Osnutek koalicijske pogodbe, ki so ga socialdemokrati razposlali ‘zaželenim’ partnerjem, je v ‘javni razpravi’. Ne vem, ali bo to koristilo ‘kakovosti’ dokumenta, vsekakor pa si je mogoče zdaj približno predstavljati, kaj si socialdemokrati predstavljajo pod pojmom ‘programska sorodnost’. Zelo veliko namreč, skoraj toliko, da z osnutkom pogodbe niti SDS Janeza Janše ne bi smela imeti težav. Drugače rečeno, osnutek koalicijske pogodbe je malodane obrazec (koalicijske pogodbe), uporaben za vse letne čase. Mest, na katerih bi bilo treba ‘konkretnosti’ nadomestiti s praznim prostorom, v katerega vsakokratni partnerji vpišejo ‘aktualno’ vsebino, ni veliko. Uveljavitev odgovornosti za spremembe?
Da med temeljnimi cilji prihodnje koalicije nista več omenjena rodnost in izpolnjevanje kriterijev za vstop v evropsko denarno unijo (ki ju omenja koalicijska pogodba do-sedanje vlade), drži. A če tega ne bi bilo, bi pravzaprav samo po ‘dinamičnem ravnovesju med ekonomsko, zaposlitveno in socialno ter okoljsko politiko’ lahko uganili, iz katere koalicijske pogodbe je katera ‘preambula’. In to dinamično ravnovesje je sploh zanimiva pogruntavščina.
- za razvoj in modernizacijo razvoja Slovenije je ključno zagotavljanje dinamičnega ravnovesja med ekonomsko, zaposlitveno in socialno ter okoljsko politiko, ki bo temeljilo na načelu razvojnega ravnotežja in da so posamezne ključne politike med seboj usklajene
Dinamično ravnovesje … bo temeljilo na načelu razvojnega ravnotežja … in usklajenosti ključnih politik. Ravnovesno uravnotežene usklajenosti za izvoz. A kaj to pomeni? Morda to, če vzamem ‘obrobni’ primer iz osnutka pogodbe, da je gradnja drugega bloka NEK (izrecno omenjena kot energetska investicija) okoljsko uravnotežena, gradnja fotovoltaičnih elektrarn okoljsko in sploh usklajena ravno toliko, da si zasluži ’spodbujanje’, vetrne elektrarne pa dinamično ravnovesje politik rušijo, zato o njih ni niti besedice? No, če je energetika ena prednostnih nalog prihodnje vlade, kakor je to večkrat dejal Borut Pahor, potem pravzaprav ne razumem že tega, zakaj je zanjo dovolj pol strani osnutka, kmetijstvo pa potrebuje skoraj dve. In kako pri vseh javno dostopnih dokumentih in analizah v osnutek o obnovljivih virih in vzdržnem izkoriščanju neobnovljivih (o varčevanju, po domače) ni bilo mogoče napisati nič več kot ‘v naslednjem mandatu bomo povečali racionalno in varčno rabo energije, tako v gospodarstvu kot v gospodinjstvih in prometu’.
V ‘epsko’ dolgem poglavju o prometu srečamo veliko ’starih znancev’: od drugega tira Koper-Divača preko elektrifikacije proge Pragersko-Hodoš do obljube o večjem črpanju bruseljskih sredstev za remonte in modernizacije posameznih železniških odsekov. Novo je napovedani ‘začetek aktivnosti’ za gradnjo lahke železnice okrog Ljubljane. OK, tudi tako država lahko ‘vrne’ glavnemu mestu, kar mu je pred nekaj leti vzela, toda zgolj ‘začetek aktivnosti’ je odločno premalo, takse za vstop v Ljubljano časovno preblizu, park&ride zmogljivosti na obrobju časovno predaleč, teror enopetinsko zasedenih osebnih avtomobilov (v odsotnosti pravočasne, udobne in ekonomsko racionalne izbire) pa že danes nevzdržen. Cestninski sistem, okoljsko naravnavana obdavčitev vozil, oprtni promet, Slovenske železnice …? Nič konkretnega, čeprav je to menda drugo prednostno področje prihodnje vlade.
