Vojko ne samo, da mi je dovolil pisati, celo naročil mi je, da za razgledi.net zapišem kakšen vtis s poti po Kitajski. Saj ne more biti nič političnega, kajne? Drži. Na politiko niti ne pomisliš, kaj šele domačo, dokler te ne začnejo klicati slovenski novinarji in te postavljati za direktorico RTV ali STA. Halo? Sproti ni šlo, ker sem zaradi pomanjkanja časa še razglednice pisala na letališčih in letalih. Zdaj že sedim za domačim računalnikom in tako kot prvi dan razmišljam o besedah, s katerimi bi opisala srečanje s deželo neverjetnih razsežnosti. Besede, kakršne so zelo veliko ali izjemno številčno se mi namreč zdijo mnogo premalo. Na misel so mi prihajale strahotno veliko, zastrašujoče mnogo, grozljivo visoko in podobni nesmisli. Da ne govorim o izrazih, kakršen je, na primer, urbano.
Ko smo se pogovarjali o moji kandidaturi v Kopru in o dilemi en ali dva okraja, je Bogdan Biščak rekel, da sem bolj urbani tip človeka. Torej naj kandidiram za Koper center. Ko sem prišla v Guangzhou s sedmimi milijoni ljudi in značajem pravega velemesta, se mi je od urbanosti kar zavrtelo. Kakorkoli, nanizala bom nekaj vtisov iz štirih mest: Guangzhou, Hong Kong, Šanghaj in Peking, mojim besedam pa dodajte kakšno potenco.
spominska palača Sun Yan Sena, ki je bila postavljena leta 1931, v velikanskem parku Yuexiu, v njej so bili razni partijski kongresi, zdaj pa je fantastično gledališče za 3500 ljudi
V soboto, pred štirinajstimi dnevi, je bil na Škofijah nekakšen krajevni praznik. Center kraja s 3000 prebivalci je bil poln stojnic z domačimi pridelki in prozvodi, igral je domač ansambel in ljudje so se prav prijetno družili. Saj veste, sami domači. Poslovila sva se in se odpeljala v Benetke. Od tam v Amsterdam, potem v Peking in po dobrih 20 urah pristala v v Guangzhou. Prvo srečanje s kitajsko birokracijo in razsežnostjo letališča, taki in že se peljemo po štiripasovnici (v eno smer) proti mestu. Zgradbe tekmujejo, katera bo višja, promet je vse gostejši, vendar tekoč. Hotel, soba v 24. nadstropju in pogled dol. Kot, da bi gledala velikansko preprogo, narejeno iz umetelno pristriženih grmičkov, raznobarvnih rastlin, mehke trate, senčnih dreves, okoli katere se dvigajo stolpnice.
Spodaj je pogled povsem drug. Pod “preprogo” je avtobusni in železniški terminal, metro, nakupovalni center, restavracije. Spomnila sem se na jed, ki jo nudijo kitajske restavracije v Sloveniji, “mravlje plezajo na drevo”, in kar nekajkrat na dan sem se počutila kot v mravljišču. In skoraj vsak korak je pomenil srečanje z ekstremi, pogledi od zgoraj, od spodaj in od strani, ki so ponujali nove in nove podobe.
Guangzhou je center province Guandong na jugu Kitajske, ki je ekonomsko veliko bolj razvit kot sever. Kako hiter razvoj doživlja mesto, kot tudi vsa Kitajska, kažejo novogradnje in na primer sejmišče. Pred petimi leti je premoglo eno veliko halo, zdaj se razteza na nekaj kvadratnih kilometrih in še raste. V oktobru je na njem potekal že 104. izvozno-uvozni sejem, ki prav tako pripoveduje zgodbo o Kitajski, ki te ne pušča ravnodušnega. A o sejmu prihodnjič.
Zdaj izpred hotela zavijem desno in že se znajdem v svojem stereotipu o kitajskem mestu. Blodnjak ozkih ulic, kaj ulic, hodnikov, povsod se nekaj prodaja, kuha, je. Otroci se igrajo s preklanimi hlačkami na ritkah, vsak od neštetih ljudi ima svoj opravek, pot.
Podobno je v Šanghaju in verjetno tudi v drugih velikih mestih. Na eni strani tekmovanje prekrasnih stolpnic v višini, steklu, obliki, barvnih razsvetljavah, v katero se zajeda ulično življenje povprečnih prebivalcev mesta, veliko zelenih površin in parkov ter izjemna skrb za ohranjanje tradicionalne arhitekture, pa naj bo kolonialna ali kitajska.
