Koncept ekonomskega liberalizma s privatizacijo vsega in deregulacijo trgov ni nadgradnja, temveč razkroj takšnega sistema. Ko se je začel širiti v 80. letih, je postal celo nekakšna mantra, ekonomska vera sodobnega sveta. Nekateri so Hegla obrnili na glavo in govorili, da je to dokončna zgodovina sveta. Toda kadarkoli si je ekonomski liberalizem priboril malo več prostora, je spravil tržni sistem v težave. Ker ga je pretirano dereguliral, ga je napravil za socialno nevzdržnega. Finančna anarhija je del te zgodbe, od koder izhajajo potem krize realnega gospodarstva. Nobenega dokaza ni, da bi lahko kot sistem obstajal dlje časa.
/…/
Sedanja mednarodna finančna kriza je logična reakcija na privatizacijo vsega in na deregulacijo trgov. Toda denar in finance, zemlja in trgovanje z nepremičninami, surovine in energenti ne morejo biti deregulirani. To je mogoče pokazati teoretsko in zgodovinsko. Hkrati pa je prav ta kriza vnovični dokaz, da ekonomski liberalizem ne deluje oziroma da deluje izjemno ekscesno. Zdaj smo pred kopičenjem socialnih napetosti, ki pa jih liberalni ekonomski koncept sploh ne prizna. Podobno kakor ni priznaval ekoloških vidikov, javnih dobrin in eksternih stroškov, in zato nimamo ekonomskih vzvodov za spopad s podnebnimi spremembami, ki so sedaj na vrhu politične agende.
/…/
Velik del študentov prvih letnikov naše fakultete oblikuje poglede na ekonomijo na podlagi preprostih zgodb Miltona Friedmana in njegove žene Rozike v delu Svoboda izbire ali pa Hayekovega politično-ekonomskega pamfleta Pot v suženjstvo. Gre za izjemno inteligentna ekonomista, toda iz njunih zgodb vejejo domala religiozna prepričanja v moč tržnega mehanizma. Toda trg in država sta povezani in ne alternativni instituciji. Trg deluje prek monopola in ekonomska konkurenca prek koncentracije moči. Vse drugo je tržna iluzija in vera, ki ima z realnostjo toliko skupnega kakor krščansko prepričanje o nastanku in koncu sveta. Zato tako izjemna zagnanost in slepa vera ljudi v moč ekonomskega liberalizma, zato se je z njimi težko racionalno pogovarjati … S tem smo se pred tremi leti srečali tudi v Sloveniji, ko se je vlada obdala s skupino ekonomistov in njihovo reformno ideologijo, ki je temeljila na principih ekonomskega liberalizma.
Toda ekonomski liberalizem je v praksi povsod propadel in tako je bilo tudi pri nas. Kenneth Gailbraith je nekoč rekel, da je bila največja Friedmanova nesreča, da je lahko kot eden redkih ekonomistov svoje teoretske koncepte sam preizkusil v praksi – in popolnoma pogorel. Reformni predlogi naših liberalcev so bili preveč radikalni, da bi lahko bili ekonomsko in socialno vzdržni. Posledica je bil njihov izgon iz oblastnega raja, malo pa tudi pobeg. Nekateri med njimi so sedaj že postali skoraj zagovorniki socialnega liberalizma. Nozicka so preprosto zamenjali z Rawlsom.
