Najprej smo, v ponedeljek, izvedeli, da predsednik države Danilo Türk tako zelo obožuje svoje službeno vozilo, da se mu tudi v tujini noče odpovedati, poleg tega pa, da ’si je dal’ (za ceno boljšega avtomobila srednjega razreda) obnoviti znamenito brunarico na Brdu, v kateri ne le sprejema, ampak tudi dela. In seveda, da si še vedno želi rezidence. Že dan kasneje smo, kakšno ljubko naključje, kajne, iz istega vira izvedeli, da bo predsednik Türk, ki ima že izpred volitev v predalu spravljenih nekaj vladnih veleposlaniških imenovanj, dobil ‘v podpis’ še imenovanje Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju. Borut Pahor, ki od predsednika države pričakuje mandat za sestavo nove vlade, se s prvim, rezidenco, ne strinja, z drugim, imenovanjem Rupla, pa ‘brez vsakega dvoma’. Načelno bi bilo nasprotno.
Da Danilu Türku rituali in ceremonije niso zoprni, se je dalo slutiti še pred predsedniškimi volitvami, v minulem letu pa je to postalo nedvoumno. V tem pogledu je bil prava izbira za predsednika države, saj je pravzaprav prvi, ki se primerno svoji ustavni (pretežno reprezentativni) vlogi tudi obnaša, spomnite se samo na zadnjo ‘inscenacijo’ seznanitve z volilnimi rezultati in sprejemom za poslance odhajajočega državnozborskega sklica. V bistvu je to dobro, imeli smo ‘ljudskega’ in potem ‘duhovnega’ predsednika, zdaj imamo takšnega, ki nas, državljane in druge veje oblasti, s pravnimi formalizmi, rituali, simboli in insignijami uči ‘državotvornosti’, spoštovanja postopkov in ‘posvečenosti’ funkcije. Red mora biti, je dejal predsednik v pogovoru za Objektiv preteklo soboto.
Če si Türk, Pahorjeva ‘iznajdba’ za predsedniške volitve, v tem kontekstu želi predsedniške rezidence (kakor jo predvideva tudi zakon), ne vidim razloga (kot sem že pisal), zakaj je ne bi dobil. V času, ko je država poostrila energetsko-okoljske zahteve za gradnjo novih objektov, bi bila lahko gradnja predsedniške (ne Türkove) rezidence zanjo, za novo vlado, priložnost, da ‘demonstrira’ gradnjo ‘pasivnega objekta’ in javnost sproti obvešča o stroških in bodočih prihrankih zaradi energetsko in okoljsko prijaznih tehnologij in metod. Finančna – in gospodarska – kriza? Ja, morda ne bi bilo ‘priljubljeno’ in ni brez nevarnosti, da bi ‘v tem času’ del volivcev odločitev za gradnjo rezidence ‘narobe razumel’, a Türk ima dovolj moralnega kapitala, polega tega pa bo vprašanje rezidence enkrat treba rešiti, sicer si bo naslednji predsednik ‘dal obnoviti’ brunarico na Brdu ali katero drugo, nekdo pa bo znal tudi iz tega kovati politični drobiž.
Drobiž, kakršen je tudi veleposlanik Rupel na Dunaju. Prav vseeno je namreč, ali je Rupel tam veleposlanik ali ne, še zlasti za državo, ki ga je toliko časa imela za zunanjega ministra. A ker je vseeno, Ruplovega imenovanja Türk ne bi smel podpisati, Pahor pa ne podpreti (čeprav lahko razumem Pahorjev ‘dnevnopolitični interes’ odkrižati se Rupla tako, da ta ne bo imel motiva delati zdrahe), kajti vseenost je tudi edino merilo, po katerem Rupel ustreza. Z drugimi besedami, če podpiše imenovanje Rupla (o katerem se, kakor je dejal Türk v že omenjenem pogovoru za Objektiv, prehodno ni posvetoval z vlado), mora predsednik države nemudoma podpisati tudi vsa druga veleposlaniška imenovanja, saj mu jih je prav tako na enak način ‘dostavila’ vlada, v kateri je bil Rupel zunanji minister in je imel glavno besedo pri imenovanju veleposlanikov (Pahor pa se mora z vsemi temi imenovanji javno strinjati).
