Nihče ne more povedati, ali bi kateri od srbskih poslancev ali ministrov na politični olimpijadi osvojil medaljo, če bi ta obstajala, ker ni natančne “tehtnice”, s katero bi bilo mogoče izmeriti kakovost njene politične in širše javne elite. Za tujca je včasih težko opaziti, da ta “višji” sloj sploh obstaja, a mnogi trdijo, da ga sploh ni, piše časopis Večernje novosti. Podobno bi glede na javne nastope politikov, ne samo zdaj v času volivne kampanje, in nasploh glede na razmere v državi nedvomno lahko rekli tudi za Slovenijo.
Zoran Stojiljković, profesor na beograjski fakulteti za politične vede, pojasnjuje, da bi morali splošno gledano elita biti “izbranci” – ljudje, ki se po svoji kakovosti in sposobnosti razlikujejo od večine. Na nekaterih področjih – v športu, umetnosti, znanosti in nekaterih strokah -, ki imajo določene jasne standarde, je to mogoče izmeriti. V politiki to ni mogoče.
Ker za določitev “politične elite” ni objetivnih kriterijev, se ta pojem pogosto povezuje z zasedbo ključnih položajev. “Politična elita” so tako vsi, ki so na položajih, ki realno omogočajo sprejemanje odločitev in njihovo interpretacijo. V takšni eliti so strankarski prvaki ključni nosilci zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, razlaga profesor Stojiljković. Po njegovih besedah je prava politična elita tista, ki jo odlikuje visoka kultura obnašanja in dialoga, odgovornost, znanje, zelo zavidljiva sposobnost za reševanje konfliktov, poznavanje javnega in političnega sistema, gospodarstva… Ko naštetega ni, lahko govorimo o “eliti” le kot o ljudeh, ki zasedajo določene položaje. V takšni “eliti” so tudi ljudje, ki so po svojih sposobnostih povprečneži, navaja Zoran Stojiljković.
Dr. Jovica Trkulja, profesor na v Beogradu, pa navaja razloge, zakaj v Srbiji ni elite oziroma intelektualcev. Ob njegovih ugotovitvah se vsekakor gre zamisliti tudi v Sloveniji.
Poslednjih godina vidno je odsustvo intelektualne elite sa javne scene u Srbiji, koja je preplavljena primitivizmom, neotesanošću, samoljubljem, govorom mržnje i sveopštim varvarstvom. Pedalj vlasti je moćniji od kilometra znanja. Prejake reči od kojih se strada kao od metka, blaćenje javnih ličnosti ispod granica ljudskosti i elementarne pristojnosti, uvrede i kletve koje slušamo poslednjih dana jesu pojavna manifestacija tog stanja – kaže za “Novosti” dr Jovica Trkulja, profesor Pravnog fakulteta Univerziteta u Beogradu, glavni i odgovorni urednik časopisa “Heretikus”.
Profesor Trkulja za razmere v Srbiji navaja tri razloge. Prvi je, da je Srbija imela v zadnjih tisoč let avroritarne oblike vladavine, ki ne prenesejo avtonomnih, kritičnih intelektualcev. Potrebujejo pa vazale in lakaje, ki političnim odločivam svojih voditeljev zagotavljajo strokovno in moralno “potrdilo”. Drugi je, da so se Srbi iz svojih najmodrejših ljudi vse do danes norčevali, jih poniževali in zapirali. In tretji razlog je, da so vodilni srbski intelektualci v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odšli v politiko kot politični voditelji, kot veliki veziri in vazali političnih mogotcev, kot politični kameleoni, ki se prilagajajo vsaki spremembi, kot paraziti raznih skladov in fondacij, ker so za denar pripravljeni narediti prav vse.
Mnogi od njih postali su promoteri mržnje i rata, vinovnici sluđivanja srpskog naroda i sveopšteg rasula i propadanja. Na taj način sagoreli su kao stvaraoci i potrošili ionako skroman kredibilitet inteligencije u Srbiji
...