dr. Bogomir Kovač, profesor na EF UvLj, v Sobotni prilogi
Zanimivo je, da Kovač svoja razmišljanja do zgoraj omenjenega zaključka začne na primeru, ki je minuli teden klestil tečaje na svetovnih borzah. Ameriška hipotekarna giganta Fannie Mae in Freddie Mac sta zaradi težav v strukturi svojega financiranja in špekulativnih znižanj vrednosti svojih delnic potrebovala rešilni poseg države, ki bo (ponovno) stal veliko davkoplačevalskega premoženja. Od tu do liberalizma kot vira finančne krize pa je cel miselni kvantni preskok. Fannie Mae in Freddie Mac sta bila zasnovana in rojena v času največjega ekonomskega intervencionizma v ZDA v poznih 30. letih (polno zaživeli po drugi svetovni vojni). Danes sicer zasebni instituciji, vendar, kar se liberalizma tiče, s pomembno “lepotno napako”. Zaradi (implicitnega) državnega jamstva sta na finančnih trgih uživali na trgu najvišjo boniteto. Vendar je tako kot v vseh drugih sorodnih primerih obstoj državnega jamstva idealno gojišče moralnega hazarda. Vodstva institucij, ki ga uživajo, se praviloma obnašajo preveč tvegano, saj vedo, da bodo za njihove napake plačali davkoplačevalci in ne oni sami, skupaj z delničarji.
/…/
Lahko nadaljujemo pri šoku cen hrane in nafte, ki podpihujeta globalno inflacijo. Trg nafte obvladuje kartel. Nekaj izrazito neliberalnega torej. Lahko samo še dodamo subvencije goriva v hitro rastočih azijskih državah. Na trgu kmetijskih izdelkov delujeta evropska in ameriška kmetijska politika. Kako to danes ohranja visoke cene, vemo. Kritiki liberalizma radi govorijo o revščini v Afriki. Pri tem ne omenjajo, da ravno državna zaščita evropskih in ameriških kmetov preprečuje afriškim državam vstop na trg. Pri analizi dviga cen koruze ne moremo mimo, na primer, ameriške subvencije za proizvodnjo bioetanola. Na teh straneh enostavno ni prostora, da bi našteli vse primere. Vendar jih je že nekaj dovolj za ponazoritev bistva. Pri ocenjevanju vzrokov in posledic teh velikih ekonomskih šokov lahko analiziramo vsakega posebej. Lahko pa tudi vse skupaj povprek zmečemo v en koš kritike neke ekonomske ideologije z namenom obrambe druge.
/…/
Zanimivo je tudi Kovačevo razmišljanje, kaj naj bi “globalna kriza liberalnega sistema” pomenila za Slovenijo. Bojda je liberalizem umrl tudi pri nas. Celo kot ideja, saj se nekateri liberalci preobražajo v bolj socialno smer. Če dejansko pogledamo program reform, ki ga je sprejela ta vlada, je res, da je bil zelo liberalno zasnovan. Vendar praktično nič zares liberalnega v njem ni bilo realizirano. Ob omenjanju umika države iz gospodarstva je dovolj samo, da se spomnimo prodaje Mercatorja. Ne nazadnje, grob približek ameriških Fannie Mae in Freddie Mac je naš Dars. Tudi ta z državnimi garancijami in zadolževanjem napihuje gradbeni sektor. Ker tudi vemo, kdo še vidi Dars kot krivca za slovensko inflacijo, samo čakam, da isti tudi za inflacijo obdolžijo liberalizem. Zato podobno kot zgoraj vidimo, da se ideji liberalizma zelo priročno pripisuje stvari, ki so z njim skregane. Vsekakor je zelo priročno govoriti o odmrtju nečesa, kar ni nikoli obstajalo, če želimo prihodnjo vlado že sedaj odrešiti odgovornosti uvedbe ukrepov, ki bodo v današnjem svetu nujno morali biti prej liberalni kot ne.
dr. Igor Masten, docent na EF UvLJ, v Dnevniku
“Vendar je tako kot v vseh drugih sorodnih primerih obstoj državnega jamstva idealno gojišče moralnega hazarda. Vodstva institucij, ki ga uživajo, se praviloma obnašajo preveč tvegano, saj vedo, da bodo za njihove napake plačali davkoplačevalci in ne oni sami, skupaj z delničarji.”
Khm… seveda; zato pa so vodstva tistih institucij (ala Bear Sterns), ki nimajo z državo nič, ravnala neverjetno modro in z minimalnim tveganjem. LOL
“Trg nafte obvladuje kartel.”
Niti ne (več).
“Lahko pa tudi vse skupaj povprek zmečemo v en koš kritike neke ekonomske ideologije z namenom obrambe druge.”
