Šopek komentatorskih vrtnic, ki imajo trnje lepo zavite v čeden papir, da ne bode preveč, pravi na enem zavihku platnic Alenka Puhar, Mladen Dolar pa na drugem, da je v njenih kolumnah kultura našla prostor refleksije, novinarstvo prostor samopremisleka, politika pa nemalo bodic, uperjenih levo in desno. O knjižni izdaji časopisnih kolumen in komentarjev Ženje Leiler je govora, o Zapisih in zapikih, tem ‘tveganem in tudi malce samovšečnem početju’, kakor pravi avtorica v predgovoru, saj predpostavlja, da o ‘fenomenih, ki ji obravnava, govori na način in z argumentacijo, ki sta minljiva manj, kakor je minljiv čas-pisni papir’. No, sam sem izbor iz objav v zadnjih štirih letih nehote izpostavil še nekajmesečemu dodatnemu ‘časovnemu preizkusu’. Zapisi in zapiki so se mi pač šele zdaj’ obdržali’ v rokah, ne, skoraj dobesedno so se mi zalepili nanje. Dokler nisem prišel do konca in potem določene dele prebral še enkrat ali dvakrat.

Rahlo presenečen sem bil nad takšnim učinkom knjige, ki vendar ni ‘nič več’ kot ’samo’ zbirka časopisnih kolumen (razen ene izvirno objavljenih v Delu), povrh vsega takšnih, ki sem jih slabo tretjino prebral še po ‘uradni dolžnosti’, večino drugih pa kot bralec časopisa, v katerem je bilo branja, ki se ga ni smelo spregledati, iz tedna v teden manj. Nekaj težko odpustljivega podcenjevanja lastnega poklica je bilo najbrž pri tem, da knjiga ni bila na vrhu prednostnega seznama, toliko manj ‘opravičljivega’, kolikor ima (slovensko) novinarstvo danes že tako in tako dovolj ‘naravnih sovražnikov’ in niti po naključju ne potrebuje še ‘notranjih’ omalovaževalcev. Ne seveda novinarstvo kar počez, gotovo pa to in takšno, kakršno pooseblja Ženja Leiler. Novinarstvo torej, o katerem v eni izmed kolumen sama pravi, da temelji

na ekskluzivni, relevantni, dobro obdelani temi. Na neodvisnem mnenju. In, kar je pomembno toliko kot prva dva postulata, na dobrem, osvajajočem, avtorskem jeziku.

In ki, ko gre za časopis,

vodi bralca – to pomeni, da mu ponuja, obdeluje in komentira novice in teme, za katere meni, da so relevantnejše od drugih. Je nekakšen selektor, hierarhični razvrščevalec, ki skuša pomembno ločiti od nepomembnega.

A ker (slovensko) novinarstvo in mediji še zdaleč niso edino, kar bi bralca zanimalo, predvsem pa ga, kot je dejala avtorica v nedavnem pogovoru za Dnevnik, zanimajo najbrž bistveno manj, kot si mislijo novinarji sami, to ni niti edina niti prevladujoča tema kolumen, čeprav mediji – tudi v obliki filmskih podob, ki ustvarjajo realnost, in (ne)refleksije kulture v najširšem smislu – kot rdeča nit prepletajo izbor Zapisov in zapikov.

Ne manjka prič, ki bi lahko sredi noči potrdile, da je bil najin odnos vseskozi polemičen in tuintam konflikten, da pa se nama je vselej posrečilo obdržati komunikacijo, še več, lahko sva se pogovarjala, torej govorila in poslušala drug drugega, četudi se nisva strinjala. In se tudi danes glede marsičesa ne. Morda si spet kaj domišljam, a to nama obema štejem v dobro, njej kajpak še posebej, kajti moje nesramne neposrednosti in ‘cinične distance’ ni niti preprosto razumeti niti ‘prenašati’.

