Kakor se lahko nekateri pasivno vdajajo v usodo, drugi ne začnejo iskati rešitve, ampak krivce za nastali položaj. In jih pogosto najdejo v drugih tujcih, raznih manjšinah, šibkejših, ki se jim pripišejo vsi možni grehi. In lahko da ne ostane samo pri zmerjanju, ampak se vse sprevrže v sovraštvo, preganjanje ljudi druge narodnosti, političnega prepričanja…; mi še nismo tako daleč in verjamem, da nikoli ne bomo. To so samo možnosti, ki se lahko uresničijo, če ne bo ustreznih ukrepov. In da ne bi mislili, da se take stvari dogajajo samo nekje na drugem koncu sveta, spomnimo se, kam je pripeljal srbski nacionalizem in sovraštvo, ki jih je razširjal.
/…/
Pri nas imamo milijonarje in ‘milijonarje’. Prve, ki so kaj dosegli brez goljufive pameti, ki so na primer vrhunski strokovnjaki, izumitelji in ki omogočajo dobro plačano delo še mnogim. Takšnih je kar nekaj, kar je krasno. Potem pa so drugi, ki so bili samo korituali, so si na čudne načine prigrabili bogastvo. Ker se o teh drugih veliko več govori, lahko zakrijejo tudi prve, kar gotovo ni dobro.
/…/
Tu je velika odgovornost politike in medijev, da ustvarijo vzdušje z iskanjem primernih in uresničljivih rešitev. Pri tem je treba posvetiti veliko pozornost socialnim vidikom, v katere morajo biti zajeti vsi. Velikokrat poslušamo, da smo vsi na isti ladji. Saj je res, vendar so eni v prvem razredu, drugi pa v podpalubju. Treba se je zavedati, da so ti v podpalubju prav tako pomembni in da tisti v prvem razredu ne morejo uživati na njihov račun. Če bomo zategovali pas, ga bodo morali vsi. Ljudje so pripravljeni na solidarnost, vendar pričakujejo pravičen konec zgodbe. Pa po mojem Slovenci nismo tako sebični, kot govorijo nekateri, dovolj primerov priča o tem. Sem optimist in verjamem v človeško solidarnost. In končno, če vemo, da bo kdo pomagal nam v stiski, bomo tudi mi pomagali drugim. To je pomemben preživetveni mehanizem.
dr. Marko Polič, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti UvL, v Večeru
