Nihče noče biti prinašalec slabih novic. A kljub temu: ameriška finančna kriza je nevarna. Je kriza na finančnih trgih, a obstaja velika nevarnost, da bo močno vplivala na realno gospodarstvo. Privede lahko do velike krize zaupanja, katere vpliv bo segel daleč čez finančni sektor. Tega ni mogoče izključiti, a kljub temu je še ni mogoče primerjati z depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja. Je pa dovolj resna. Potrebna sta kirurški poseg in dolgotrajna terapija, v svoji kolumni v nemškem časniku Zeit piše nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt.

Glavni krivci za sedanjo krizo sedijo v New Yorku, vendar ti ljudje med žalujočimi nikakor niso na prvem mestu. Veliko menedžerjev z visokimi plačami je sicer izgubilo delovno mesto, a domov so odšli polni denarja, ki so si ga nagrabili. Na Wall Streetu manjka preglednosti, a manjka tudi morale. Menedžerjem med krivci takoj sledijo politiki. Politiki v Washingtonu niso opazili, kaj se dogaja, zato so sokrivi za krizo. Pri njih gre manj za pomanjkanje morale kot za pomanjkanje pregleda in ukrepanja. V veliki meri je to posledica arogance vlade v Washingtonu. Ona vse najbolje ve. V Iraku, Gruziji, pri turbulencah na finančnem trgu ali orkanu v New Orleansu – ta vlada ve vse in malo zna. Plavala je v toku evforije, pijane od dobičkov, ki se je iz Wall Streeta razširila na velik del severne Amerike in v Veliko Britanijo, od tam pa po sem svetu vse do Daljnega vzhoda. Vladi Georga Busha ml. je pomanjkanje morale mogoče še toliko bolj očitati, ker je bila popolnoma gluha za vsa opozorila. Predsednik in njegova okolica so bili prepričani v ideologijo, da trg vse uredi, piše Schmidt.

Po njegovem mnenju bi zlom, ki smo mu priča, lahko preprečili, če bi pravočasno naredili, kar je zdaj predvideno oziroma bo le na pol narejeno: uvedba ostrejših kontrol, instrumentov za preverjanje varnosti in zagotavljanje transparentnosti finančnih produktov, in vnovična oživitev strožjega nadzora finančnih ustanov, bank, skladov in drugih podobnih institucij. Dejstvo, da ameriške investicijske banke nimajo normalnega nadzora, je škandal! To je mogoče razumeti le iz zgodovinske perspektive: investicijske banke so bile najprej borznoposredniške družbe, ki so trgovale z vrednostnimi papirji, zato so zanje skrbeli borzni nadzorniki. Do mitoloških razsežnosti so se dejansko razrasle s posojili. Enako velja za številne sklade hedge .

Kdo trpi zaradi sedanje krize? Zaposleni v bankah, ker ostajajo brez zaposlitve. Številni Američani, ki že več mesecev skušajo prodati svoje nepremičnine, ki so pod hipoteko, cena pa jim vse bolj pada. Trpijo potrošniki, ker centralne banke pošiljajo na trg vedno nove vsote denarja in s tem povzročajo rast cen. V šibkejši obliki bo to prizadelo tudi Evropejce in Kitajce. Trpeli bodo zaposleni v realnem gospodarstvu, ki bodo izgubili zaposlitev. In trpeli bodo davkoplačevalci, ki bodo plačali za reševanje bank.

Kako globoka bo kriza zaupanja, pa je po besedah Helmuta Schmidta odvisno od tega, v kolikšni meri bodo politiki in gospodarstveniki državljane ZDA in Evrope zmogli prepričati, da obvladujejo razmere. To velja za kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne ukrepe, ki jih bodo sprejeli. Krsatkoročno je treba preprečiti zlom finančnega sistema. To je mogoče zagotoviti s sodelovanjem ameriških Zveznih rezerv, Evropske centralne banke, japonske, kitajske in ruske centralne banke in vodstva naftnega kartela Opec. Zaželena bi bila organizacija vrhunskega zasedanja predsednikov centralnih bank in finančnih ministrov, “prosim ne predsednikov vlad, ker o tem premalo vedo”, predlaga nekdanji nemški kancler.