It goes both ways, i guess.
Klasični neoliberalni argument gre nekako takole. Zavržena politika New Deala je vzpostavila Fannie, da bi omogočila Američanom lažjo pot do lastnega doma. Fannie (in kasneje še Freddie) sta nato s pomočjo lobiranja preživela svoj rok trajanja, se veselo (in poceni) zadolževala in z nelojalno konkurenco odžirala posel poštenim investicijskim bankam na trgu relativno varnih hipotekarnih kreditov. Banke so zato morale zagaziti v subprime kredite, kar je kasneje povzročilo finančno krizo. Le slepcu tako ni jasno, da je današnja kriza posledica državnega intervencionizma in ne morda profitnega nagona poblaznelih investicijskih bančnikov. Slednji so itak morski psi, za katere se ve, da bodo požrli lastna čreva, če jim prerežeš trebuh.
Kronik sposodil sem si malo istega mišlenja oprosti zakaj bi pisal enako ali malo drugače če se strinjam.
Le slepcu tako ni jasno, da je današnja kriza posledica državnega intervencionizma in ne morda profitnega nagona poblaznelih investicijskih bančnikov. Slednji so itak morski psi, za katere se ve, da bodo požrli lastna čreva, če jim prerežeš trebuh.
Upam da bo boljša širitev znanja in inovacij,ki bodo vsaj poplačane za trud,ki ga iskažejo menda z drugo bolj razumnimi vladnimi delavci.
v prispevku Take a Chance On Me (take a chance, take chance, la, la, la, la, la…) je vsaj glede reševanje revščine na planetu napisano malo drugače (po sredini med obema?).
seveda je popolnoma svobni trg ideologija vseh ideologij. Ekonomska teorija pozablja, da ima opravka s človekom – to ap ni številka. Praktična ekonomija očitno mora pojave in napovedi temeljiti na njihovem poznavanju – e, to pa je že interdisciplinarna zadeva – in sveda življenje nima cene. so stvari, ki jim menjalne vrednosti ne moreš dati, čeprav ekonomisti, da si olajšajo teorije to počne. Problem je, če za ideale (kapital je vrednost, ki se kvantitativno oplaja) umira življenje na planetu.
@DD
Glede BearSterns-a imaš več kot prav. Vendar moraš upoštevati, da je na razgledih samo izsek iz mojeha pisanja po adminovem izboru. Ker ne gre le za BearStearn (oni so billi samo izpostavljen primer, dejstvo pa je, da je spremenjen nabor collaterala, ki ga FED jemlje na voljo vsem) temveč še za veliko več bank po ZDA in Evropi, sem v kolumni tudi napisal:
“Pojdimo še globlje v ozadje vzrokov finančne krize. Mnogi precej odgovornosti za to pripisujejo preveč agresivnemu zniževanju obrestnih mer, ki si ga je v času gospodarskega zastoja v ZDA od druge polic 2001 privoščila ameriška centralna banka. Mogoče je pokazati, da je takrat znižanje ciljne obrestne mere za posojila če noč na vsega en odstotek pomenilo veliko odstopanje od siceršnjih pravil obnašanja, ki jih sicer dolga leta imel FED. Nedvomno je, da je ravno to znižanje obrestnih mer napolnilo nepremičninski balon, ki se je sedaj tako silovito razpočil. Tisti, ki delo liberalca in Nobelovca M. Friedmana na področju pomena pravil za delovanje ekonomske politike ne poznajo zgolj na ravni podajanja posmehljivih opazk, bi tudi vedeli povedati, koliko je s tem v zvezi smiselno govoriti o napakah liberalizma. Takratno izrazito akomodativno dejanje FED-a, je dalo alibi tistim, ki so pred tem napihovali balon cen tehnoloških delnic. Ponoven pojav klasičnega moralnega hazarda kot tržne anomalije! Danes je zaradi tega moralnega hazarda FED prisiljen reševati banke na prej nepredstavljive načine, ameriški kongres pa v reševalnih paketih sprejemati fiskalne stimulacije, ki bodo še bolj obremenili generacije bodočih davkoplačevalcev. Visoka cena moralnega hazarda zaradi teh in podobnih državnih intervencij, bo še veliko časa zelo visoka.”