Zanimivo – samo ne vem, kdo se je od koga ucil. Verjetno mi – z ljubljenim vodjem na celu,
Hvala za izredno prijetno branje. Natanko enako mislim tudi jaz in ravno to vidim kot ključni problem.
Že nekaj časa je (v zahodni politični ureditvi) praksa, da se nacije zavarujejo pred zlorabo oblasti s suverenim parlamentom, voljenim za določeno obdobje, in z zamenljivostjo državnih uradnikov, vključno šefa izvršne oblasti. Drugje se otepajo z avtokrati, klikami. Največkrat s pomočjo zaverovanosti množic v božanske voditelje.
Problem je star, kot človeštvo. Zanimivo je, da se je s tem problemom zelo poglobljeno ukvarjal Napoleon.
Kratek ekskurz:
Veliki Korzičan, genijalni strateg, polihistor, raziskovalec in videc Napoleon, ki mu današnja Francija dolguje večino tistega, s čemer se ponaša, je mnogo razmišljal o problemu, ki ga je s seboj prinesla zmagovita revolucija. Sesule so se ustaljene družbene strukture, drhal si je vzela pravice, ko je pridobila moč. Enodnevni povzpetniki so izživljali svoj mačizem na agorah. Če kdo, potem je Napoleon dobro vedel, da dotedanje elite niso imele nobene (še najmanj moralno) pravice do moči in vladanja. Kot vojskovodja in odličen poznavalec zgodovine in družbe se je seveda zavedal, da mora družba imeti stabilne strukture, da more funkcionirati. Podreti kompromitiran družbeni red a hkrati ne omogočiti vzpostavitve ustreznega sistema, je zagotovo še slabše, kot ostati na preživetem. Da bi ustavil uničujoči plaz revolucije, grobi Sili postavil nasproti elito vrednot, ni samo skrbel za nastanek novih raziskovalnih in znanstvenih institutov, ni le spodbujal raziskovanj in uveljavljal moderna načela in metode, poskrbel je tudi za promocijo moralnih in etičnih elit in v ta namen vzpostavil najvišje odlikovanje – Red Legije časti, kot zagotovilo nadvlade plemenitega nad preračunljivim, požrtvovalnega nad nastopaštvom, zaslužnega nad vetrnjaštvom, harmonije nad kaosom.
Čeprav so ga že premagane sile, kakor se to rado vedno znova dogaja, končno uspele uničiti in pregnati izpred svojega obličja, je v samoti sredi Južnega Atlantika vztrajno vrtal v to problematiko. Še za njegovega življenja so povsem degenerirane, skorumpirane nacionalne elite znova razgrajale po Evropi, vse, dokler ni to besnilo koluminiralo v totalnih sprevrženostih fašizma, nacizma in posebej še komunizma, ki na našo veliko žalost svojo sramotno (poslednjo?) kvazirenesanso podoživlja na naših hrbtih.
Na Sveti Heleni je Napoleon kar dva cela dneva – 12. in 13. novembra leta 1815 – razglabljal o teh vprašanjih in narekoval svoje misli. Koliko pomena jim je pripisoval, je pokazal na zanimiv način: Vse liste, na katere je zvesti zapisovalec Las Cases prenesel njegove misli, je vzel in jih sam, s svojimi rokami, sešil v zvezek.
Seveda nima pomena podrobno navajati vsega, kar je Napoleonu prišlo na misel. Dovolj je vedeti, kako silno pomembno je bilo zanj to vprašanje. Ni namreč dopustno odgovorne službe v državi prepuščati slučajnostim ali morebiti čemu za državo nevarnemu. Rešitev je videl v sistematični vzgoji elit, posebej usposobljenih za vodstvene položaje v državnih strukturah. Za nas je morebiti zanimivo, da ga je bilo najbolj groza tega, da bi krmilo prevzel kakšen ključavničar(!!!). Za nek drug – ne dosti manj nevaren poklic, takrat še ni mogel vedeti. Seveda je opozarjal tudi pred pesniki, filozofi, profesorji, sploh pred “specialisti”. Po svoje je tudi razmišljal o Evropi miru in sodelovanja, kar je hotel graditi na skupni vzgoji elit iz različnih držav.