A poglejmo še eno neprednostno, medije. Tisto iz preambule o tem, da bodo ‘koalicijski partnerji spoštovali neodvisnost in profesionalno kompetentnost novinarjev in urednikov …’ ste gotovo že slišali. Ganljiva zaveza, a jo je pravzaprav udejanila že do-sedanja vlada (in z njo, ob njej ali po njej še kapital), ki je pač zamenjala, ja, prav njih – odvisne in profesionalno nekompetentne novinarje in urednike; no, vsaj tako je razlagala in tako je svoje posege razlagal tudi zasebni kapital. Z zavezo o spoštovanju neodvisnosti in profesionalne kompetentnosti in v medijskem podpoglavju osnutka zapisanimi ‘izhodišči’ si zato ni mogoče veliko pomagati. Problem je veliko bolj zapleten, tako v primeru javnih (RTVS) kot zasebnih medijev, da bi se prihodnja vlada lahko izmazala s takšno zavezo in enim samim (pa še to dvomljivim) ‘vrednostnim’ izhodiščem, kakršno je tisto o ‘zgledu BBC’, vprašanja pa neprijetna: So vsi (zasebni) mediji zgolj gospodarske družbe kot vse druge? Če ja in če ne, kaj s skladom za pluralizacijo? Širše, bo vladi enako vseeno, če izgine (ali v konča v tujih rokah) kakšen tradicionalni dnevni časopis (ki morda lastniku ne prinaša več dobička ali kakšne druge koristi) ali kakšen kratkotrajni tednik ali radijska postaja? Če ji ne bo vseeno, po kakšnih merilih ji ne bo, kaj bo morebiti poskušala narediti?
Da ne bo nesporazuma, legitimno je kakršno koli stališče, čeprav morebiti nespametno, a vlada bi ga morala imeti, kajti dilema se lahko pojavi prej, preden se bosta stroka in civilna javnost poenotili v širok konsenz o potrebnosti sprememb medijske zakonodaje. (Nekako tako, kot se lahko, denimo, vprašanje KBC in NLB pojavi prej, preden bo vladi uspelo ‘razdelati’ z osnutkom predlagani ‘tristopenjski’ model transparentne privatizacije državnega premoženja.) Še drugače, bi morebiti ta vlada ‘v primeru nevarnosti‘ razmislila o ‘začasni nacionalizaciji’ kakšnega medija (po vzoru aktualnih začasnih nacionalizacij bank), da bi tako preprečila morebitno dolgoročno škodo), bi dala morda sedanjim lastnikom z ‘nujnim’ zakonom kakšno možnost ‘častnega umika’ oziroma prenosa lastništva v sklad? (Pa ne navijam za to, zgolj sprašujem.)
Kot rečeno, koalicijska pogodba je ‘načelni’ politični dokument, ki naj – včasih tudi zelo ‘raznorodnim’ strankam – nudi dovolj širok ‘programski ovir’ za sodelovanje v vladi. V tokratnem primeru pa očitno še komu, kajti v osnutek so posredno pravzaprav že vključeni tudi ’socialni partnerji’, Pahorjevi sogovorniki, še preden je bil osnutek napisan. Če gre za Odgovornost za spremembe, iz osnutka koalicijske pogodbe o vsebini teh sprememb izvemo komaj kaj več kot iz predvolilnih soočenj: o spremembah plačnega sistema v javnem sektorju bodo razmislili, za pokojninski sistem so pisci osnutka, precej nepričakovano, ugotovili, da je ‘še vzdržen’, o pokrajinah in regionalizaciji ni tako rekoč nič …, je pa res, da osnutek napoveduje umik vojaških inštruktorjev iz Iraka in ‘določa’ napis na grobovih po vojni pobitih oseb. In če sem uvodoma dejal, da bi takšno koalicijsko pogodbo (po krajšem usklajevanju) pravzaprav lahko podpisala katera koli parlamentarna stranka, nemara ni neumestno niti vprašanje, zakaj jo bodo tisti, ki jo bodo podpisali, pravzaprav sploh podpisali.
...
Tako ohlapen predlog koalicijske pogodbe je ocitno zgolj odraz prevelikih apetitov strank iz trojcka. Ko Pahor eno stvar ponudi eni, je druga uzaljena, se pocuti podcenjena, izigrana, z odzivom jasno pokaze, da ne zna krotiti apetitov. Taksno ravnanje zagotavlja predvsem gnile kompromise in kravje kupcije.
S takšno pogodbo se je mogoče vedno “odvezati” za v naprej, saj je zapisano vse ali nič …odvisno od bralca oz. razlagalca….
Huda pa je ta, da je za izgled in vsebino predlagane koalicijske pogodbe kriv “trojček”. Pogodbo so pripravljali v SD in jo predali v obravnavo in dopolnjevanje možnim bodočim koalicijskim partnericam….zato je takšna kot je, vizija SD-ja, kar pa je, ob vseh spremembah, ki so jih obljubljali in zato prejeli tudi veliko število glasov zelo problematično. Če je to vse, za kar smo trumoma odhajali na volitve, volili Pahorja (ki ga drugače ne bi, če ne bi šlo za ali – ali) potem bo to mogoče poimenovati tudi največji volilni nateg v samostojni Sloveniji….Pahor in SD imata bistveno večjo odgovornost kot katerakoli druga zmagovita politična opcija do sedaj, saj je bil vložek ljudskega pričakovanja sprememb, drugačnega delovanja, neke vseobsegajoče korektnosti, razumnosti in razvoja mogočnejši kot kdaj koli do sedaj. Ne vem pa, če se tega Pahor sploh zaveda.