C. A. McKinney predsedniška kandidatka Green Party USA

Predsedniška tekma v ZDA je dobila še peto kandidatko. Zeleni (Green Party USA) so na sobotni konvenciji v Chicagu s 313 od 532 glasov izbrali triinpetdesetletno bivšo šestkratno demokratsko kongresnico iz Georgie Cynthio Ann McKinney. Za podpredsedniško kandidatko je bila izbrana hiphoperska umetnica in aktivistka Rosa Clemente.

‘Cynthia McKinney je moja junakinja,’ je povedala Clementova in dodala da ponosno sprejema povabilo za mesto podpredsedniške kandidatke. Potem je izpostavila priložnost za hiphop generacijo:

This campaign is the opportunity the Hip-Hop generation has been working for. This is our time to address the issues affecting our communities – rising unemployment, the high cost of food and housing, a lack of quality public education and access to higher education, the prison-industrial complex, and unaccountable corporate media. These issues are not being addressed by either the Republican or Democratic nominee.

“Prosim vas, da volite vašo vest, volite vaše sanje, volite vašo prihodnost, volite Zelene,” je McKinneyeva po izvolitvi v prvem krogu pozvala udeležence konvencije. Stranka na ameriški politični sceni ne pomeni ravno veliko. Pred štirimi leti jim je uspelo pridobiti le nekaj manj kot 120.000 glasov, skupno 0,1 %. Večji uspeh so imeli leta 2000, ko je za njih kandidiral Ralph Nader in pobral 2,7 %, ali 2,8 milijona glasov. Nader zdaj kandidira kot neodvisen kandidat, volitve novembra pa Zelenim, ki so člani zveze zelenih strank obeh Amerik, ne obetajo kakšnega posebnega uspeha.

Cynthia McKinney se je rodila v Atlanti in je poleg kandidata libertarcev Boba Barra druga kandidatka za predsednika ZDA iz Georgie. Leta 1992 je bila kot prva temnopolta Američanka iz te države izvoljena v Kongres, ta uspeh pa je potem ponovila še petkrat. Protivojna aktivistka je nasprotovala že prvi vojni proti Iraku in se je zavzemala za prepoved streliva na osnovi osiromašenega urana. Med predsedniško kampanjo leta 2000 je tedanjega demokratskega kandidata Ala Gora obtožila, da njegova ‘toleranca do črncev nikoli ni bila posebej velika’, saj ob sebi nikoli naj ne bi imel več kot enega temnopoltega. Ta obtožba je padla kljub temu, da je bila vodja Gorove kampanje temnopolta Donna Brazile. Po porazu leta 2002 je potovala po ZDA in Evropi in izražala svoje nasprotovanje drugi vojni v Iraku in Bushevi administraciji. Kot se je izrazila januarja 2004 v reviji Jet, je ‘ beli, bogati demokratski fantovski klub hotel, da ostane v zadnjem delu avtobusa.’ Kot zanimivost, istega leta kot McKinneyeva je bil poražen tudi Bob Barr, ki se zdaj za mesto predsednika ZDA poteguje pri libertarcih.

Leta 2004 je McKinneyeva ponovno dobila mandat, v katerem je nadaljevala s svojimi protivojnimi aktivnostmi in se zavzemala za človekove pravice, med drugim za prepoved izvoza orožja nedemokratičnim režimom. Nekaj prahu je dvignila  marca 2006, potem ko je brez varnostne priponke vstopila v Capitol Hill, nakar jo je zaustavil policist, ki je ni prepoznal in je  tekel za njo. McKinneyeva je policista udarila, za kar se je kasneje nekako opravičila, rekoč, da ‘v incidentu ne bi smelo priti do fizičnega kontakta.’

