Po pisanju Financ bo po najnovejših predvidevanjih ministrstva za javno upravo (MJU) za plačno reformo v javnem sektorju potrebnih 450 milijonov evrov, vendar naj tudi ta ocena ne bi bila dokončna.
V luči prihodnje recesije na naših najpomembnejših izvoznih trgih in pritiska na znižanje stroškov dela v podjetjih ter povečanih socialnih izdatkov iz proračuna za pasivno politiko zaposlovanj, bi morala nova vlada razmisliti o tem, da umakne Virantovo plačno reformo. Pol milijarde evrov letno oziroma 1,3% BDP je skoraj polovica proračunskega primanjkljaja, ki si ga lahko privošči neka vlada v okviru Pakta o stabilnosti in rasti. Če bomo to polovico dovoljenega primanjkljaja “pokurili” za neko nesmiselno in strokovno sporno plačno reformo v javnem sektorju, s katero nihče ni zadovoljen, bo vladi ostalo izjemno malo manevrskega prostora za javno blaženje socialnih posledic recesije ter spodbujanje gospodarske rasti.
...
Jože, vsekakor me je tvoj poziv začudil?! Ali ne trčimo tukaj prav ob tisto dilemo, ali ohranjati zmerno potrošnjo ali varčevati? Hkrati se pojavi vprašanje, kdo naj troši oziroma kdo naj varčuje? V primeru, da bodo javnim uslužbencem izplačane plače v skladu s socialnim dogovorom oziroma plačno reformo, se bodo iz teh plač plačevali tudi prispevki in davki, skratka po najbolj drastičnih izračunih je to cca 70 % OD, pri tem pa se bo hkrati povečala kupna moč in potrošnja prejemnikov; nekateri avtorji opozarjajo, da bi bilo najslabše, če bi prišlo do deflacije. Ti, ki bodo prejemali višje plače pa lahko začnejo tudi varčevati – v bankah itd. V nasprotnem primeru bo, če bo teh cca 450 milijonov, od katerih so cca polovico že “privarčevali” javni oslužbenci z dogovorom o zamrznitvi plač, ostalo v proračunu, bo po vsej verjetnosti poniknilo kdovekje, med otalim verjetno tudi za razkošnost vladajočih ostalih ali pa za avtorske pogodbe zunanjih strokovnjakov!!! Po moje je z makroekonomskega vidika – ohranjanje potrošnjne – bolj oportuno in smiselno uveljaviti “Virantovo plačno reformo” z nujnimi popravki, kjer so nastala nesorazmerja. Vsekakor pa je treba javni sektor budno spremljati in racionalizirati tako upravne postopke, zelo premišljeno urediti organizacijo dela in si prizadevati za učinkovito upravljanje kot posledično zmanjševati število zaposlenih …Če hočemo ohraniti dinamiko servisiranja državljanov moramo imeti sposobno in učinkovito javno upravo in javne službe, to pa lahko dosežemo le z zadovoljnimi uslužbenci.
Ana,
ko bi ti vedela, kakšne neumnosti so v Virantovem modelu plač in pri odpravi plačnih nesorazmerij! Trenutno se najbolj splača biti policist s tacenskim šnelkursom in z 20 leti delovne dobe.
Poleg tega pa verjemi, da če bi odpustili polovico zaposlenih v državni upravi, ti niti opazila ne bi. Manj kot delajo, manj škode naredijo. Na žalost je tako.
Jože, hvala za odziv. Podrobneje si zadeve pojasnil v svojem današnjem prispevku Akcijski načrt za reševanje … a dilema potrošnja in/ali varčevanje ostaja.
Da je plačni sistem sračje gnezdo, je verjetno res. A pod eno streho spraviti vrednotenje vseh javnih uslužbencev ni mačji kašelj in človek se lahko vpraša ali je nemogoče mogoče. Dobro je, da je zdaj vsa zadeva zbrana pod eno marelo in je zato preglednejša. Kar pa štrli ven, naj se poravna. Škoda bi bilo zavreči vse delo šestih let in začeti ab ovo. No, kar zadeva ostalo pa se strinjava namreč o premalo učinkovitem tozadevnem državnem aparatu.
Dr. Damjan, morda je malce izven konteksta, a ste me močno razveselili s šegavo idejo o odpustitvi polovice državne uprave. Čudi me, da še nikjer nisem naletel na predloge o temeljiti “predelavi” tako državne kot lokalne uprave. Celo na Trenjih so politiki priznali, da se veliko uslužbencev državne uprave z vsako spremembo oblasti nacepi na novo… Seveda imam, za razliko od manekenovih predlogov o varčevanju pri tankanju svojega službenega vozila in pitju kav, kar nekaj konkretnih predlogov, a bi šlo to predaleč od debate. Moti me, da upravo smatramo kot zabetonirano stalnico, nihče pa se ne vpraša kakšno konkretno korist nam prinaša. Samo za okus…je kdo kdaj pomislil čemu služi npr. tržna inšpekcija? Da mene, diplomiranega butca čuva pred Tomasom, da mi ne bo prodal superg po nekorektni razprodajni ceni? Ali pa, da pregleduje ali so tehtnice v restavracijskih kuhinjah atestirane? Iz lastnih izkušenj vem, da atestirane tehtnice ni med prvih 100 razlogov, da gost odide iz lokala zadovoljen! Kakšno podcenjevanje človeškega bitja… Neskončno bom hvaležen tistemu, ki bo odprl fronto prepolovitve državne uprave!!!
gornjemu komentarju je potrebno dodati, da, ko bo pokazal kvalifikacije, lahko postane tisti, ki bi izbral polovico, ki jo bo vrgela na cesto (že vem kako to gre, ostanejo mame, ostanejo poročeni, letijo mladi ker so še dovolj maladi, da jim.kaj uničiš življenje oz. jih prisiliš, da naredijo čim več otrok, ker bodo potem subvencionirani in prvi v vrsti?).