Srednjeročno je treba odpraviti neravnovesje v svetovnem gospodarstvu. Ameriška zunanjetrgovinska bilanca je že več let visoko negativna, ker Američani ne varčujejo, ampak so se navajeni zadolževati. To velja tako za posameznega državljana kot za državo ZDA. Nazadnje je zunanjetrgovinski primanjkljaj ZDA znašal med 5 in 6 odstotkov BDP. Vsaj pol stoletja ameriški družbi investicije in potrošnjo v višini 5, 6 ali 7 odstotkov plačujejo tujci, zlasti Kitajci, Japonci, Evropejci in Rusi. Na drugi strani se ti dolgovi kopičijo v obliki obveznic državnih skladov teh tujih držav, z nizko obrestno mero. Kitajci bi recimo lahko te obveznice z grožnjo, da jih bodo prodali, uporabili v politične namene. Tega najbrž ne bodo naredili, bodo pa z njimi pokupili surovinske vire, kar recimo v Afriki in Centralni Aziji že počnejo. Postanejo lahko celo rešitelji ameriških investicijskih bank in skladov tako, da jih kupijo. Tega si Američani ne želijo, zato poskušajo to preprečiti.

Enako pomembno je določiti pravila za finančni trg. Charles Lindbergh leta 1927, ko je preletel Atlantik, ni potreboval nobenih prometnih pravil, predpisov in standardov, ker je letel sam, nobenih varnostih pregledov, izpitov za pilote in podobno. Zdaj vsak dan tja in nazaj leti na stotine letal, zato potrebujemo pravila in standarde, navaja Helmut Schmidt. Večji kot je promet, več pravil in predpisov je potrebnih. To velja tudi za veliko število bank in skladov, ki danes poslujejo na mednarodni ravni. Zdaj zanje velja zelo malo “prometnih predpisov”. Svetovni finančni trg in svetovno gospodarstvo potrebujeta pravila za nadzor in varnostne standarde, ki veljajo na mednarodni ravni. Nekdo mora vzpostaviti finančni nadzor, ki bo veljal za vse finančne ustanove vključno s skladi in zasebnimi premoženjskimi družbami, ta nadzor mora veljati tudi za vse finančne instrumente.

Klasični finančni instrumenti so bili včasih delnica ali posojilo, hipoteka ali bančni kredit. Z njimi so trgovale ugledne klasične banke in hranilnice, seveda so bile pod nadzorom bančnega nadzora. Delnice je potrjeval borzni nadzornik. Podjetje, ki jih je izdalo, je moralo pripraviti prospekt in opraviti skrbni pregled. Nadzornika so imele tudi delniške družbe, če je ta odkril nepravilnosti, so vodilni lahko končali tudi v zaporu. Danes so klasične finančne instrumente zamenjali finančni derivati, ki jih v ZDA nihče ne nadzira in kotrolira! In nikomur ni treba v zapor!

Dolgoročno je zato treba za vse finančne ustanove in finančne instrumente uveljaviti enotna pravila za nadzor, pravi nekdanji nemški kancler. Za to ni treba vzpostaviti armade novih nadzornikov. Vzpostaviti je potrebno samo pravila za nadzor, ki bodo veljala povsod enako. Tega ZDA ne morejo zagotoviti same, to je mogoče narediti le ob sodelovanju Evropejcev, Kitajcev, Japoncev, Rusov, Indijcev, pa tudi vlad v Dubaju in Riadu. Nekoga je treba pooblastiti, da bo pripravil predlog teh pravil. Helmut Schmidt meni, da bi predsedniki centralnih bank in finančni ministri na vrhu, ki ga predlaga, to nalogo lahko dodelili Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF). Tam imajo po njegovi oceni “dovolj neodvisnega strokovnega vedenja”. IMF bi moral ta predlog pripraviti v prihodnjih dveh letih in vlade v Evropi bi morale to zahtevati.

Ta predlog bi moral obvezno vsebovati določbo, na podlagi katere, bi bilo prepovedano dodeliti kredit ustanovi, ki ima sedež na kakšnem otoku, kjer ni ne finančnega nadzornika, ki bi dejansko opravljal to vlogo, in davčnega organa. “Te otoke brez nadzora je treba izsušiti, ukiniti jim je treba dotok zraka! Gotovo ni naključje, da ima večina od 9000 investicijskih skladov, ki obstajajo po svetu, pravno sedež na teh finančnih otokih. Tako se izognejo finančnemu nadzoru in kazenskemu pregonu. Groteskno je, da ugledni bankriji opravljajo finančne posle s takšnimi otoki v Karibih,” je ogorčen Helmut Schmidt.

Je takšnega mednarodnega nadzornika dejansko mogoče vzpostaviti, je ta predlog mogoče uresničiti? Schmidt dvomi, po njegovem mnenju za to ni veliko možnosti. Američani in Britanci mu bodo nasprotovali. Nekdanja britanska premierka Margareth Thatcher se spet lahko zbudi in Angležem razloži, da je trge treba pustiti pri miru. Kljub temu velja poskusiti. “Kajti če se nič ne zgodi, se lahko največja bančna kriza po letu 1929 enako kot v tridesetih letih še prelevi v svetovno krizo. To je na kocki,” zaključuje svojo analizo Helmut Schmidt.