Nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta se na cestah znova pojavljajo znaki za šolsko pot, morda ste jih celo že opazili. Vsako leto ob tem času se tudi svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu za dober teden ali dva posveti varni poti v šolo. Običajno v začetku septembra tako na cestah vidimo več policistov kot tudi prostovoljcev. Čeprav so akcije dobronamerne, pa menim, da sta dva tedna pozornosti, ki sta še posebej namenjena šolarjem in varni poti v šolo, bistveno premalo. Vozniki so takrat morda malce bolj pazljivi in pozorni. Kaj pa ostalih 50 tednov? Saj se takrat tudi vozijo, mar ne? Sicer pa predstavljajo starši, kot vozniki svojim nadobudnim malčkom (ne) najboljši vzgled, kako se obnašati v prometu (in to velja ne le za omenjena dva tedna).
Včasih bi bilo dobro večkrat videti kakšnega policista ob šolski poti z napravo v roki, s katero možje v modrem lovijo prehitre voznike. Blizu kjer živim, je šolska pot z omejitvijo hitrosti na 30 km/h, vozniki pa pogosto, tako po prosti presoji, peljejo 80 km/h ali še več; na križišču so ležeče hitrostne ovire, a ne služijo ravno svojemu namenu.
S prometom so zadnje čase res same težave, če se samo spomnimo vseh dogodkov povezanih s predorom Šentvid, pa spolzkih vozišč v predorih itd. Pred časom so po elektronski pošti krožile in se tudi v medijih pojavile hudomušne fotomontaže menda ”glavnih krivcev” za dogajanje v šentviškem predoru iz nadaljevanke Samo bedaki in konji, znanih po črnem angleškem humorju. Tragikomično. Žal pa so razmere na naših cestah izključno tragične, saj je na njih kljub spremembam in dopolnitvam zakona o varnosti cestnega prometa spet vse več mrtvih.
To je rezultat predvsem porazne vozniške kulture. Včasih se le srečnemu naključju lahko zahvalimo, da se kot vozniki izognemo prometni nesreči. Objestnost, izsiljevanje prednosti, neprimerna hitrost, vožnja pod vplivom alkohola, neizkušenost, itd. so najpogostejši vzroki prometnih nesreč. Velja za vse, tako voznike kot voznice. Ne razumem, zakaj se je v avtošolah potrebno učiti cestno prometnih predpisov, ko pa na cestah praktično skoraj ne veljajo ne cestno-prometni znaki, ne desno pravilo, ampak pravilo močnejšega in drznejšega. Dogajanje na slovenskih cestah pravzaprav velikokrat spominja na film z Melom Gibsonom v glavni vlogi Cestni bojevnik (Mad Max).
Ko se takole vozim po novozgrajenih avtocestah ali po le za silo zakrpanih lokalnih cestah, pogosto pomislim, da je za volanom več takih, ki bi bolj kot za volan sodili v klinike za osebe z duševnimi motnjami. Kam se vsem tako grozno mudi? Kaj je tistih 5 ali 10 minut ali pa še kakšna minuta več, ko se na cilj pride malce kasneje, proti življenju, ki ga le trenutek loči od onostranstva? Marsikdo si misli (ali pa tudi ne), da se njemu to ne more zgoditi. O, ja, lahko, pa še kako hitro!
V Ljubljani obstaja Pokopališka ulica, ki pelje, kot nakazuje že ime, proti pokopališču Žale. Če ima človek relativno srečo v nesreči in preživi hujšo prometno nesrečo, je vmesna postaja na poti rehabilitacije na koncu Pokopališke ulice, ki pelje levo: inštitut za rehabilitacijo, bolj znan kot Soča; če človek te sreče ni imel, pa ga peljejo desno, na pokopališče. Čeprav je tole prebrati najbrž neprijetno in je slišati malce morbidno, je resnično. Ko se vam bo naslednjič tako grozno mudilo in ko boste pritiskali na plin ali s svojimi vozniškimi akrobacijami ogrožali sebe in druge, pomislite tudi na to …
tukaj ni kaj dodati – gre kot je pravilno ugotovljeno najprej za vzgojo in bonton, ki sta, kot povsod drugje, na psu. in na to potem (sliši se podobno kot 16 let na 45 podlage) položimo SFRJ prometno politiko (cestno-prometno varnost), ki je imela značilnost vrtoglavih kazni, ki so pripeljale, ob slabo plačanih in premaloštevilnih policistih, da si ob zaustavitvi ob vozniškem imel še “razumljivo” vsoto, ki je omogočala preživetje, tebi in policistu – ob nadaljevanju prometnega kaosa. no, pri nas se vsi prometni ministri, vključno s sedanjim trudijo biti množici všečni in politično korektni, trdo delo pa– res je, trdo delo p aje učenje (uf, kako v turbofolk narodnjakih to zaudarja). In to učenje do konca življenja, vseh vključno z nevzgojenimi penzionisti.
