V vasi Njeguši v Črni gori, ki ima po popisu iz leta 2003 le 17 prebivalcev, vsi sušijo pršut, zaradi tega imajo velike hiše, nam je dejal vodnik. Tudi slovenska podjetja pršut, ki ga prodajajo, v veliki meri sušijo tam, pa francoska in nemška tudi. Klima in veter sta menda v tej vasi za to izjemno ugodna. Vas Njeguši je znana po pršutu in siru.
Njeguši v večernem soncu
Njeguši s pogledom na Jezerski vrh, kjer je mavzolej Petra Petrovića Njegoša
Njeguši s poti z Jezerskega vrha – v vas smo seveda šli peš
V pršutarni se lahko v glavni sezoni suši tudi 16 tisoč svinjskih nog
Posoda za dimljenje svinjskih nog med sušenjem
Petar II. Petrović Njegoš ima mavzolej na Jezerskem vrhu (1657 metrov), ki je drugi najvišji vrh pogorja Lovćen. Vodnik nam je pojasnil, da je Njegoš hotel biti tam pokopan, ker se s tega vrha vidi tako rekoč vsa Črna gora, menil pa je tudi, da se lahko rodi še pomembnejši Črnogorec, zaradi tega je treba najvišji vrh Štirovnik (1749 metrov) pustiti zanj.
Pogled na Jezerski vrh s presihajočega jezera, po katerem je dobil ime
Jezero z Jezerskega vrha
V Cetinju iz zraka najbolj izstopa tovarna bele tehnike Obod, s katero se Gorenje menda spet ravnokar dogovarja o nakupu lastniškega deleža. Leta 2004 so pogovori med Gorenjem in Obodom o strateškem partnerstvu propadli. V Gorenju so takrat pojasnili, da so jih prekinili, ker bi bili stroški za namestitev novih proizvodnih linij v Cetinju previsoki, zaradi česar se naložba ne bi izplačala.
...
Njeguši so res nekaj posebnega. Tole s slovenskimi pršuti je seveda bosa in tipičen način črnogorskega pretiravanja. Simpatičen in lahko humorističen. Test za tistega, ki mu je namenjen. Kapacitete so enostavne premajhne in manjše od najmanjše slovenske industrijske pršutarne, proizvod pa je definitivno dober, ne glede nato, da je narejen iz danskih, nizozemskih in srbskih prašičev.
Ob vseh lepotah tega kraja, kaže še omeniti, cesto kralja Nikola v Kotor, ena bolj slikovitih stvari v tem delu sveta. Priporočam, predvsem izven turistične sezone.
Kažejo pa Njeguši tudi vsa protislovja sedanjega razvoja v Črni gori. Zraven dobro ohranjene rojstne hiše pesnika in vladike Njeguša in dvorca kralja Nikole se nahaja propadli socialistični hotel in sredi polja, kar se vidi od daleč in je zares moteče: “etno-selo”. Gre za lesene hišice na kolih, privlečene od kdove kod. Ne ustrezajo ne estetsko in ne zgodovinsko v kraju, ki ga označuje kras in kamen. Ta novoprimitivizem se je nalezel tudi v druge lepe kraje. Tako po planinah najdete eko-katune in podobne neumnosti. Ne znajo ceniti svojega in mislijo, da bodo na ta način privabili turiste. Projekti so v glavnem nastali v mednarodnih projektih, kar seveda govori tudi o kvaliteti konzultantov, ki se valjajo po teh prostorih. Ideja o teh lesenih hišicah ima banalni izvor v Kusturičinem etno-selu (mislim, da iz Kopaonika), v katerega seveda v Srbiji drejo predvsem tujci in domači “poznavalci” etno-značilnosti.
Je pa Črna gora nedvomno eden biserov sveta. Vstopiš nazaj v zgodovino in naravo, če le zmoreš hoditi stran od redkih turističnih poti in se pogovarjaš z domačini. Prokletije, Sinjajevina, Durmitor, Bilogradska gora, Komovi, Bjelasica so vredni ogledi za vse, ki so se že naveličali slovenskih gora in planin…
Čeprav se nisem nameravala spuščati v komentar na ta prispevek, se strinjam z Emilom.
Že v Njegoših, kjer nas je “gazda Niko” res zelo gostoljubno postregel (sir&pršut,jagnetina,…), me je zmotilo tisto o slovenskih pršutih. Kot zavedna Kraševka sem podatek zavestno preslišala (se mi je zdelo brezsmisselno razpravljati). Dopuščam sicer možnost, da kdo iz Slovenije pripelje v Njegoše pršut, da ga tam odimijo in posušijo – ampak takega lahko potem prodaja kot Njegoški pršut in nikoli kot kraškega (proizvedenega v Sloveniji), ki je geografsko zaščiten.