Tudi distance, hm, morda pravzaprav skepse glede ‘velikih idej’ in znotraj tega do ‘katarzičnih učinkov’ nekakšne dokončne refleksije (pol)preteklosti, celo do same ’samokritične razprave’, ki da bi ustvarila možnosti za ‘preseganje’ ideološke ‘blokovske delitve’. Ta delitev je, pravi Leilerjeva

evidentno ideološka in govori o (ne)razumevanju svobode in demokracije tako ‘enih’ kot ‘drugih’ A vendar je nezmožnost slovenske ‘levice’, politične in intelektualne, da bi se načelno in praktično razločila od totalitarne preteklosti – včasih jo skuša s to ali ono dialektično zvijačo celo legitimirati -, večji moralni in intelektualni problem kot pa utrujena protikomunistična retorika dela ‘desnega’ spektra.

Ne bi se mogel strinjati z njeno tezo, da ločnico med levim in desnim polom slovenskega političnega spektra odločilno opredeljuje odnos do polpretekle zgodovine. In to zato, ker jo – res. S čimer sem v pasti, ki jo implicitno nastavljajo tako ‘eni’ kot ‘drugi’, ki jo, navsezadnje, nastavlja vso ‘državotvorno obredje’, z govori na proslavah vred. V pasti, ki na eni strani briše razlike in mi, odvisno pač od od mojega odnosa do polpretekle zgodovine, določa ’sopotnike’ (če ne že celo ’somišljenike’), s katerimi iz vrste drugih razlogov nočem imeti nič skupnega, na drugi strani pa te razlike cementira in mi ‘odtujuje’ ljudi, s katerimi se v marsičem strinjam bolj kot s tistimi, s katerimi imam sicer podobna stališča o zgodovini. Zato nočem presojati o tem, kaj je večji ‘moralni in intelektualni problem’, ker se mi zdi, da bi mi to že in še ‘zoožilo’ že tako ne preveč izdatno odmerjen državljanski prostor in porinilo ‘v naročje’ tistim, ki lastnega ‘levičarstva’ ali ‘desničarstva’ ne znajo opredeliti drugače kot v odnosu do drugega pola. V tem smislu pa si upam reči, da sta ‘levičar’ in ‘desničar’ na določeni ravni povsem enakovredni psovki, pa tudi ‘liberalec’ in ‘konservativec’ ter kar je še podobnega.

Problem niso razlike, problem je, kaj iz teh razlik ‘delamo’. Nič ‘pametnega’ namreč, ampak zgolj in samo razlike; konflikti so namenjeni temu, da so konflikti, na drugi strani pa temu, da ves čas hrepenimo pa času, ko bodo ‘premagani’ in medtem nasedamo vsakovrstnim lažnim prerokom, ki napovedujejo ’sproščenost’, ‘pogled v prihodnost’, ‘čezblokovsko sodelovanje’ ali ‘tretjo pot’. Ne preveč, premalo ideologije in jasnih vrednostnih konceptov, o katerih bi bilo mogoče razpravljati – in, zakaj ne, se prepirati – je problem. Drugače, le z več ideologije lahko pridemo do manj ideologije, do tega, da ne bo vsaka druga spletna ‘razprava’ o povsem ‘posvetnih’ zadevah, kakršne so davki, inflacija ali gradnja avtocest po petem komentarju zašla do ‘partizanov in domobrancev’. Ali, z besedami avtorice rečeno, ‘prodorna analiza strukture komunističnega gospostva’ (in, zaradi mene, tudi klerikalnega), ne more škoditi, toda temu dodajam, da se odgovornosti, da od ‘levice’ in ‘desnice’ izsilimo jasne (vrednostne) opredelitve glede ’sedanjosti’ svojih otrok s tem ne bomo znebili.

V ovitek Zapisov in zapikov ’shranjene’ časopisne kolumne Ženje Leiler so dragoceno branje, ki daje prepričljivo vedeti, da je najboljši del slovenskega novinarstva tudi v neprijaznih časih zanj sposoben kritičnega odmika ne le od ‘dnevne politike’, temveč tudi od ti. bralnih tem, da lahko tako s samozavestjo pronicljivega gatekeeperja ponudi v razmislek ‘družbene marginalije’, ki ’simptomatično’ razkrivajo temeljna protislovja in nesporazume ter ‘lokalizira’ globalne množičnokulturne fenomene, ob vsem tem pa nikoli ne ‘izda’ svoje vrednostne pozicije.

* Zapisi in zapiki, Ženja Leiler, Ljubljana, Študentska založba, 2008