Po porazu leta 2006 se je oddaljila od demokratske stranke in koncu leta 2007 napovedala boj za mesto kandidatke na predsedniških volitvah 2008. V stranki so jo želeli na tem mestu videti že leta 2000 in 2004, preden pa se je Ralph Nader odločil, da bo na teh volitvah nastopil kot neodvisen kandidat, je bilo nekaj govora o tem, da bi bila kandidatka za njegovo podpredsednico. V soboto ji je uspelo, ameriška predsedniška tekma pa je dobila novo kandidatko, takšno, o kateri bržkone ob prevladi obeh kandidatov prevladujočih dveh političnih strank ne bomo več veliko slišali.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
sašo ornik, sreda, 28. oktober 2009 

Pet let po oranžni revoluciji je Ukrajina zopet pred predsedniškimi volitvami. Nekaj manj kot tri meseci so še do 17. januarja, od nekdanje koalicije Juščenko-Timošenko pa je ostalo le še goreče sovraštvo med dvema soborcema, ki sta barvni revoluciji dala prepoznavni obraz. Oranžni tabor se je razklal, stara delitev na vzhodni in zahodni del Ukrajine pa tudi ostaja stalnica ukrajinske politike.
Tako bosta glavna tekmeca za zmago na predsedniških volitvah Viktor Janukovič, človek ki mu je pred petimi leti revolucija odnesla [...]

sašo ornik, torek, 14. april 2009 

Drugega novembra 2003 so bile v Gruziji parlamentarne volitve za 235 sedežev v parlamentu. Edvard Ševardnadze, bivši sovjetski zunanji minister, kot predsednik ni bil na preizkušnji volivcev, saj so bile predsedniške volitve določene za leto 2005. A opozicija ni bila zadovoljna s potekom volitev, na katerih so zmagale vladne sile in je z obtožbami o manipulaciji začela množice pozivati k protestom, na katerih bi mirno zahtevali odstop predsednika in ponovitev volitev. Tako se je začela tako imenovana revolucija vrtnic.
Minila so [...]

sašo ornik, sreda, 17. junij 2009 

Protesti v Iranu se nadaljujejo in ulice so polne privržencev poraženega reformističnega kandidata Mira Hoseina Musavija, medtem pa se novi stari predsednik mudi v Rusiji na srečanju Šanghajske skupine v Jekaterinburgu. Po uradnih podatkih je Ahmadinežad zabeležil visoko zmago z okoli 66% podpore, medtem ko je njegov glavni tekmec dobil pol manj. Na rezultate je takoj padel sum obsežne volilne prevare in tudi številni zahodni mediji so se postavili na stran Musavijevih privržencev.
Ti zasedajo ulice v Teheranu in se ne [...]

vojko, ponedeljek, 28. september 2009 

Čeprav se zdi, da bi gospodarska kriza oziroma najbolj plakativni razlogi zanjo nemške volivce morali ‘potisniti’ v levo, se to na včerjašnjih volitvah v bundestag na prvi pogled ni zgodilo. Zmagale so konservativno-liberalne stranke, FDP je pri tem pristala celo pri najboljšem izidu v zgodovini. Toda hkrati so konservativci, CDU in CSU, navzlic kanclerskemu bonusu Angele Merkel zabeležili drugi najslabši izid po letu 1949 in dobili komaj kaj več glasov, kot jih je dobil Helmut Kohl, ko je leta 1998 [...]

andrej poznič, ponedeljek, 23. november 2009 

Oče novega svetovnega reda, Henry Who-do-I-call-when-I-call-EU Kissinger, je torej končno dobil svojo telefonsko številko. Ne vemo sicer, ali novemu evropskemu predsedniku po položaju pripada tudi nov telefon, telefonska številka pa vsekakor, in kaže, da jo je Henryju zaupal že kar na predvečer svoje izvolitve svojega imenovanja.
Hermana van Rompuyja Evropejci nismo izvolili. Izvolili ga niso niti naši izvoljeni predstavniki, nasprotno, eden od njih  si je v parlamentu celo upal povedati tisto, kar visoka politika ob izdatni pomoči medijev še vedno vztrajno [...]