Govoriti je treba predvsem o napakah neoliberalizma in se ne skrivati za liberalizem kot tak. Neoliberalizem pridiga deregulacijo kot najbolj učinkovit način spodbujanja produktivnosti. In to smo si imeli priložnost ogledati v ZDA že večkrat – kako produktivno so finančne institucije izkoristile odsotnost regulacije novih finančnih produktov, ki jih še same niso dobro razumele.
1. 1987: Katastrofalen padec tečajev na NYSE kot posledica izjemno “inventivnih” načinov zavarovanja portfeljev skozi opcije in futurse.
2. 1994: Zlom trga hipotekarnih instrumentov kot posledica brezumnega zadolževanja hedge skladov in njihovih financerjev, investicijskih bank za nakup obskurnih CMO-jev.
3. 1998: LTCM zamaje finančni sistem, ko ruska dolžniška kriza prekriža račune njegovim arbitražerjem (t.j. računalnikom) na trgu obveznic.
Vsem zgornjim epizodam je skupno to, da so finančniki profitirali zaradi odsotnosti regulacije, ki bi jim preprečila prevzem previsokih tveganj. Pri tem se je krošnjarilo z modrostmi, kako je finančni trg med vsemi trgi najbolj podoben učbeniškemu, torej najbolj učinkovit.
Kar se tiče nizkih obrestnih mer v ZDA, pa je potrebno pogledati, zakaj so sploh lahko (bile) tako nizke. Pri tako visokem obsegu zadolževanja, kot smo ga videli v ZDA, bi se morale dvigniti vsaj obrestne mere dolgoročnih obveznic. Pa se niso.
Poglejmo zakaj. Treba je iti v leto 1997, čas azijske finančne krize, ko so nekatere države zaradi upoštevanja neoliberalnih nasvetov o odprtju svojega finančnega trga tujcem doživele zlom svoje valute. Od takrat velja: ne zaupaj svojim tujim financerjem, ampak imej vedno pripravljen zajeten kupček dolarjev v deviznih rezervah.
Najbolj si je to k srcu vzela Kitajska, ki je kriza l. 1997 ni prizadela ravno zaradi obsega njenih deviznih rezerv. Ampak tudi drugi niso zaostajali. Ker imajo ZDA visok deficit v tekočem računu, ima preostali svet zato presežek – predvsem presežek dolarjev. In ta se nato reciklira v ameriške obveznice, zvišujoč njihovo ceno in znižujoč njihov donos (obrestno mero).
Ameriški finančni krizi se zato ne bi mogli izogniti z neživljenjskimi nasveti papeža neoliberalizma Friedmana – kriza je namreč simptom neravnovesij nakopičenih v sami strukturi mednarodnega gospodarstva. To strukturo pa je žal v veriki meri iznakazil neoliberalizem v verziji IMF in ameriškega finančnega velekapitala.
@Igor
Zelo dober članek v Dnevniku. Mi je pa še posebej všeč zaključek
”Prej pomislim na način podajanja ekonomskih vsebin v slovenskih časopisih. V njih brez težav najdemo intervjuje s tujimi znanstveniki s področja fizike, kemije, genetike, biologije, ekologije, pa tudi s svetovnimi imeni umetnosti. Ekonomistov pa ni. Za nas bralce bi bilo zelo osvežujoče, če bi lahko videli naše novinarje, ki intervjuvajo mednarodno uveljavljene strokovnjake. Zakaj ta segment slovenskega novinarstva ne prestopi meja?”
