Boško Šrot išče kupca v upanju, da ga bodo ‘prijatelji’ razumeli?

Da bo Boško Šrot Mercator prodal, kot je napovedal včeraj, je možno, ni pa posebej verjetno. Bolj natančno, zelo verjetno se Šrot sam (torej Pivovarna Laško) le s prodajo lahko izogne obveznosti prevzemne ponudbe za Mercator, lahko pa bi se – z ‘majhno pomočjo prijateljev’ – damoklejevega meča prevzema otresel brez prodaje. Z nenavadno napovedjo in utemeljitvijo prodaje je Šrot tem ‘prijateljem’ včeraj poslal klic na pomoč, za vsak primer opremljen z neprikrito grožnjo (s tožbo). Mi, je včeraj dejal Boško Šrot, nismo nikoli govorili o nacionalnem interesu; to ste počeli vi, politiki, in če ga, nacionalni interes, hočete rešiti, najprej pomagajte nam, predvsem nam snemite z vratu tista, ki nam jemljeta glasovalne pravice in od nas zahtevata prevzem. Kupca bomo iskali z razpisom, do marca, če bo treba, imate nekaj časa, a pohitite. Da bo Mercator ostal naš, eh, slovenski.

Okoliščine napovedane prodaje skoraj polovičnega deleža v Mercatorju (po trenutni borzni ceni delnice vrednega nekako 350 milijonov evrov) so pravzaprav že skoraj čudaške. V Pivovarni Laško so se 1) naveličali ‘terorja’ in ‘politično motiviranega dela’ regulatorjev trga prav na dan, ko so od urada za varstvo konkurence dobili prvo znamenje, da Mercator lahko prodajo, 2) odločili za prodajo z razpisom v 3) času, ko spričo dogajanj na finančnih trgih ne morejo imeti nobenih zagotovil, da lahko iztržijo ‘vsaj’ tržno ceno, še zlasti, ker 4) so sami razglasili, da hočejo in morajo prodati in ker 5) ne prodajajo večinskega deleža, pač pa le delež, po katerem bi moral morebitni kupec dati še ponudbo za prevzem (z zelo negotovo možnostjo, da dobi statutarno večino). Kot da bi Šrot iskal na vse kriplje iskal kupca ‘i molio boga da ga ne nadje’.

Prav, morda so te okoliščine toliko čudaške, da so običajne, drugače rečeno, morda v Pivovarni Laško kupca že imajo in so se res odločili prodati. Konec koncev tudi zato, ker so z upravo Mercatorja, kakor je včeraj dal vedeti Šrot s citiranjem ‘dinastičnega kapitala‘ Žige Debeljaka iz Dnevnika, v slabih odnosih (in samo ugibamo lahko, ali morda vertikalna koncentracija pijačarju ne prinaša prav nasprotnih učinkov, torej slabše pogoje pri trgovcu). A zakaj potem razpis? Da bi nemara dobili ‘še boljšo’ ponudbo ali pridobili čas? Razpis je lahko zapletena in zamudna reč, zaradi tega tudi tvegana; kdor misli, da so delnice ‘na dnu’ in ga Mercator zanima, bi hotel kupiti zdaj, čez mesec ali dva si lahko že premisli. Čas? Kdo potrebuje čas, če je ‘teror’ tako nevzdržen? Pivovarna Laško ga z napovedjo prodaje vsekakor nekaj pridobi, saj od nekoga, ki prodaja, pač nihče ne bo zahteval ponudbe za prevzem (in bo mimogrede, kajneda, ‘pozabil’ tudi na morebitno kazen za doslej neobjavljeno prevzemno ponudbo), a ga tudi ‘podari’ – tistim, ki lahko ‘terorističnega varuha konkurence’ onemogočijo.

Boško Šrot pravi, da Pivovarna Laško s servisiranjem 420-milijonskega dolga za zdaj nima težav. Morda res ne in morda jih tudi Infond Holding, Pivovarna Union in Radenska nimajo. Bi pa finančne težave skoraj tako zanesljivo, kot jih zdaj nimajo, dobili, če bi morali za Mercator dati prevzemno ponudbo oziroma hoteli dobiti povrnjene glasovalne pravice. Okroglo, pa naj zaokrožim precej navzdol, četrt milijarde evrov bančnih garancij bi morali zbrati zanjo, dandanašnji velikanski znesek; morda ne bi izčrpali vseh, ker vsi delničarji Mercatorja ne bi prodali, a nikoli ne veš. Zato morda res ne bi bilo dobro, kot piše Večer, če bi politika slepo verjela, da Jani Soršak ve, kaj dela?

