Elan oziroma Skimar bi rad 25 milijonov evrov, Paloma pa 34 za prvo fazo in 72 milijonov evrov skupno. Če bi se državna sklada Kad in Sod odločila za obe dokapitalizaciji, ki ju predlagata nadzorna sveta zgaranih živinčet slovenskega gospodarstva, bosta zanju porabila več, kot sta v minulih treh letih in pol vložila v vse dokapitalizacije skupaj (po izračunih Dnevnika je bilo tega za 93 milijonov evrov). In če k temu prištejem še vse dokapitalizacije, ki se jih je ali pa bi se jih rada šla država neposredno oziroma preko podjetij v svoji lasti (denimo NLB in NKBM), je umik iz gospodarstva videti kot vožnja naprej v vzvratni prestavi.

Po Elanu (in Muri) je zdaj bolj ali manj uradno tudi usoda Palome odvisna od tega, kako se bosta odločila državna sklada. Na približno 20 milijonov evrov sta Kad in Sod pred manj kot letom dni v (znižani) oceni ovrednotila svoj večinski delež v sladkogorskem proizvajalcu papirne konfekcije, ki sta ga kanila prodati, nekako pol manj so znašale neuradne ponudbe. Iz prodaje ni bilo nič, Paloma pa je lani proizvedla sedem milijonov evrov izgube. Na koliko je državna sklada vrednotita zdaj, ni znano, glede na akumulirano izgubo, ki jo podjetje proizvaja od menjave uprave sredi leta 2005, zadolžitve in potrebno dokapitalizacijo pa bi bil vsak iztržek nad enim evrom videti kot lep dosežek.

Veliko se je zadnja tri leta dogajalo v Palomi in včerajšnja krivdna razrešitev članice uprave Mateje Perger in napovedano nepodaljšanje mandata predsedniku Danilu Marinu sta zgolj nov indic, da je (bilo) žrtev različnih spletk, prevzemnih ambicij in nesposobnosti vodstva, vse skupaj pa močno zaudarja po političnem in osebnem klientelizmu. Cukjatistična ‘ljudska volja’ tukaj ni zadostovala: kljub svarilom sindikalistov in delavskih članov nadzornega sveta se finančni minister Andrej Bajuk za ‘gostilniške čenče‘ več kot leto dni ni zmenil, je pa v začetku letošnjega leta kot odločni nasprotnik gospodarskega kriminala naročil revizijo poslovanja Palome. Mogoče je domnevati, da so včerajšnje kadrovske odločitve nadzornega sveta posledica te revizije in nemara jim bo sledila še izpolnitev Bajukove obljube, da bo ‘osebno vrgel iz stranke’ tistega, ki morda ‘počne kaj takšnega’ v Palomi. (Mimogrede, tudi primer iz Palome dokazuje, da statutarno ‘izprtje’ strankarskih funkcionarjev iz uprav in nadzornih svetov ne zagotavlja ‘nevmešavanja’ politike v gospodarstvo oziroma ne preprečuje klientelizma.)

Ko sta bili SDS in NSi še v opoziciji, sta pretočili veliko krokodiljih solz nad trboveljskimi delavkami Peka, izrekli nebroj očitkov zaradi dragega potopa mariborskega Tama in zatona slovenske tekstilne, zaradi privatizacije Alpine …, se spotikali ob finančne in druge pogoj, ki jih je vlada zagotovila Renaultu v Novem mestu, ne nazadnje pa kritizirali odsotnost zelenopoljskih (greenfield) naložb. Pretežnemu delu izrečenega je v bistvu nemogoče ugovarjati, toda po štirih letih, odkar imata omenjeni stranki v rokah vse za to pristojne resorje, je bilanca pravzaprav še slabša. Slovenija še toliko ‘industrijske politike’, kolikor je je vsaj v obrisih imela, nima več. Dobili smo protitajkunsko vojno, davčno reformo (ki nima zveze s sprva napovedano), novo-staro delovnopravno zakonodajo, nekaj ne-preglednih prodaj državnih deležev, veliko novih imen, nekaj nejasnih konceptov ’stebričenja’, ’svetilniški’ program za prvo četrtino stoletja …, še vedno pa ni k nam tujcev, ki bi začeli z ničle in še vedno nismo prodali ali zaprli shiranih paradnih konjev.

Včasih imam občutek, da to s političnimi koncepti in celo interesi nima veliko za opraviti, da gre preprosto za pomanjkanje domišljije in (pred)drznosti na eni ter obilen presežek zavisti na drugi strani. Ni bilo lahko avstrijski vladi leta 1996, ko je ‘njen’ tobačni monopolist ATW za pičlih 10 milijonov šilingov (prej manj kot milijon evrov) prodal prezadolženo in nekajkrat z davkoplačevalskim denarjem reševano športno skupino Head-Tyrolia-Mares neznanemu 33-letnemu švedskemu investitorju Johanu Eliaschu; s prevzemom dela sanacijskih obveznostije ATW novemu lastniku celo plačala poldrugo milijardo šilingov (dobrih 100 milijonov evrov), da je hotel HTM prevzeti. No, Eliasch je še vedno tam, skupina Head pa se prav tako spopada z zelenimi zimami in drugimi težavami kot Elan (a očitno malce uspešneje). Skupina menedžerjev okrog Uroša Koržeta, ki je pred leti Elanu povrnila nekaj starega slovesa in predvsem dobička, pa je bila zaradi domnevno previsokih nagrad (točneje, deleža v dobičku) pregnana. Škandalizirale so se predvsem pomladansko-republikanske stranke, a ne dvomim, da je bil ‘čut za pravičnost’ prizadet tudi v drugih (in precejšnjem delu javnosti).

Osebno mi je vseeno, ali nekdo, ki je pripravljen tvegati in iti v takšen posel z ‘odstotki’, dobi dva, pet ali deset milijonov evrov nagrade, če imajo ljudje delo za spodobno plačo, podjetje dobiček, država pa davke. Vseeno mi je tudi, ali ni ali je in v kateri stranki. V smiselnost dokapitalizacije Palome (Elana in Mure) bi verjel le, če bi Kad in Sod ob njej predstavila tudi ustrezno število koržetov, ki bi jih tja poslala na podlagi pogodbe o udeležbi sanacijskih ekip v dobičku (in kasnejši donosni prodaji).