Če se bodo novinarji le lotili intervjuja s kakšnim izmed priznanih mednarodnih ekonomistov, tule je en predlog:
Philippe Aghion, ki je sodeloval pri nastanku študije , ki je bila objavljena pred kratkim (8. julija 2008) ”Higher aspirations: An agenda for reforming European universities”. Tematika, ki zadeva tudi naš univerzitetni prostor.
http://www.bruegel.org/Public/.....actID=2059
”Philippe Aghion is Professor of Economics at Harvard University and Non-Resident Fellow at Bruegel. He was previously Professor at University College London, Official Fellow at Oxford’s Nuffield College, and Assistant Professor at MIT. His main research
work is on growth and contract theory. With Peter Howitt, he developed and extended the so-called Schumpeterian Paradigm. He is the co-author of the book Endogenous Growth Theory.
@andreja
Dober predlog, vendar zaman. Le kaj pa bi jih naši novinarji vprašali? Si predstavljaš Mijo? Ne, mislim, da je lokalna ekonomska pop scena zelo hvaležen material zanje. Pa še nekaj časa bo. To pa iz enega enostavnega razloga: intervjuji ekonomistov, za razliko od intervjujev kakega iz ostalih znanosti, se niso nikoli delali zaradi tega, kar bi imela ekonomska znanost povedati o kakem problemu. Če pogledaš bibliografije najbolj pogostih fac, hitro vidiš, da bi bila ta rubrika povsem prazna. Intervjuji ljudi, ki so se poklicno deklarirali za ekonomiste, so se objavljali zgolj za podporo ali kritiko kake politične opcije, ideje, … Saj je tudi to včasih čisto zabavno brati, ampak faaak, prav nikoli z nekom, ki je kvaliteto svojih razpredanj o ekonomiji dal v skrutinacijo mednarodni znastveni skupnosti. Če je kaka izjema, zgolj potrjuje pravilo.
Kaj bi jih vprašali? Prosim lepo, malce več spoštovanja tako do slovenskih novinarjev kot slovenskih ekonomistov. Ne vem, zakaj bi bila tako ugledna gospodarska novinarka, kot je Mija Repovž, v zadregi, če bi o mednarodni finančni krizi namesto Bogomirja Kovača spraševala tebe ali kakšnega hotshota s Harvarda. Saj imamo priložnosti brati intervjuje v tujem tisku in prav malo se razlikujejo po vprašanjih od tistih, ki jih preberemo doma.
Seveda ima ekonomija marsikaj povedati o marsikakšni stvari. In ugledni tuji ekonomisti v svojih intervjujih zelo eksplicitno podpirajo ali kritizirajo politične opcije in ideje o gospodarski politiki, ki jih prve zagovarjajo. Nič drugače kot pri nas. Nič manj politični niso kot pri nas. Mogoče tega ne opaziš, verjetno zato, ker trdno verjameš v ekonomijo kot vedo onkraj ideologije in politike. Ampak še vsaka ekonomija je bila politična, tako ali drugače.
Pri nas se ekonomijo skuša ves čas vpreči v politične vode. Trend, ki ga narekujejo med politike prestopljeni Kruegman, Stiglitz, Sachs & co. je slovenskim kolegom prišel kot mana z neba. Zdaj se jim vsaj nekaj časa spet ne bo treba nič novega naučiti, ker že vse vedo.
Za to je le deloma kriva Mija Repovž. Gre za kombinacijo dejavnikov; aktivizem Mije, dejstvo, da je bil Bogomil vedno rad v središču pozornosti in dobro zapisan na levi in je zelo hitro menjal stališča. Cikel javnega mnenja pa si trenutno tudi mnogo bolj želi krvi, konfliktov, šok poročanja in jezdenja negativnega sentimenta, kot razumne ekonomije.
Kako gre že tista pesem: a ja mislim, neka, dobro je; sve prolazi i to proči če…
Preden naše domače ekonomiste (ali druge znanstvenike) naši novinarji kaj vprašajo, naj gredo prej pogledat, kaj so o konkretni temi dejansko raziskovali in kaj so objavili v recenziranih mednarodnih akademskih revijah. Bojim se, da je pod Bogomirjem Kovačem – po koncu njegove marksistične misli, objavljene v jugo revijah – čista ničla.
http://izum.izum.si/bibliograf.....09832.html
http://ideas.repec.org/cgi-bin/htsearch?q=bogomir kovac
“kaj so o konkretni temi dejansko raziskovali in kaj so objavili v recenziranih mednarodnih akademskih revijah.”