Čeprav je bilo vmešavanja politike v lastniška razmerja v Mercatorju preveč, se zdi, da je trenutno medvladje ob tako strateško pomembnih vprašanjih za Slovenijo moteče.
Jani Soršak, direktor UVK, je v prvem komentarju prodaje polovice Mercatorja na mednarodnem razpisu dejal, da je to glede na postopke, ki jih vodi zoper Infond Holding in Pivovarno Laško, “korak v pravo smer”. Je res? Kaj pa če se izkaže, da njegovi postopki le ne stojijo na trdnih pravnih temeljih? Takrat bo že prepozno!

Ne pade mi na misel, da bi Pivovarni Laško zaradi napovedane prodaje Mercatorja (tuji trgovski verigi) očital ‘izdajo’ nacionalnega interesa. Tega, v tem primeru namreč transparentno kapitalsko koncentracijo, so v Laškem ‘izdali’ že zdavnaj, med pivovarsko vojno. Ob obilni pomoči precejšnjega dela političnega razreda (vseh barv, krojev in vzorcev) in samo-reguliranih predstojnikov regulatornih ustanov. Nasprotno, prodaja Mercatorja bi bila v nacionalnem interesu – kot pravzaprav nepotrebno boleča šola (med drugim za precej dobaviteljev), kaj nacionalni interes ni. Prav tukaj pa je tudi kavelj – Boška Šrota je treba razumeti dobesedno, ko pravi, da ničesar ni počel in ne počne v nacionalnem interesu (čeprav se ga menda ne sramuje), ampak vselej le v ekonomskem.

Ker bi bila prodaja v nacionalnem interesu, ta pa za Šrota nikoli ni bil ‘motiv’, Pivovarna Laško Mercatorja potemtakem ne bo prodala, ker to pač ni v (njenem)  ekonomskem interesu, na katerega je vselej prisegala. In tega, lastni ekonomski interes, lahko ‘z majhno pomočjo prijateljev’ optimizira tudi tako, da ji ostane ves denarni tok z Mercatorjevimi delnicami vred. Kako? Tako, da nova vlada, kakor nakazuje Delo, sprevidi, da je ‘manevrski prostor ozek’, da se je najbolje zmeniti, zakopati tajkunsko sekiro in ‘v najširšem interesu‘ preprečiti prodajo Mercatorja tujcu.

Šrotova rokavica slovenski politiki je veliko težja in pomembnejša od tiste, s katero (novo) vlado drži v paralizi vodja upokojenske stranke. O odgovoru izzvanih lahko sicer le špekuliramo, a najbrž ne udarimo mimo, če sklepamo, da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.

Če drži, kakor pravi Šrot, da ekonomski interes Pivovarne Laške nima zveze z nacionalnim interesom, to, kakor je videti, še ne pomeni, da njen ekonomski interes vendarle ni ‘nekaj več’, da ni kar ‘najširši interes’.

In ko gre za varuha konkurence, ki zganja ‘teror’ nad Pivovarno Laško. Morda Boško Šrot ni opazil, toda s tem da je Janija Sorška razglasil za ‘terorista’ ob slabo prikritem pričakovanju, da bo zanj ‘poskrbela politika’ (če ne, bo pa Pivovarna Laško državo tožila), je za neodvisnost UVK storil več kot vse politične garniture doslej. Bilo bi vljudno, če bi se Soršak zahvalil Šrotu. Od včeraj je predstojnik UVK zaščiten kot kočevski medved. Če bo zamenjan ali utišan, bomo vedeli zakaj in na čigavo željo.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 1 na “Boško Šrot išče kupca v upanju, da ga bodo ‘prijatelji’ razumeli?”
  1. Rado je rekel/rekla:

    Ne glede na zadnji odstavek gornjega prispevka drži, da so Soršakovi ukrepi vsaj, blago rečeno, nasilni.

    Soršak ukrepa v pogojih nedorečene zakonodaje, ki je Šrotu sploh omogočila, da
    1) je izvršil nakupe in transakcije, kakršne pa je.
    in
    2) ob dejstvu, da je Šrotove dejavnosti v veliki meri omogočila prav politika. V zadevi Mercator še največ Janševa vlada.