In če podpiše Ruplovo imenovanje, bo predsednik države Danilo Türk razvrednotil vse tisto, kar si nas je prizadeval v minulem letu naučiti o spoštovanju države, funkcij in institucij ter postopkov. Predsedniška rezidenca bo še vedno potrebna, ampak Türk si potem še obnovljene brunarice na Brdu ne ‘zasluži’. Red mora biti.
Kaj pa g. dr. Rupel kot župan Ljubljane: ljubljanska toplarna, pa premog, pa bojda provizije, ki so to slavno ime (op. Rupel) takrat ponesle zelo daleč od problemov povprečnega Slovenca. Namreč na veleposlaniško mesto v Washington. O tej temi bi gospod predsednik države (in ne le Republike) že utegnil kaj vedeti. Kaka raja smo, le zakaj so nam vzeli ubogo gmajno (bivši skupni, sedaj pa zasebni gospodarski subjekti). Le kje so časi takratne skupne vladarice gospe cesarice Marije Terezije. Takrat smo imeli Slovenci res pravo veljavo, zato g. Rupel že ve, zakaj želi še na Dunaj.
Podpiranje imenovanja g. Rupla za veleposlanika je povsem v kontekstu Pahorjevega “všečnega” diskurza. Vendar je tokrat težava v tem, da se ne ve, komu je všečna ta poteza. Razen, seveda “enemu”. S tem g. Pahor odpira novo poglavje všečnosti, ki jo množica (še) ne razume. Če bo predsednik g. Turk popisal imenovanje, ki je bilo več kot očitno plan B za g. Rupla, se sicer zanj ne bo zgodilo nič pretresljivega. Konec koncev koroški plebiscit je že za nami. Vendar pa je kredibilnost tega početja zelo vprašljiva, tudi za predsednika. Rezultati g. Rupla kot ministra, ravno na področju diplomacije, so sila skromni. Kako naj si sicer razlagamo, da je Slovencem v Italiji počil film, dvojezičnost v Avstriji pa se na skrivaj proslavlja z nepričakovanim odhodom glavarja. Zato bi bilo bolj logično da bi bil g. Rupel poslan na Hrvaško v smislu popravnega izpita. Ne bo pa presenečenje, če bo g. Pahorju uspelo tudi nekaj kar drugim vladam ni. Da mu bo podpora začela padati pred sestavo vlade.
Filip, Dunaj ima od 1745 Diplomatsko akademijo, kjer se je mogoče marsičesa naučiti
Bolj resno vprašanje pa je, ali bo lahko bivši minister izvajal (zunanjo) politiko nove vlade, ki se bo verjetno v marsičem razlikovala od politike dr. Rupla.
Je možno, da hočejo s tem na nek način pomiriti Rupla in ga izolirati od ‘njegovih’? Namreč, če bo on navidez ‘za svojo rit poskrbel’, drugih pa predsednik ne bi ‘podpisal’ … ? Škoda le, da ga dajemo na Dunaj – nas bodo res imeli za balkance (v negativnem smislu). Jaz bi njega, ki je prepirljivec, dal v Beograd … da zakuha še ene balkanske vojne
Meni je 4000 še najbližji; ker nikakor ni vseeno, ali Rupel gre na Dunaj ali ne; za KOROŠKE SLOVENCE bi to bila potrditev , da bo tudi novi vladi zanje precej vseeno, glede na to, kaj jim je Rupel delal v vsem času svojega ministrovanja? Mislim, da bi to moral biti zelo resen ozir in čisto zadosten NACIONALNO-INTERESNI razlog, da se Rupla NIKAKOR ne pošlje na Dunaj.Ta red bi moral biti, za rezidenco pa mi je najmanj vseeno, Turkova “redoljubnost” in protokolarni narcizem pa
se mi ne zdita kdovekako republikansko vzgojna za državljane…
Rupl je diplomat za velike diplomatske salone in vprašanja (če že kaj). V Avstriji, kjer je potrebno biti tudi tankočuten in se ukvarjati tudi s problemi majhnih ljudi (Koroških Slovencev, naših delavcev v Avstriji) pa je lahko zgolj škodljiv. Pa tudi se znajti v Avstriji brez poznavanja njenih zelo specifičnih notranjih protislovij, pa je tudi težko in Rupl tu nima referenc.