žal se bojim, da pri tem testu velikokrat pogrne tudi njegov avtor, JPD
Jože, morda bo zvenelo malce neugodno, ampak s stališča bralca tvoji prispevki h komentiranju in analizi gospodarskega dogajanja doma in po svetu nimajo nič višje dodane vrednosti od Kovačevih. Sicer pa bi zelo rad videl tvoje objave o temah, ki si jih obdeloval v svojih razvojnih premislekih. Samo za pokušino:
1. tvoje objave o davčnem sistemu
2. tvoje objave o institucionalnem ustroju mednarodnega trgovinskega sistema
3. tvoje objave o pravu konkurence, vključno z analizami in kritikami judikature Sodišča Evropskih skupnosti na tem področju
4. tvoje objave o problematiki mednarodnih odnosov
5. tvoje objave o pomenu in vplivu marksistične misli (ekonomije) na razvoj sodobne ekonomske znanosti
Kolumne v poslovnem revolver tisku in medmrežnem blogovju ne štejejo.
Politična ekonomija je sestavni del ekonomije. Pred več kot 10 leti je bila politična ekonomija (1., 2.) tudi predmet na EF (1. in 2. letnik na dodiplomcu), ki so ga predavali (1. letnik dr. Janez Prašnikar, dr. Viljem Merhar, dr. Bogomir Kovač, 2. letnik dr. Miroslav Glas in dr. Maks Tajnikar).
Kakorkoli vseeno se mi Igorjev predlog, čeprav na prvi pogled še tako neizvedljiv, zdi zelo dober. Zakaj? Zato, ker, če bi se kateri od slovenskih novinarjev lotil intervjuja s katerim izmed mednarodno priznanih ekonomistov, bi bil to dokaz, da zna slovensko novinarstvo preseči domače plotove (verjamem, da se je na tak intervju potrebno ustrezno pripraviti). Torej izziv ostaja.
Vsekakor imamo v Sloveniji nekaj zelo dobrih ekonomistov. Sicer pa kaj, ko bi naredili spletno anketo (OK imajo spletne ankete res svoje slabosti); ”kateremu slovenskemu ekonomistu najbolj verjamete?” ali kakšno podobno vprašanje.
Pa še glede dr. Bogomirja Kovača, osebno nimam ničesar proti njemu, se pa strinjam z ugotovitvijo g. Štiha, da je dr. Kovač vedno rad v središču pozornosti in da hitro menja stališča. Verjamem, da je novinarjem všeč, da je vedno na voljo in dosegljiv za take in drugačne komentarje. Tovrstnih ”vsevednežev” sploh ne gre jemati resno, zato tudi komentarjev dr. Bogomirja Kovača ne berem. Se pa včasih, glede na to kako pogosto se pojavlja, že bojim odpreti hladilnik, da ne bi ven skočil…
Pa bil je pred nekaj dnevi prispevek z naslovom Take a chance on me. Bogo se je zadnje čase bolj malo javno pojavljal,tako da iz hladilnika ne bo skočil ravno on. Me pa veseli, da se je pričelo tudi o objavah v mednarodnih revijah govoriti, čakam še o imapct factorjih ter citatih. Super, kako bo šele zvenelo, ko se to prevede v “edini doktor, ki je brez vsake objave sam sebi podelil akademski pedagoški naziv profesir, ni bil v časih SFRJ, ampak govorimo o ministru Virantu, ops prof. dr. Virantu, ki ni imel nobenega prispevka v mednarodni reviji pa je mimo vseh kriterijev v SFR Sloveniji postal profesor. In to tako uspešen, da je vsem raziskovalcem v posmeh njihovim objavam v (tudi najvišjim iz področja)znižal plače, povzdignil pa šolnike (na glavo učenca dodatek) in zdravnike (na glavo pacienta dodatek). Ops, plače