    Torej,
    če je v slovenkem nacionalnem interesu, da obdržimo Mercator v slovenskih rokah (70% delež slovenskega blaga na Mercatorjevih policah, ima nedvomen ugoden makroekonomski vpliv), potem je Soršakovo nagajanje pljuvanje v lastno skledo.
    Če pa to ni v slovenskem nacionalnem interesu, potem je Šrotova namerava prodaja povsem legalno in legitimno dejanje, saj ima lastnina nedvomno pravico do prehajanja iz rok v roke. Mar nismo poslušali mantre na to temo celo desetletje in pol? Zakaj se torej vznemirjamo nad morebitnim tujim lastnikom?
    Če je danes nekaterim žal, da Pivovarne Union ni lastninil Interbrew, se tudi morebitnega franockega lastninjenja Mercatorja ne smejo bati.

    Več doslednosti v stališčih prosim!

    P.S.
    Ob obetanim lastniškim spremembam v Mercatorju, se v današnji luči zdi nekdanji Jankovičev nameravani 25 % menagerski odkup, s kontrolnim državnim deležem, prav idealna rešetev.

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, petek, 24. julij 2009 

Odhod Boška Šrota ali pa zelo podobno odhod Igorja Bavčarja ne pomeni nič za razbistritev pajdaško-lumparske mlake Slovenija, d. o. o. Figure sicer odhajajo, sistem se ne spreminja. Sistem navzkrižnih lastništev, sistem bančnih upniško-lastniških zlizanosti, sistem nekaznovanja za kršitve in neodgovornosti za napake ostaja. Poslovni model Slovenija, d. o. o., funkcionira.
V Laškem in Istrabenzu je bilo narejeno premalo in prepozno. Tone Turnšek je bil vendar leta na poziciji nadzornika v Pivovarni Laško. In kaj je vsa ta leta počel? [...]

vojko, petek, 17. april 2009 

Mislim, da ne, je v sinočnjih Odmevih predsednik uprave NLB Draško Veselinovič odgovoril na vprašanje, ali Infond Holding lahko v naslednjih 45 dneh proda delnice Mercatorja. Mislim, da ne – Veselinovič torej ni prepričan, da bo tisto, kar je banka včeraj nekaj ur prej oznanila kot ‘varnostno klavzulo’ v reprogramu 150-milijonskega posojila ključnemu členu neformalnega laškega finančnega holdinga, učinkovalo. Drugače, reprogram posojila, s katerim naj bi banka v nacionalnem interesu odvrnila domnevno grozečo nevarnost prodaje (najmanj slabe četrtine) Mercatorja (hrvaškemu [...]

vojko, četrtek, 16. april 2009 

Ministra Franci Križanič in Matej Lahovnik sta bila še pred dvema urama na tiskovni konferenci po seji vlade prepričana, da se le ni zgodilo, kar mediji in javnost domnevajo že od minulega petka. A iz NLB so zdaj, kot poročajo Finance, potrdili, da je res, kar je Infond Holding danes objavil na oglasni deski Ljubljanske borze. Zapadlih 150 milijonov evrov ima ključni člen finančnega holdinga Pivovarne Laško možnost vrniti še 45 dni.
Na osnovi predloga družbe Infond Holding za podaljšanje kredita [...]

vojko, torek, 24. marec 2009 

France Arhar se je nemara rešil. Vsaj začasno in tako po notranjsko, tihotapsko. S solističnim zasegom zastavljenih Mercatorjevih delnic je, če držijo izračuni Dnevnika, Arhar za Unicredit spravil na suho več kot sto milijonov evrov v Istrabenzu potopljenih posojil. V ‘materi’, italijanski bančni nadnacionalki, smejo biti zadovoljni. Zdaj je na vrhu upnic državna NLB, ki menda svojih 120 milijonov v Istrabenzu še zdaleč nima tako dobro zavarovanih kot Unicredit, naslednja pa NKBM. Nekaj nižje na seznamu je s trikrat manjšo [...]

vojko, petek, 31. julij 2009 

Laški patriarh Anton Turnšek bi prodal družbe, ki z osnovno dejavnostjo nimajo zveze in se posvetil tistemu, kar menda zna – varjenju piva ter polnjenju in prodaji pijač. Turnšek, ki je kupil Delo, tega leta 2005 ‘porinil’ v nakup skoraj 20-odstotnega deleža Večera in se kot predsednik uprave Pivovarne Laško umaknil med nadzornike po nakupu Mercatorja, bi se zdaj časopisno-založniških hiš torej znebil in v trgovcu obdržal manjši delež brez želje, da se vmešava v upravljanje. Ne vem, kako bo [...]