Združenje Manager državi in centralni banki predlaga ‘razmišljanje v smeri državnega jamstva za obveznosti slovenskih bank iz naslova najetih posojil pri tujih finančnih institucijah’, Banka Slovenije je včeraj slovenski bančni sistem posredno okrepila s četrt milijarde evrov (in to skromno zavila v strokovno latovščino ‘o znižanju odbitne postavke od temeljnega kapitala pri skupinskem ocenjevanju finančnih sredstev‘), iz Darsa so posvarili pred težavami s servisiranjem najetih posojil za gradnjo avtocest, Zavarovalnica Triglav je najela 62 milijonov evrov likvidnostnega posojila, NLB pa 250 milijonov evrov novega triletnega sindiciranega posojila. V izjemno kratkem času kar precej dogodkov (verjetno sem kakšnega še spregledal) za bančni oziroma finančni sistem, za katerega vsi pristojni, od guvernerja centralne banke Marka Kranjca preko direktorjev posameznih bank, zavarovalnic, skladov in podjetij do finančnega ministra Andreja Bajuka, zagotavljajo, da je stabilen.
Z vsem tem se zdi, da je odgovor na vprašanje, ali bo finančna kriza zahtevala ‘žrtve’ tudi med slovenskimi ‘tajkuni’, jasen: bo. Ne vemo pa še, kdaj se bo to zgodilo in kdo bo ‘padel’ prvi. Kandidatov je kar nekaj, v sporočilih za javnost, ki jih je od njihovih družb zahtevala ATVP, in v bolj redkih in skopih izjavah za medije pa so nekateri med vrsticami že dali vedeti, da je ‘servisiranje obveznosti vse zahtevnejše‘. Uvodoma omenjeni predlog stanovskega združenja slovenske elite upravljalcev (in v precejšnji meri lastnikov) kapitala zato po eni strani ni nepričakovan, po drugi strani pa s svojo odkritostjo in neposrednostjo vendarle preseneča.
Predsednik Združenja Manager Franjo Bobinac ob tem pojasnjuje: »S predstavljenimi stališči Združenja Manager želimo spodbuditi in podpreti pristojne institucije v Republiki Sloveniji, da v najkrajšem času sprejmejo ustrezne ukrepe, namenjene reševanju finančne krize, pri čemer naj ukrepi zasledujejo tudi potrebe realnega sektorja. Kot ustrezno konkretno rešitev iz negotove situacije predlagamo razmišljanje v smeri državnega jamstva za bančne kredite slovenskih bank, ki so jih pridobile na mednarodnem trgu pri tujih finančnih institucijah. S tem bi omogočili reprogramiranje obstoječih kreditnih linij in sprostitev kreditnih aktivnosti bank v odnosu do slovenskih gospodarskih družb. V tem trenutku je pomembno, da ponovno zaženemo finančni krogotok. Zato verjamemo, da bi takšen hiter ukrep imel vrsto dobrodošlih pozitivnih učinkov za slovensko gospodarstvo, finančni sistem in, nenazadnje, za njene državljane, predvsem delovno-aktivno prebivalstvo.
Drži, da 1) jamstvo še ne pomeni nujno obremenitve davkoplačevalcev in da 2) so slovenski ‘menedžerji’ s predlogom v dobri globalni družbi ’socializatorjev moralnega hazarda’ in ‘državnih intervencionistov’, a vendar. Kdor predlaga državno jamstvo za bančna posojila, ‘pretopljena’ v menedžerske odkupe, denimo, Pivovarne Laško ali Istrabenza, v dvomljivo utemeljene poskuse prevzemov (a la Petrolovega vstopa v Istrabenz) in v sporne kupčije države (Mercator), težko računa na ‘navdušenje’ javnosti, četudi na drugi strani ‘grozi’ s hudimi posledicami za zaposlene v slovenskem gospodarstvu oziroma sporoča, da mu gre ‘izključno’ za ohranitev ‘zdravih delov’ gospodarstva.
Z ‘menedžerskim’ predlogom bailouta za slovenske banke (in posredno ‘tajkune’) smo torej dobili, kar je Igor Masten pred dnevi napovedal v odzivu pod tem člankom JPD, nekakšen ‘prepakiran nacionalni interes’ oziroma ‘reševalni sveženj’ zanj. Zdaj se lahko zapletemo v polemike o ‘moralnosti’ takšnega predloga, po reakcijah nanj presojamo ‘doslednost’ te ali one ‘ekonomske šole’ ali organiziramo še vrsto drugih ’spremljevalnih prireditev’, lahko pa smo (ob tem?) ‘praktični’ in razmišljamo, kakšen naj bi bil B, če bomo že rekli A (ker pač ‘ni alternative’).
Kajti naslednje, kar pride, če sledim logiki globalnih ‘reševalnih’ obrazcev, je ‘obrambno’ podržavljanje industrije, za kar je francoski predsednik Nicolas Sarkozy včeraj predlagal ustanovitev posebnih nacionalnih državnih skladov. V Sloveniji smo nekaj takšnega, bolj v funkciji ‘hiralnice’, že imeli in se je lepo zveneče imenovalo Srd oziroma Slovenska razvojna družba; njen zakrneli ostanek, ki nima več ‘aktivne’ vloge v podjetjih, se imenuje (če še obstaja) DSU oziroma Družba za svetovanje in upravljanje. A še precej bolj je država ves čas, zlasti pa po letu 2001, ‘mešetarila’ po gospodarstvu preko Kada, pravzaprav pokojninskega sklada.
