purposefully, for example into roads, rails and energy. Europe now needs to act jointly in order to tackle the economic crisis as resolutely as it is tackling the financial crisis,” he said in a joint interview with German Foreign Affairs Minister Frank-Walter Steinmeier, published by German paper ‘Bild’.
V istem pogovoru je nemški zunanji minister in kanclerski kandidat stranke SPD Frank-Walter Steinmeier dejal, da po rešilnem padalu za banke zdaj potebujemo še zaščitno padalo za delovna mesta. Da bo vsak davkoplačevalski evro iz tega padala učinkovito porabljen, ga je treba investirati v projekte za prihodnost in za ohranitev delovnih mest. Juncker je dodal, da se s tem predlogom strinja, ker je prave rešitve mogoče izvesti le na evropski ravni, “alergičen” je le na konjunkturne programe, “ki z veliko škropilnico škropijo denar po državi – in na koncu povečajo le zadolženost”. Zaradi tega bi bilo najbolje, da bi evropska komisija izdala obveznice, denar, ki bi ga z njimi zbrala, pa bi ciljno usmerila v gradnjo cest, železnice in energetskih objektov.
Predlog za izdajo evropskih obveznic podpirajo v politični skupini socialistov v evropskem parlamentu. Poslanci iz različnih političnih skupin pa od septembra že zbirajo podpise za resolucijo o izdaji evropskih obveznic za financiranje ključnih infrastrukturnih projektov, ki jo nameravajo objaviti v letu 2009. Vodja politične skupine liberalcev(Alde) Graham Watson pa je v torek v razpravi o finančni krizi opozoril, da zgolj zagotovitev vnovične gospodarske rasti ni rešitev. Po njegovih podatkih se bo ob recesiji bruto domači proizvod na globalni ravni v prihodnjih 20 letih podvojil, viri pa so omejeni. Zaradi tega se je treba osredotočiti na trajnostni razvoj in izvedbo naložb, ki upoštevajo omejenost virov.
Evropski program za reševanje gospodarstva predlagajo tudi izvedenci bruseljskega inštituta Bruegel Jean Pisani-Ferry, André Sapir in Jakob von Weizsäcker. Tudi oni predlagajo program v višini 1 odstotka BDP, s tem, da bi države članice usklajeno za 1 odstotno točko začasno v letu 2009 znižale stopnjo DDV in hkrati uvedle še ustrezne nacionalne ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti in zmanjšanje izpustov CO2. Po njihovih besedah je dobro koordiniran evropski program potreben zaradi tega, ker bi se nacionalne oblasti utegnile znajti v vojni pri pomoči sektorjem v težavah, prednostno bi utegnile pomagati nacionalnim šampionom. Kot se je pokazalo v primeru banke Lehman Brothers, bi takšno reševanje na koncu lahko bilo dražje, pa še škodovalo bi notranjemu trgu in tržnemu gospodarstvu.
Usklajeno ukrepanje na ravni EU utegne biti težko, nadaljujejo izvedenci Bruegla, ker je držav članic veliko, nekatere imajo proračunski presežek, druge imajo velik primanjkljaj, nekatere so že dosegle srednjeročni cilj za zagotovitev uravnoteženih javnih financ, nekatere ne. Zaradi tistih, ki imajo primanjkljaj in nimajo uravnoteženih javnih financ, obstaja nevarnost, da bi se zaradi uvedbe programa za spodbude gospodarstvu poslabšal položaj javnih financ v EU ravno v času krize. Da bi to preprečili, mora program za oživitev gospodarstva vsebovati okvir, ki bo preprečeval ponovitev starih napak. Ne glede na to, v kakšnem javnofinančnem položaju so, bi po mnenju izvedencev Bruegla morale vse države članice pri skupnem evropskem programu sodelovati enako.
Instead of recommending restraint to the member states whose budgetary situation is weaker, we recommend that all countries should participate equally in the stimulus and that those whose situation is weaker should go further in the implementation of sustainability enhancing reforms.
Jean Pisani-Ferry, André Sapir in Jakob von Weizsäcker opozarjajo, da je evropski program treba sprejeti hitro, uveljaviti ga je treba že s 1. januarjem 2009, saj so napovedi o recesiji vse bolj skrb zbujajoče. Tudi evropska komisija načrtuje, da bodo voditelji držav članic njen predlog programa potrdili na rednem zasedanju evropskega sveta 11. in 12. decembra v Bruslju.
