Ameriški turbokapitalizem, ki je do zdaj druge arogantno podučeval, da je vsakršna regulacija nepotrebna administrativna ovira, ker trg vse vse in vse reši, se z najhujšo finančno krizo po letu 1929 sesuva. Končujejo so časi brezmejnega zadolževanja, poceni denarja in astronomskih dobičkov finančnih in borznih špekulantov, ki so se šli rusko ruleto s tujim denarjem. Da ZDA niso več velesila, ki se je vsi bojijo, ni samo posledica finančne krize in političnih odločitev administracije Georga Busha, ki je začel vojno v Iraku in Afganistanu. Začelo se je že s propadom Sovjetske zveze, ko so ZDA ostale edina velesila.
Takrat so Američani, prepričani, da jim nihče več nič ne more, začeli z imperialistično politiko ustvarjanja “Amerik” drugod po svetu. Iz izkušenj imperijev, ki so v zgodovini v različnih delih sveta prav zaradi takšne politike vsi po vrsti propadli, se v Washingtonu niso nič naučili. Bush pa se je hotel vpisati v zgodovino kot predsednik, ki je načrte o popolni svetovni prevladi ZDA uresničil, zato je namesto diplomacije uporabil grožnje in orožje in teptal mednarodne sporazume o temeljnih pravicah in svoboščinah in druge predpise, o katerih je Washington pridigal drugim, da jih morajo spoštovati.
Svoj mandat v Beli hiši sedanji ameriški predsednik končuje tako, da so ga člani delegacij na nedavnem zasedanju generalne skupščine OZN v New Yorku odkrito zasmehovali, kakor so ugotovili novinarji nemškega Spiegla. Edini je bil, ki je govoril o nevarnosti terorizma in se glavne teme – finančne krize – niti dotaknil ni. Da je predsednik od včeraj – imel je enak govor kot lani ali leta 2004 -, je bila menda na hodnikih palače OZN najpogostejša ugotovitev. Analitiki sveta za nacionalno varnost imajo menda že napisan dokument Globalni trendi 2025, ki ga bo kmalu po slavnostni prisegi dobil na mizo nov ameriški predsednik. V njem piše, da bodo ZDA ostale največja sila na svetu, bo pa njihova moč občutno manjša, kot je bila do zdaj.
Zdaj sledi azijsko obdobje, pravijo analitiki. Tako rekoč uradno je to v New Yorku napovedal generalni sekretar OZN Ban Ki Moon. Govoril je o novih centrih moči in vodenja v Aziji, Latinski Ameriki in drugod v razvitem svetu. To se že dogaja. Kitajska že zdaj financira velik del ameriškega trgovinskega primanjkljaja in proizvaja večino potrošnih dobrin za Američane. Da jih zahod nima kaj podučevati o človekovih pravicah, da je recimo Tibet notranja zadeva in je Kitajsko treba upoštevati kot silo, vse bolj odkrito kažejo tudi odzivi političnega vodstva v Pekingu. Nemški zunanji minister je recimo nekaj mesecev na kolenih prosil Kitajce za normalizacijo odnosov, potem ko je Peking Nemčijo dal na led, ker je kanclerka v kanclerski pisarni sprejela tibetanskega voditelja.
Druga sila je Rusija, ki kaže mišice predvsem prek bogatih zalog nafte in plina. Nedavni konflikt v Gruziji je jasno pokazal, kje in kako vodstvo v Kremlju vidi svojo vlogo. Rusija in Kitajska imata recimo že nekaj časa glavno besedo pri pogajanjih z Iranom. Zunanji ministri članic EU so morali septembra v Bruslju priznati, da sankcije proti Rusiji zaradi konflikta v Gruziji tudi zaradi pogajanj z Iranom ne pridejo v poštev. Kitajska brez kakršnih koli zadržkov pustoši po Afriki in v zameno za nafto in surovine podpira korumpirane režime, pa ji nihče nič ne upa reči.
Kaj pomeni sedanja politika Kitajske in Rusije za svet? Pravzaprav njihovo ravnanje ni veliko drugačno od ameriškega – politika je samo sredstvo za premožne, da širijo vpliv in si kopičijo bogastvo na račun revnih. V ZDA so to stare dinastije, ki stojijo za nadnacionalkami – v administracijah ameriških predsednikov kar mrgoli ljudi, ki so včasih zasedali vodilna mesta v raznih korporacijah -, v Rusiji so to oligarhi, ki so se po razpadu Sovjetske zveze polastili zalog surovin in energetskih virov, na Kitajskem pa je to partijska nomenklatura. Evrope v tej igri nihče ne upošteva, ker ima preveč problemov sama s seboj. Toda naravne katastrofe, ki prihajajo vse bliže domovom premožnih, vse bolj opozarjajo, da se ta doba končuje.
...