Kaj torej, znova Srd ali ‘še naprej’ Kad? Kakšna naj bi bila funkcija enega ali drugega, ko – in če – ne bo šlo več le za jamstva, ampak bo morala država tudi ‘aktivno poseči’, da določeno banko ali podjetje ‘obdrži pokonci’? Naj država v tem primeru, in s katerimi sredstvi, ‘reodkupi’, torej nacionalizira Istrabenz, Petrol, Delo, Mercator, Merkur, Perutnino Ptuj ali Pivovarno Laško? Naj država v ‘ustreznem deležu’ ta podjetja nacionalizira brez odškodnine in jih prenese na Kad ali Srd? Naj v zameno za jamstva poveča svoje deleže v bankah in zavarovalnicah? Kako daleč lahko gre to? Kje se konča ‘reševanje’ posojilodajalcev (in z njimi posredno posojilojemalcev) in kje se začneta gospodarski etatizem in protekcionizem?
...
Slovenija sprejema nove ukrepe za zagotovitev stabilnosti domačega finančnega sistema. S spremembami zakona o javnih financah bo z današnjim dnem med drugim zagotovila do osem milijard evrov poroštev za refinanciranje domačih kreditnih ustanov. Ukrepi bodo v veljavi najdlje do konca leta 2009, izvedli pa jih bodo, če se bodo izkazali za potrebne.
Kot je na novinarski konferenci v Ljubljani poudaril finančni minister Andrej Bajuk, je s tem korakom oblikovan pravni okvir za sprejemanje in izvajanje ukrepov za nadaljnje zagotavljanje stabilnosti slovenskega bančnega sistema. Odločitev se po besedah ministra Bajuka umešča v okvir sprejetih odločitev na ravni držav Evropske unije in območja evra, upošteva pa tudi posebnosti finančnega sistema Slovenije.
http://www.delo.si/clanek/69602
Definirati domače kreditne ustanove: Hypo, Unicredit, Raiffeisen, NLB? Način dokazovanja potrebe. Fee za izdajo garancije (taiste banke računajo do 2% zneska za izdajo poroštva), način preverjanja bonitete; če bo prišlo do vnovčenja poroštva npr. Unicreditu.. Danke Italia?.. ali samo ob stečaju ustano, ali selektivno “na prvi poziv” po posojilu?
Mislim, da Bajuk na ta vprašanja nima odgovorov.
Za sanacijo bank je znano, da je slovenske davkoplacevalce uradno stala okrog 1 milijardo evrov; dobro, a najbrz nemogoce, bi bilo dobiti se podatke, koliko je stala sancija podjetij prek Srda in njegovih predhodnikov; da bomo imeli prvo oceno, ali bo omenjenih 8 milijard evrov dovolj
@bumerang
mislim, da govorijo o drugačni sanaciji. Tu govorimo o tem, da Republika Slovenija da poroštvo npr. Unicredit banki Ljubljana, da bo v primeru, da ne bo vrnila kredita svoji mami Unicredit Austria, bo to storila Republika Slovenija. Če se motim, naj me pristojni popravijo in natančno povejo kaj bodo storili.
Slo-tajkunčki razprodajajo premoženje, prizadela jih je kriza. Gre za to, da je premoženju, ki so ga ‘založili’ za ‘dvig’ kreditov (in ga hkrati prevzemali) , padla cena. Ergo državne banke, pri katerih so tajkunčki dobili kredite za prevzeme, zdaj terjajo ‘dodatne’ garancije za kredite. Teh pa prezdolženi tajkunčki nimajo. Kar jih sili, da se ali ‘dezinvestorajo’ (prodajajo fizično in intelektualno premoženje; npr. primer slednjega je Bavčarjevo prodajanje blagovnih znamk Droge-Kolinske), ali iščejo ’strateškega’ partnerja, ki bi zadevo dokapitaliziral, ali pa celo zapirajo firme. No, obstaja pa še ena druga možnost… In sicer taista janševistična vlada, ki je najprej omogočila menedžerske prevzeme, tako zakonsko kot s kreditiranjem prevzemov s strani državnih bank (ponovimo: NLB je samo letos najela ca. 850 mio € kredita pri tujih bankah zato, da je lahko kreditirala prevzeme), se potem podala v kvazi-anti-tajkunsko vojno, bo zdaj slo-tajkune rešila z državnimi jamstvi. Povedano drugače: država je dala za 8 mlrd € poroštev za ‘refinanciranje’ dolgov. Če komu še vedno ni jasno, za kaj gre: gre za to, da za (tajkunske) kredite jamči država oz. jamčijo davkoplačvelci! Država rešuje (državne) banke, s tem pa tudi – tajkune! V primeru da Boško in Igor ne bi mogla odplačati kreditov, s katerimi prevzemata podjetja, bi to zanju naredila država.