Rupl naj nadaljuje z diplomatsko karijero, vendar je zanj boljša, kakšna od Slovenije bolj oddaljena velika prestolnica. Torej ni problem Rupl, problem je Dunaj, pa seveda, kot pravi vojko, načelnost reševanja teh vprašanj. Red mora biti…
Druga pa mislim, da je potrebno opozoriti sicer drugače čisto predsedniškega predsednika, da v hohštapleriji zares pretirava, in da njegove ambicije in obnašanja mečejo resno senco na njegovo drugače dobro delo (pustimo prazne intervjuje, vendar uveljavlja potrebno formo in red).
Sloveniji se ne pristoji to igranje “kralja” tudi v rezidencah in podobnih privilegijih. Potrebno je dati zgled v vsem in skromnost je velika vrlina. Iskanje tovrstnih zunanjih simbolov ni utrditev države in forme predsednika, ampak na žalost zgolj kazanje slabih značajskih potez. Škoda, ker drugače je večina potez zelo primernih. Slovenci ne rabimo kralja, rabimo voditelja, ki bo zgled v trošenju, načinu razkazovanju in v skrbeh za vsakega.
Rupla v Zimbabve. Se bosta z Mugabejem tko ujela, da jih bo težko narazen dat.
Se zgodi, da človek pozabi na lastni tekst.
Zunanji minister Dimitrij Rupel ne bo veleposlanik na Dunaju, pa tudi nikjer drugje ne. Kar morda ni velika škoda. A če bi nemara kdo pomislil, da bi bil Danilo Türk kot bodoči bivši predsednik države (veleposlanik in profesor mednarodnega prava) lahko imeniten veleposlanik, je treba povedati, da zakon tega ne dopušča. No, sedanji še, če bo sprejeta novela zakona o zunanjih zadevah, pa Rupel in Türk za veleposlanika niti v poštev ne bosta prišla. Pa evropski komisar Janez Potočnik tudi ne. Smola, pač niso zaposleni na zunanjem ministrstvu za nedoločen čas in prav tam nimajo sedmih let službe.
http://razgledi.net/blog/2008/.....diplomati/
Zakon je bil sprejet,
tukaj
zato je za veleposlanika mogoče imenovati le 1) javnega uslužbenca, ki je na MZZ v delovnem razmerju za nedoločen čas, 2) opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev, 3) službuje na MZZ sedem let, kolikor se zahteva delovnih izkušenj za imenovanje v naziv pooblaščeni minister in 4) je bil imenovan najmanj v naziv pooblaščeni minister.
Vojko, tvoja teza ne drži. Rupel je na mesto ministra nazadnje napredoval s položaja ambasadorja (ZDA) in se torej lahko vrne po preteku državniške funkcije nazaj na mesto zaposlenega na delovnem mestu ambasador 1 na ministrstvo za zunanje zadeve, zaposlitev za nedoločen čas – zadnji takšen primer je Vajgl. Poleg tega ima sedem let delovne dobe na ministrstvu za zunanje zadeve. Drugače pa super tekst.
Zakaj pa ne bi bil veleposlanik – v Azerbejdžanu ??
Podpiram predlog za Rupla na Hrvaskem! Globoko v spominu imam njegov nezaboravni tekst v Delu koncem 1980-ih, ko je velical multikulturnost multinacionalne Hrvaske. Tudjman je, zal, bil zgodovinar…
Dovolj o Ruplu, sploh če ne bo…Bolj me zanima, kako lahko postane veleposlanik/ca nekdo tak, kakršna je Voduškova gospa.
Očitno je veleposlaništev preprosto preveč; nova vlada naj to uredi tako, da bi moralo vsako veleposlaništvo lletno prispevati/pridobiti poslov za gospodarstvo v , kaj vem, desetkratni vrednoti lastne teže v zlatu, sicer se zapre.
Vidim da je nekaterim v želji biti kritični za vsako ceno odpovedala pamet. Kako se sploh lahko pogovarjamo o tem, ali je nekdo, ki je bil zunanji minister 9 let, tako v levih kot v desnih vladah, primeren za veleposlanika ali ne? On je bil ves ta čas šef vseh veleposlanikov in 9 let nobena vlada ni našla primernejšega šefa diplomacije, zdaj pa naj ne bi bil primeren za diplomata? Da ne govorimo o tem, da je človek profesor mednarodnih odnosov. Celotna debata o njegovi primernosti je bizarna.