Toliko abotnih komentarjev se čez roko lahko n hitro pojavi, da je to grozljivo. Že , če pogledamo avtorjev origiginalni komentar vidimo, kako malo pomaga še najvišji titln, če nočemo v ideti resnice – resnica je, da so najbolj (brutalno je izraz, ki ga ima avtor rad) poblaznele plače tzdravnikov in ne policistov. Pri tem je delavnik policista nevarnejši, daljši, odgovornejši (ja, tako kot je je odgovornejši), pod drobnogledom kršitev in njihovem kaznovanju,.. pa še zdravniki so supermeni, ki delajo 25 ur na dan pa še popoldansko obrt imajo za povrh. Dokler bodo tudi najbolj bistre glave manipulirale s svojimi mnenji je vse kar imamo, zasluženo (kdo bo že enkrat pospravil zdravniško svinjarijo pri njihovih plačaš, dežurstvih,.. to je največi rak naše družbe?). In ko polovice javne uprave, še več, polovice javnih uslužbencev, ne bo več na delvonih mestih, se bodo povprečneži z obrtniško pametjo pričeli spraševat zakaj njihova jutranja kavica ne funkcionira več, zakaj je kriza doletela tudi njihov abotni sistem razmišljanja, zakaj za vraga sploh potrebujemo kaj več kot nekaj procentov zaposlenih, saj je to dovolj, za zagotavljanje osnovne eksistence vsem ostalim.. verjetno odgovora ni potrebno spisati.
Zeta prvega šefa tajne službe, ki je to postal kot dolgoletni član komunistične partije Jugoslavije, obrti pri “divide et impera” manipulacijah, ki bi naj zagotovile volilno zmago (ni ratalo?) pač ni bilo potrebno učiti.
Danes so stvari ponovno “čudne”. Varčuje se tam, kejr je varčevala Milka Planinc, Ante Marković, janez Drnovšek, Gregor Virant ali Borut pahor . Časi se spreminjajo, mi pa ostajamo ujetniki SFRJ, namesto, da bi se spreminjali z njimi.
Kot, da je po defaultu namenjeno n mest v državni in lokalni upravi samo zato, da bodo imeli ljudje službe, ne glede na to ali njihove usluge potrebujemo ali ne. Drug ekstrem v tej zgodbi pa je, kaj če gremo vsi v službo v državno upravo? Bo takrat več kavic?
Jože, plače v javnem sektorju so problem že vse od srede 90-tih let prejšnjega stoletja, ko je politika popustila predvsem pritiskom zdravnikov in sodnikov. Na nedopustno popuščanje tema lobijema je takrat javno opozarjal predvsem dr. Peter Glavič. A vlada je popustila. In tako kot je popustila prvič, je morala še velikokrat – ne glede na sestavo.
Seveda so si tudi nekateri drugi poklici, ki imajo dobro organizirane sindikate in katerih stavke imajo neprijetne takojšnje posledice, izborili poseben položaj, a nič v primerjavi z zdravniki in sodniki. Kot predavatelj na fakulteti bi lahko poznal temeljno razliko med plačami v zdravstvu in visokem šolstvu. V zdravstvu je 70% zdravnikov v najvišjem plačnem razredu. Kaj pa na fakultetah? Pa izhodiščna plača?
Četudi bi iz javnega sektorja izločili viške, bi temeljni problem ostal. Plačnih nesorazmerij v javnem sektorju kratkoročno ni mogoče rešiti. Tudi Virantova reforma jih ni reševala. Zaradi desetletja dolge zavožene plačne politike bo plačna nesorazmerja težko odpraviti tudi na daljši rok. Tega se zavedajo tisti, ki predlagajo izločitev zdravnikov, profesorjev in mogoče še koga iz enotnega plačnega sistema javnega sektorja.
Plačna nesorazmerja v javnem sektorju imajo prav tako velike posledice na družbo kot celoto, kot stvari, ki jih omenjaš. Zato se bo morala vlada z njimi soočiti, ne verjamem pa, da bo naredila korenite reze, še zlasti ne takšne kot jih predlagaš. Zato bodo plačna nesorazmerja in nezadovoljstvo javnih uslužbencev še nekaj časa naša stalnica.
Začeli bi lahko pri prevetritvi PR kadra. Ta se zelo nalaga, saj novi minister stare ljudi ponavadi samo podredi svojemu svežemu izbrancu in s tem širi kadrovsko zasedbo področja.
Kot dolgoletni novinar se zakolnem, da vseh teh – sicer luštnih lutk – ne potrebujemo. Minister je politik in mora znat nastopat. Izhodišča naj mu pa strokovne službe zagotavljajo. Okej, enega PR-jevca dopustim, ampak vsak organ v sestavi ga pa ne rabi.
Po moji izkušnji 99% teh ljudi ni poznalo niti osnovnih določb ZDIJZ-a, pač, njihovega delovnega področja.