Strinjam se s Katarino Kresal in Gregorjem Golobičem, da je za prisvajanje ‘povezovalnega izročila’ Janeza Drnovška, kakršno se gre Janez Janša, potrebna precejšnja mera nespodobnosti, predrznosti, dvoličnosti in poniglavosti. KK in GG resda nista uporabila vseh teh izrazov, a nekako tako sem razumel njun ‘protest’ proti zdaj že nekajkrat ponovljeni samoikonizaciji JJ za edinega živečega povezovalnega politika v Sloveniji in nespoštovanju ’svetosti’ spomina na pokojnega državnika. To, da Janša nedostojno instrumentalizira ne le politične tekmece, ampak tudi somišljenike, sopotnike, mentorje in navsezadnje ‘lastno zgodovino’, ni nič novega. Se je pa vedno znova smiselno vprašati, zakaj to počne. Zakaj torej Janša zdaj izziva ‘boj za Drnovškovo nasledstvo’ in s tem na paradoksalno-sprevržen način oživlja spomin na njegovo znano/zloglasno izjavo, ki se ji je nekoč v državnem zboru posmehoval? Zakaj se Janša nenadoma sklicuje na politika, ki mu je oponesel dobesedno vse, kar je ta kadar koli (kot član in predsednik predsedstva SFRJ, kot predsednik slovenske vlade in kot predsednik države) storil, ki mu je grozil z ustavnimi obtožbami in še pred dobrim letom dni z ‘gorečimi rokami‘?
Z brezsramno instrumentalizacijo Drnovška poskuša Janša očitno zasesti ne le sredinski, ampak celo sredinsko-levi politični prostor oziroma pridobiti ‘tamkajšnje’ še neopredeljene volivce (o čemer priča tudi spogledovanje s preračunljivim zagorskim eldeesovskim županom Matjažem Švaganom, ki se zna v določenih okoliščinah nadaljevati še po volitvah). Po eni strani gre za svojevrstno reprizo Janševe predvolilne taktike ‘odprtosti in nekonfliktnosti’ izpred štirih let, po drugi pa za priznanje težav z domnevnim ‘republikansko-konservativnim’ volilnim telesom, ki se sicer nagiba k abstinenci. Drugače rečeno, mesec dni pred volitvami SDS z novim premikom proti sredini vendarle ‘odpira’ prostor NSi (in nemara tudi SLS), ki jo/ju je pred tem v prijateljskem objemu skoraj zadušila oziroma spravila iz parlamenta.
V tem ‘duhu’ so brezplačniki za podeželje in izven čez noč odkrili vrline in kreposti Andreja Bajuka, nova KDS pa ne bo dobila podpisov dveh poslavljajočih se (in že nekaj časa razočaranih, če ne kar zagrenjenih) poslancev SDS, zaradi česar nastop (novih) krščanskih demokratov na volitvah še vedno ni zanesljiv. Da Janša poskuša ‘oživiti’ NSi ni nepričakovano, kakšen preudarnejši makijavelist bi se tega lotil že prej oziroma bi nenehno skrbel za to, da najbolj trpežnega in za nego nezahtevnega koalicijskega partnerja niti ne bi ‘klinično’ ugonobil. A pustimo to, Janša pač ni, kakor je že leta 2001 dejal Peter Jambrek, politični strateg, ampak operativec ‘z izjemnim spominom, dobro mikrostrateško vizijo, brezkompromisno izvedbeno psihologijo in s patološkim pomanjkanjem strahu’. (Jambrek, kolikor vem, ni nečak Rada Bohinca.)
V zvezi s tem, kar omenja Jambrek (izjemni, dalo bi se reči tudi slonovski spomin, brezkompromisno izvedbo in pomanjkanje strahu), bo zanimivo videti, ali se bo Janša odpravil reševat tudi vojaka (Bojana) Šrota. Izvidniki so zelo verjetno še vedno na poti, na prvi pogled pa se zdi, da bi bilo tiho predvolilno premirje na tej fronti protitajkunske vojne dobrodošlo in sprejemljivo za obe strani. Je pa prav tako res, da je Janša ustvaril velika pričakovanja in da zna s premirjem v dobro prihodnjemu potencialnemu koalicijskemu partnerju izgubiti kar nekaj glasov pri tistih, ki od njega pričakujejo, da bo res ‘naredil red’. Relativna večina ali koalicijski partner? Kaj bo odločilno: spomin ali mikrovizija, brezkompromisnost in neustrašnost?