Mislim, da že nekaj let ni umrl otrok na poti v šolo. Preveč ujčkanja škodi vsem. Najslabše pa so seveda akcije, ko norijo z nekimi STOP znaki v rokah ob prehodih za pešce in na tak način ustavljajo vozila. Slab vzgled otrokom.
Vsekakor pa se je danes v prometu pri nas! preveč odgovornosti preneslo na voznike motornih vozil, pešce pa se je oprostilo vse krivde. Tako otroci skačejo preko ceste, kjer se jim zazdi, ne znajo oceniti hitrosti vožnje približajočega vozila, na prehod za pešce stopijo brez da bi vsaj malo pogledali levo ali desno … večji del krivde seveda nosijo starši, ki svoje otroke vozijo do šolskih vrat in jih od tam poberejo, otroci pa tako ne dobijo prepotrebnih izkušenj v prometu.
V naši vasi je omejitev 90 (velikokrat se vozi tudi do 120), ob cesti je tudi nogometno igrišče, ki je eno izmed redkih, ki je še zasedeno. Otroci že od malega vedo, da morajo pogledati na levo in desno in vedno počakati avto. Nesreče še ni bilo nobene. Večina otrok pa ima danes težave že z dojemanjem osnovne hitrosti 50.
Blizu kjer živim, je šolska pot z omejitvijo hitrosti na 30 km/h, vozniki pa pogosto, tako po prosti presoji, peljejo 80 km/h ali še več
Verjetno se vozi toliko, ko ni nobenega otroka naokoli. Ne vem, zakaj se samo v Sloveniji misli, da otroci hodijo v šolo in domov ob vseh urah in ob vseh dnevih. V tujini imajo mimo šol vedno časovno vezane omejitve (npr. od pon-pet od 9-12, pa od 14-17), samo pri nas veljajo tudi ob 2.uri zjutraj, pa 6. uri, pa v nedeljo, pa avgusta itd. Nepotrebno in neumno. V npr. Franciji sem videl velike šolske komplekse, kjer so imeli mimo omejitev 90, je pa bila ograja ob cesti, ki si jo sicer lahko preskočil, če si hotel. Vseeno pa se jih ni ujčkalo in zmanjševalo hitrosti voznikom.
james: prav fajn se je vozit po prometno razvitih državah …čez večino strnjenih naselij je omejitev od 70-100 (50 je samo v primerih, da se gre za območje, kjer se običajno v velikem številu zadržujejo pešci), pri nas pa je za vsak kurnik omejitev 50. Na tak način se ne moreš iti kulture, če voznike siliš, da morajo skrbeti za vse ostale udeležence v prometu in da se za volanom počutijo neumno, ko je med 3 km njivo celo pot 50, čeprav je celo pot samo izključno njiva. Pa še merijo tam!
Se opravičujem: od zgoraj bi moral biti poševen samo tale tekst: “Blizu kjer živim, je šolska pot z omejitvijo hitrosti na 30 km/h, vozniki pa pogosto, tako po prosti presoji, peljejo 80 km/h ali še več “
ja, debeto o tem, kako smiselno zreducirati gozd prometnih znakov, krožišča,.. ta debata je že bila in ni kaj dodati. Ostaja pa bonton gasilskih veselic, (pravim mu vsiljevanje hrupa in svetlobe v noči – po svetovni zdravstveni organizaciji najbolj škodljiva prikrita dejavnika v okolju, ki povzročata raka (zaradi porušitve normalnih cirkadianih ritmov delovanja endokrinega sistema) in zaradi katerega se statistika obolevnosti za rakom v Evropi približuje na vsakega tretjega starejšega evropejca), ki je na Balkanu bil in je problem številka ena. Izboljšati je treba vsa področja, hkrati in glede na spremembe, ki se dogajajo. Samo zakonodaja ni rešitev, začne pa se pri posamezniku.
“pravim mu vsiljevanje hrupa in svetlobe v noči – po svetovni zdravstveni organizaciji najbolj škodljiva prikrita dejavnika v okolju, ki povzročata raka”
Ti razlogi so tudi meni znani. Samo kaj pa hočeš narediti v Sloveniji, kjer lokalni župani ne vedo kam z denarjem in potem vsega ponucajo dobesedno za osvetljevanje njiv (v vseh mojih okoliških občinah je tako). In potem ni čudno, da smo druga najbolj osvetljena država v Evropi.