Za naš današnjik je marsikaj iz njegovega razmišljanja vsaj zanimivo – a pustimo “ključavničarje” preteklosti – kako pomembno je služenje vodilnih, pa je zagotovo eno najvažnejših sporočil. Da voditelji niso nobeni bogovi, kaj šele, da bi smeli postati maliki mase. Vsaka skupnost mora pravočasno poskrbeti, da si vzgoji dovolj za vodenje usposobljenih, tako da lahko vsakogar, ki mu moč in oblast zamegli um, nemudoma zamenja, preden ji z “l’État c’est moi” naredi nepopravljivo škodo.
Resnično se ne spodobi, da Slovenija, edina država razen Francije, ki je postavila spomenik – in to prečudovit – velikemu Korzičanu, njegovih opozoril ne sliši.
Andrej Lenarčič
12.09.2008
Toliko navdušenja za vojskovodjo je malo sumljivo. Sodobna demokracija je mlada, morda 50 let stara in nima nobene veze z Napoleonom. V času pred drugo svetovno vojno demokracija v evropskih državah je obstajala zgolj kot formalna demokracija ali pa sploh ne. Seveda z razlikami po posameznih državah. In te razlike med nacionalnimi demokracijami so še vedno občutne. Tako ne moremo niti primerjati parlamentov v Nemčiji in Franciji. Slednji ima namreč veliko manj pooblastil kakor parlament v Nemčiji (in večini drugih držav v Evropi).
Gotovo ima vsaka država svoje lastne mehanizme za gojenje svojih elit. V Sloveniji so vse elite podvržene strankarski logiki. Ko se vloga strank na zahodu ponavadi omeji na gojenje in selektiranje politične elite, v Sloveniji se ta vloga širi na vsa območja družbenega življenja. Kako le je v demokraciji neka stranka lahko pristojna za uravnoteženo novinarstvo, na primer? Res, tudi v Sloveniji so velik del “elit” ljudje, ki so po svojih sposobnostih povprečneži, kakor pravi Zoran Stojiljković. Se pozna pomanjkanje etike “s stoletno podlago”. Po drugi strani pa ne velja potrditi tradicij, kakor obstaja na primer v Franciji, kjer se pojavljajo vedno ista imena v politični eliti. Kot da bi bila demokratična tradicija bila v lasti določenega sloja. Etika ni genetsko pogojena.
V poosamosvojitvenem obdobju so na intelektualce letele kritike, da se ne oglasijo več in ne prevzamejo odgovornosti za spremembe. Potem ko so nekateri to storili, so pa bili obsojeni zaradi parazitiranja skladov in fondacij?
Ne verjamem tako pavšalnim sodbam, vsaj za Slovenijo ne. Nekateri intelektualci so ohranili svojo etično držo; npr. Spomenka Hribar, France Bučar, Tone Peršak, Jože Mencinger.
Da bi se stranke omejile, in dopustile, da ljudje z etičnim rodovnikom sodelujejo v upravljanju države, njenih institucij in javnosti, potrebuje vsaka država bogato polje nevladnih, družbenih organzacij in neodvisnih medij. Nobena oblast takih razmer ni šenkala, to so si ljudje izborili.
Veliki Korzicanin je svoje ideje uveljavljal z veliko krvi! Ali je danasnji Ameriski pristop podoben? Kaj pravijo na Harvardu?
Ja, Planetu res ni pomoči.
MAD & GWB smo preziveli
Demokraciji bi pripisal vsaj 100 let v Angliji. Oni niso imeli Napoleona ali Hitlerja.