Ker ne gre dvomiti, da bo predsednik države Danilo Türk, legalist, kakršen je, ‘odigral’ po ‘predpisih’ in mandat najprej zaupal predsedniku stranke z največ osvojenimi poslanskimi sedeži, je zgornja dilema kajpak po svoje ‘umetna’. Janša hoče dobiti oboje: relativno večino in dovolj močne desnosredinske koalicijske partnerje. Pogovori ‘čez sredino’ bi bili naporni in negotovi, morebiti vendarle oblikovana tovrstna koalicija pa še bolj. A ‘mikrovizija’ morda le seže tudi do sem. Če bi se bil Janša kot mandatar (torej relativni zmagovalec volitev) morebiti ‘prisiljen’ o koaliciji pogovarjati tudi s katero od današnjih levosredinskih opozicijskih strank, bi bilo sedanje instrumentaliziranje Drnovškovega izročila namreč ‘uporabno’ bodisi kot sredstvo ‘pritiska’ na ‘izključevalne’ SD, Zares in LDS (češ že od oblikovanja vlade leta 2004 preko letošnje predvolilne kampanje sem jaz tisti, ki ‘ponujam roko’) bodisi kot ‘opravičilo’ oziroma stiliziranje v ‘žrtev’ (nisem mogel sestaviti vlade, ker oni ne spoštujejo volje ljudstva, izražene na volitvah).
Odlicen komentar – ampak folk je nor – smo videli tiste afz-jevce v sentvidu.
Genialno!!!
Genialno za političnega prognozerja je, da natrosi en kup nasprotujočih si teorij zarot, po dogodku pa izbere tisto, ki jo lahko najlažje preobleče, in na koncu izjavi, saj sem vam rekel.
100 evrov stane Sova.
Ja, sem prebral. Po mojih izkušnjah je neplačevanje kazni korelirano s težavimi z duševnim zdravjem.
Počakajmo na izide pa bomo videli katerega aduta bo potegnil iz rokava sedanji premier. Mogoče bo zmaga SDS letos celo tako močna, da bo stranka sam dosegla več kot 50%. Meni se to zdi čedalje bolj verjetno. Karizma, pripravljenost na hojo čez ovire, ne glede na lepoto hoje, spreten posluh za množico,.. po moje bo slavje podobno tistemu, ki ga je oprizoril Ljubljanković (no, Zoki). Delno pa je to pripisati vsekakor tudi opoziciji, ki ne uspe iz obrambne drže in stalnih opravičevanj.
Zanimivo je tudi, da sta najbolj podobna strankarska programa SDS in LDS.
Po mojem mnenju SDS ne bo dobila prav veliko, saj so volivci vladi močno nenaklonjeni. Problem z opozicijo je, da njeni recepti ne prepričajo, saj temeljijo na napačni diagnozi, na demagogiji. Ampak odpor proti vladi je močnejši od tega. Proti vladi je celo tista večina, ki je gre sedaj bistveno bolje kot pa pred štirimi leti.
rad bi vlado, ki bo zagotovila
- da ne bomo EU država, kjer plače najbolj padajo, oblast pa množice prepriča, da so v deželi raja (to je počel Josip Broz Tito in potem so se v vseh državicah po razpadu SFRJ vsi fanatično šli njegove tekovine). ob tem država celo poje lastno hvalo, da ji je dobro
-iz gornjega sledi, da hočem upravljalce, ki bodo delali za bogate državljane in revno državo
- kjer se bo vzgajala demokratična zavest, da je demokracija v prvi vrsti spoštovanje osnovnih pravic posameznika in šele nato vladavina povprečja, nikakor pa ne diktatura povprečja nad manjšino (pa to je poglavitna razlika od avtoritarnih oblik)
-kjer bo lažnivi minister (npr. nihče, ne bo plačal višje dohodnine -Bajuk, ali nihče ne bo prejel manjše plače, samooklicani profesor Virant) letel in se nikoli vrnil na tako odgovorno pozicijo,
-kjer bo obveljalo znanje, razum in srca (vsepovsod in ne samo na področju obnovljivih energij)
-kjer se bomo znali soočiti (in si upali prvič tudi povedati) z aktualnimi dogajanji na planetu, v prvi vrsti z dilemami in izzivi ohranitve okolja in divjega življenja
eko, jaz sem zelo preprost, nekaj kriterijev mi je pomembnih (nič velikega) in do sedaj se mi zdi, da (na moje lastno presenečenje) še najbolj v to smer kaže razmišljanje T. Štiha (ja, verjetno bo še sam presenečen).
Ni idealno, je pa najboljši kompromis v smeri, ki bi jo sam rad videl. Bo pa treba še odgovore na izzive priseljevanja in dobre izobrazbe dodelati.