In tako sem na trenutke v visoko razvitem 21. stoletju, pa malo v 20. in morda kdaj celo v 19. stoletju. Ves čas se počutim varno, v žepu nosim v kitajščini napisano ime hotela za primer, če bom potrebovala taksista. Za raziskovanje mesta uporabim podzemno, ki je boljša tako po izgledu kot uporabnosti od tistega v Londonu ali Parizu. Edini pravi problem, ki se pokaže v praksi, pa so razdalje. Tako sem v Guangzhou kljub podzemni naredila tudi po 20 kilometrov na dan – peš.
Tržnica Qingping je paša za oči in tudi vonjave, razen pri živalih: zelenjava, začimbe, suhe ribe in druge živali, gobe, zdravilni dodatki, vreče suhih morskih konjičkov, kač, kačjega vina in še česa. Kitajci se pri prehranjevanju ne obremenjujejo, kako bo kakšna hrana vplivala na holesterol ali bo povzročila visok sladkor, maščobo, ampak je vsaka sestavina za kaj dobra, učinkuje na določen organ… Zato so njihove jedi tudi tako pestre.
Nasproti tržnice je otoček Shamian v povsem evropskem slogu, ki so ga zgradili Francozi in Angleži v času druge opijske vojne sredi 19. stoletja. Ob biserni reki je dolga promenada, številne restavracije, nakupovalne centre najdeš povsod po mestu. Ko iz več nadstropnih prometnih žil stopiš v park Nan Yue, pa si spet v drugem svetu. Potočki, jezerca, mostovi, bujna vegetacije, pagode, sprehajalci, razgibavanje, tai chi, meditacija …
Kitajci zelo veliko časa posvečajo pripravi hrane in seveda tudi hranjenju. Zato povsod kaj diši. Jedla sva po ulicah in v različnih “lokalih”, a tudi v restavracijah. Naročanje je bilo vedno kot loterija, tako po količini kot po jedi. Več ali manj je bilo vse odlično, tudi polži, ki sva jih dobila namesto testenin v omaki.
Če v našem svetu pri organizaciji dela velja, kako bo čim manj ljudi opravilo čim več dela, je na Kitajskem to nasprotno. Pri zajtrku v hotelu ti prvo dekle vzame listek za zajtrk, drugo te posadi za mizo, tretje te vpraša, kaj boš pil, četrto natoči in tako naprej. Tako se viša stopnja zaposlenosti in raste kupna moč. Prav na tem področju ima Kitajska še ogromno rezerv, zato tudi upanje, da bo Kitajska vendarle delno ublažila globalno finančno krizo.
@Barbara
” …Če v našem svetu pri organizaciji dela velja, kako bo čim manj ljudi opravilo čim več dela, je na Kitajskem to nasprotno. Pri zajtrku v hotelu ti prvo dekle vzame listek za zajtrk, drugo te posadi za mizo, tretje te vpraša, kaj boš pil, četrto natoči in tako naprej. Tako se viša stopnja zaposlenosti in raste kupna moč. Prav na tem področju ima Kitajska še ogromno rezerv, zato tudi upanje, da bo Kitajska vendarle delno ublažila globalno finančno krizo.”
Lep potopis in vzpodbudno. Upajmo, Barbara, katera Barbara, oziroma Barbara Who?
Objavljeno pod življenje s slogom, svet | | |
To kar sem razumel to KULTURO smo Slovenci imeli že davnega leta nazaj in imamo še toda ne v vseh mestih v Sloveniji malo si naj prečitajo mogoče bodo razumeli.
Hong Kong – štirideset stopinj, sopara in smog jemlje vsako možnost vdiha zraka, hitro v svet vrtoglavih stolpnic, ki so nepredstavljivo natrpane ena zraven druge, klime prisilijo, da oblečem volneno jopico.. iz domače množice v še večjo, angleščina pomaga, vljudnost bolj malo,.. štiri dni od hotela do univerzitetne dvorane – pot obvladam, od dvigala do podzemne.. v štirih dneh ne vidim neba. okna v hotelu se ne odpirajo, zvok klimatskih naprav, vodovodne napeljave,..pomaga druga generacija i-pod nano.