je povišal mladim raziskovalcem za 10€. medtem Sarko v franciji dviga sredstva za raziskovalce za 10%. Pri nas pa mlajši ekonomisti maščevalno ploskajo, saj so se stari sovragi (gaspari, mencinger, kovač, fuj, fuj in še enkrat fuj) izkazali za pravilne razlagalce trendov gibanja družbenih agregatov in napovedalki ponovitev milke planinc politike – in vidi vraga, imamo napovedano inflacijo in napovedano gospodarsko rast, ki temelji na Štih preprostosti, ni važno, če župani (npr. Popo) malo mimo zakona vozijo, važno da se zida in betonira – za mlade družine, saj baby boom pa imamo res. In kaj sem že dobil leta 2008 odgovor – otroci so naše največje bogastvo (ops, pardon, kapital se temu danes v postitoizmu reče)
“Saj so se stari sovragi (gaspari, mencinger, kovač, fuj, fuj in še enkrat fuj) izkazali za pravilne razlagalce trendov gibanja družbenih agregatov in napovedalki ponovitev milke planinc politike – in vidi vraga, imamo napovedano inflacijo in napovedano gospodarsko rast”
Kdaj se je že to zgodilo, da tega ni nihče opazil? Nacionalni interes, ki so ga gospodje zagovarjali se je izkazal za podpihovalca inflacije, pripisovanje inflacije kar vladni porabi, ki je bilo med gospodi v modi pa napačna razlaga.
Odrešitelje pa dobimo ob vsaki recesiji. To so “strokovnjaki”, ki jo devet let napovedujejo, da bi lahko deseto leto razglasili “saj smo vam rekli”. Da bo recesija vsakih 10 let dandanes res vedo le jasnovidni. In 99% ekonomistov.
Da ne bi zadeva zašla nekoliko predaleč v (ponovno) debato o tem kdo je kje imel prav in narobe. Pri Kovaču je stvar bistveno bolj osnovna. Branje njegovega intervjuja in ne samo poudarkov, ki jih je vojko izpostavil tu, pokaže, da možakar z izjemno vehemenco v podporo kritike liberalizma prijavlja take stvari, za katere na podlagi dela nekega ekonomista po imenu Lindahl že od leta 1919 svet ve, da so neumnost. OK, če bi nam to prijavil kak kronik na tem forumu, potem to ni noben problem. Človek itak želi biti anonimem in potem si lahko vsakdo misli o tem kar si želi. Da pa persona s titulo rednega profesorja prijavi nekaj, na podlagi česar bi moral odleteti na osnovnem izpitu, in od tu vleče velike sklepe, kjer meša regulacijo trgov, s privatizacijo, pa še ne vem kaj vse, potem se lahko upravičeno vprašamo določene stvari, ne da bi pogrevali vseh starih zgodb. Ponavljam, gre se za res osnovno znanje. In samo zaradi tega sem napisal, da bi bilo lepo brati tudi kak intervju s tujci. Možnost, da bi akademski svet tam naplavil na površje nekoga s tako pomankljivim znanjem, ki povrhu tega ob dejstvu, da na napačnih premisah dela tako velike sklepe kaže, da se svojega neznanja sploh ne zaveda, je precej manjša. Jasno, da imajo vsi potem svoja mnenja o ekonomski politiki. Lahko so liberalni, lahko neoliberalni ali pa kaj pa vem kaj tretjega. Ampak, če ima vse to neko trdno tako teoretično kot empirično osnovo, potem lahko vsi to mirno vzamemo na znanje, pa če se s tem intimno strinjamo ali ne.
Igor, saj ni odveč pričakovati, da boš te napačne premise izpostavil, da bomo vedeli, za kaj gre?
