Kot je vsaka hrana za kaj dobra, je na Kitajskem najprej prisoten pozitivni pristop do stvari. Zato James, sem smog pustila za kasneje. Pravzaprav je neverjeten. Z gondolo sem se povzpela na neke vrste Rožnik oziroma bolj Pohorje Guangzhoua, poslušala posnetek, koliko kisika dnevno proizvede, se vzpenjala na najvišjo točko in namesto razgleda doživela obrise mesta v gostem oblaku.
Odnos do energije je nekaj, kar bolj ekološko osveščenega obiskovalca Kitajske dobesedno osupne. Samo pogled na klimatske naprave za vsak prostor neštetih stolpnic, nakupovalnih središč, podzemnih, ki namesto normalnih 28 ali 29 stopinj hladijo na 20 in manj, je dovolj zgovoren. Pri ogledu ponudbe na ulicah in v trgovinah ter obisku sejma pa lahko vsaj približno dojameš, s kakšno potenco deluje kitajska proizvodnja in kaj vse bruha na trg in v ozračje.
Kantonski izvozno uvozni sejem je bil včasih spomladanski in jesenski, zaradi razvoja pa so ga zdaj razdelili na tri sekcije. V desetih letih se je obisk namreč povečal za trikrat, promet pa za štirikrat. Sejmišče meri 851.000 kvadratnih metrov, v prvi sekciji s področja elektronskih in električnih pripomočkih za gospodinjstva in gostinstvo, svetil in svetlobnih elementov, elektronike, računalnikov, komunikacij, kemičnih produktov in vozil se je predstavljalo 18.000 razstavljavcev.
Med 16 paviljoni pa je bil samo en mednarodni, torej je bil ves sejem praktično namenjen kitajskim razstavljavcem in proizvajalcem. Kakovost ponudbe in oblikovanje ne zaostaja kaj dosti za podobnimi prireditvami v Evropi, zato pa so bistvene razlike v cenah. Nič čudnega torej, da je sejem obiskalo 200.000 poslovnežev iz 200 držav (domači, kitajski, v to niso všteti), spletna stran pa kar 53 milijonov ljudi.
V enem dnevu sem prehodila morda tretjino sejmišča in ne bi razlagala, koliko milijonov različnih stvari sem videla. Ko zdaj listam domače časopise ali prospekte pa lahko v oglasih Hoferja in drugih trgovcev opažam električni pekač za pice, lonec za počasno kuhanje, robotske sesalnike in vrsto drugih izdelkov. Da ne bo zvenelo slabšalno. Z izdelki ni nič narobe, preizkušeno – in mnogo cenejši so.
Pritegnila me je še ena organizacijska zanimivost. Poslovneži od enega do drugega razstavnega prostora nabirajo promocijski material, kataloge, vizitke. Najprej jih nosijo v vrečkah, potem vozijo v torbah in proti koncu dneva zavijejo na paketni oddelek sejmišča. Poštni delavci vse zapakirajo in že potuje na domače naslove. Paket z navadno pošto je bil v Sloveniji v osmih dneh.
Odlicno porocilo – koncni kitajski rezultat pa je in se bo – porast rakastih obolenj ( nekaj 100 milijonov) – kot vidimo iz zadnjih dogajanj v svetu – financna “kriza” itd – vse to ne vodi nikamor – edinole morad v koncni propad cloveske rase.
Ekstremno (po ameriškem okusu) hlajeni prostori ob izredno hudi onesnaženosti zraka. Hm, morda bi Evropejci morali od Američanov prevzeti pobudo v razvijanju gospodarskih odnosov s Kitajsko. Morda bi se tedaj Kitajci bolj zgledovali po nas. Seveda bi to pospešilo konvergenco cen njihovih izdelkov k našim, a to se bo prej ali slej zgodilo in ni nujno, da je to sploh slabo. Namesto nelojalne konkurence, ki uniči cele delovnointenzivne panoge v Evropi, ki bodo čez desetletja spet vzcvetele, bi takšno sodelovanje bilo bistveno intenzivnejše in bolj trajno.
Skratka. Moj predlog je Kitajsko pošteno vključiti v mednarodno trgovino, saj verjamem, da bi takšna Kitajska pošteno odreagirala na zahteve po ohranitvi planeta.
Igor Đukanović, podpirate kitajski predlog o transferju razvitih v višini 1% BDP-ja za “ohranitev planeta”? Slovenija naj bi torej plačevaja 250 mio € letno…
“China raised the price of its co-operation in the world’s climate change talks yesterday by calling for developed countries to spend 1 per cent of their domestic product helping poorer nations cut greenhouse gas emissions. … Under China’s proposals, the US would have to give more than $130bn and the European Union more than $160bn to technology transfer.” FT.com, 29.10.2008
Takole napamet se sliši pošteno. Seveda ob predpostavki, da ne bi bili popolnoma sami, pač pa bi se priključila vsaj cela EU. In seveda ob predpostavki, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. (En procent BDP pomoči “bratskim nerazvitim” se lahko vrne skozi nova tržišča za kvalitetne izdelke.)