Evropska unija bo svoj položaj na svetovnem trgu do leta 2050 izboljšala. Svoj delež na svetovnem trgu bo do takrat povečala s sedanjih 42,1 na 43 odstotkov, Azija bo svoj delež povečala s 27,8 na 30 odstotkov, delež Severne Amerike (ZDA in Kanada) pa se bo zmanjšal s 14,2 na 12,8 odstotka, v študiji avstrijskega ministrstva za gospodarstvo ugotavlja ekonomist Fritz Breuss. Visoki socialni standardi, ki jih kritizirajo gospodarstveniki, in počasna rast izdatkov za raziskave in razvoj po njegovi oceni gospodarstva v EU ne bodo ovirali v tolikšni meri, da bi proizvodnja padla.
Uspešnost EU in njenega gospodarstva temelji na vedno večji povezanosti gospodarstev držav članic v skupni evropski trg, ki podjetjem zagotavlja zaščito. Zdaj evropska podjetja kar tri četrtine trgovinske menjave opravijo na evropskem gospodarskem območju, ki vključuje tudi pridružene članice, članice EFTA in Turčijo. Breuss računa, da bodo v EU vstopile nove članice, s katerimi se bo njen skupni trg še povečal. Do leta 2050 lahko ima EU po njegovi oceni 40 članic. ZDA nimajo takšnega gospodarskega motorja, zaradi tega na globalni ravni izgubljajo svoj delež, pravi Fritz Breuss.
Do leta 2050 pa pričakuje nadaljnjo rast Kitajske, povečala se bo njena ponudba klasičnih industrijskih izdelkov, pa tudi visokotehnoloških proizvodov. Izdelki azijskega izvora bodo prevladovali na svetovnem trgu. Soočenje s tem valom bo največji izziv za tradicionalne industrijske države v Ameriki in Evropi. Kljub temu pa Kitajska do leta 2050 še ne bo ujela Evrope, njen delež v svetovni trgovini se bo povečal s sedanjih 8,2 na 12,5 odstotka. Kljub temu bo v Evropi ostal pritisk na plače, škarje med revnimi in premožnimi se bodo še naprej odpirale, ker se je razmerje med ljudmi z nizkimi in tistimi z visokimi dohodki v zadnjih letih v industrijskih državah spremenilo. Več študij po Breussovih besedah kaže, da se škarje odpirajo zaradi vpliva globalizacije, enak vpliv pa ima tudi širitev EU. “Povezovanje revnih in bogatih držav prav tako znotraj Evrope povzroča pritisk na plače v starih članicah EU,” piše Fritz Breuss.
Odprto vprašanje po njegovih besedah ostaja, ali bi z oblikovanjem “pravega evropskega socialnega modela” – ki je predviden tudi v lizbonski strategiji -, lažje zmanjševali pritisk globalizacije kot s sedanjimi “različnimi” socialnimi politikami, ki jih imajo države članice. Socialna politika bo ostala različna toliko časa, dokler bo v pristojnosti držav članic in bo EU imela le koordinacijsko vlogo, je prepričan Breuss. Po drugi strani pa različni socialni standardi manj razvitim članicam EU omogočajo primerjalne prednosti v primerjavi z ravitimi članicami.
...