Tole, kar je v zadnjem odstavku (Odrešitelje pa dobimo ob vsaki recesiji. To so “strokovnjaki”, ki jo devet let napovedujejo, da bi lahko deseto leto razglasili “saj smo vam rekli”. Da bo recesija vsakih 10 let dandanes res vedo le jasnovidni. In 99% ekonomistov) je prav tako šlogarstvo : gre samo za predivideni trend an podlagi povprečnega dogajanja minulih let. In, če temu verjame (ker pač gre za verjetnost, da bo in nikakor, da bo) 99% ekonomistov – potem bodo morali pač pričeti razmišljati znanstveno. In znanost nič ne potrjuje, zmeraj samo z določeno (večjo ali manjšo) verjetnostjo nekaj ovrže. NAčin razmišljanaj je torej presneto daleč od srednjeveškega kramarstva v severnih nemških mestih. In statistiko uporabljati samo in izključno za pojave, ki jih dobro razumejo (kar je ob operiranju z velikimi številkami iluzija, lče se vas poveča iz sto ljudi na deset tisoč se vsem zdi enormno dosti, če pa se to zgodi v mestu z desetimi milijoni, torej na desetmilijonov deset tisoč pa ej to omembne nevredno; pa je to pojav, ki ne dopušča relativnih številk, nobenih odstotkov, tako kot je nemogoče govoriti o 2,3 otroka na žensko, lahko sta le dva sli triije, in danes vsak a deseta ženka rodi umetno spočete otroke, in to samo vsaka tretja enaga, vse ostale pa dvojčke, trojčke ali četverčke.. tako približno, s plačami je istdi vrag, povprečja ni, saj populacija ni noramlno porazdeljena..).
kakorkoli, če svobodnega trga v realnosti ni, je vsako skliceavnje naj vera.
@marko
Seveda. Kovač dela zgodbo o finančni krizi kot problemu (ne)delovanja tgov. Nič novega. Potem pravi, da je za to odgovoren liberalizem. Kot manifestacijo iberalizma tudi omenja proces privatizacije od 80.-tih dalje. Neustreznost liberalizma podkrepi s trditvijo, da je mogoče teoretično dokazati, da trgi ne delujejo oz. da jih je potrebno regulirati. To ponovno ni nič novega, še manj ima skupnega z neustreznostjo liberalizma. O potrebi po regulaciji finanega trga, zaradi različnih dejavnikov, učimo že prve letnike. Vsak najbolj zakrknjen liberalec, bi to znal povedati. Napak pa je, seveda, vprašanje regulacije trgov vezati na obstoj določenega tipa lastnine.
Če smo nekoliko bolj konretni z umeščanjem njegove kritike delovanja tržnih mehanizmov, potem lahko tej kritiki rečemo kritika teorije splošnega ravnovesja. Pod tem poglavjem najdemo kar nekaj dobre ekonomije: neorikardijanci, neomarksisti, postkeynesianci. No, ampak Kovač, pravi, da liberalci, ne prznavajo obstoja ekologije, javnih dobrin in eksternalij. Če torej jaz kot liberalca pojmujem tudi nekoga, ki verjame v general equlibrium, potem lahko mirni rečem, da je to oslarija. Lindahla, ki sem ga omenil, najdeš v danes temeljnem podiplomskem mikro učbeniku. Od tu naprej gremo lahko na vso literaturo o t.i. manjkajočih trgih. Vse do področja zavarovanja. In čisto vse je danes že v general equlibriumu. Kovač teh stvari pač še ni videl od blizu.
Skratka, zelo velika razlika je med takimi banalnostmi ali pa, če o napakah Neo(!?)liberalizma beremo Stiglitza, …
Je pa, seveda čisto mogoče, da je še bolj osnovna napaka pri meni. Jaz se (vsaj prostovoljno ne) nikoli nisem ukvarjal z ekonomskimi šolami, ideologijami, itd. Zame je vedno bil le model, njegova rešitev in empirical fit. Vseeno pa se mi zdi popolnoma glupo na zadevah, za katero že dolgo obstaja enostavna matematična rešitev delati veliko ideološko zgodbo s trditvijo, da te matematične rešitve nekateri zaradi svoje ideološke zaslepljenosti ne vidijo.
[...] http://razgledi.net/blog/2008/.....beralizmu/ [...]
[...] http://razgledi.net/blog/2008/.....beralizmu/ [...]