Zunanji minister Dimitrij Rupel ne bo veleposlanik na Dunaju, pa tudi nikjer drugje ne. Kar morda ni velika škoda. A če bi nemara kdo pomislil, da bi bil Danilo Türk kot bodoči bivši predsednik države (veleposlanik in profesor mednarodnega prava) lahko imeniten veleposlanik, je treba povedati, da zakon tega ne dopušča. No, sedanji še, če bo sprejeta novela zakona o zunanjih zadevah, pa Rupel in Türk za veleposlanika niti v poštev ne bosta prišla. Pa evropski komisar Janez Potočnik tudi ne. Smola, pač niso zaposleni na zunanjem ministrstvu za nedoločen čas in prav tam nimajo sedmih let službe.
27. člen
(izbor vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov)Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov ter pooblaščeni ministri so imenovani iz vrst diplomatov.
Za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata je lahko imenovan diplomat, ki je v Ministrstvu za zunanje zadeve služboval toliko časa, kolikor se zahteva delovnih izkušenj za imenovanje v naziv pooblaščeni minister, in je pri tem dosegel najmanj naziv pooblaščeni minister.
Spremenjeno določbo zakona, ki naj bi zagotovila, da bodo veleposlaniki v prihodnje le ti. karierni diplomati, je treba brati v povezavi z nekaterim drugimi členi zakona o zunanjih zadevah in uredb, rezultat pa je ta, da bo za veleposlanika mogoče imenovati le 1) javnega uslužbenca, ki je na MZZ v delovnem razmerju za nedoločen čas, 2) opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev, 3) službuje na MZZ sedem let, kolikor se zahteva delovnih izkušenj za imenovanje v naziv pooblaščeni minister in 4) je bil imenovan najmanj v naziv pooblaščeni minister.
Zakaj je sindikat slovenskih diplomatov s tem členom zadovoljen, je razumljivo – dobili bi nekakšen zakonsko zaščiten kartel. Manj oziroma sploh ne razumem pa, zakaj se opozicija diči s tem, da je to spremembo predlagala. Že to, da jo je vlada nemudoma posvojila, daje slutiti, da je nekaj narobe. To, da prav aktualna predlagana imenovanja, ki jih predsednik države ne namerava podpisati pred volitvami, z nekaterimi imeni razkrivajo, da diplomatska kariera sam po sebi ne zagotavlja niti strokovnosti niti potrebnih osebnostnih in drugih lastnosti, ki naj bi jih veleposlanik imel, pa sum v nesmiselnost takšne omejitve samo utemeljuje.
Kdor bo v prihodnje hotel postati veleposlanik, bo, če rečem grobo, moral biti na zunanjem ministrstvu najmanj sedem let hudo in vsestransko priden in poslušen, da ga bodo kam poslali (da ne bi kdo ‘izdajal’ kakšnih not, bo poskrbela sama novela s povsem novim členom o obveznem varovanju dokumentov), kajti boj za mesta znotraj kaste bo neusmiljen. Tudi kakšna politična zveza bo koristna, ne mislite, da karierni diplomati ne bodo ‘politično’ imenovani. Iz kariernih diplomatov bodo tako nastali karieristični, zaščiteni pred tujki, da ne rečem konkurenco, neizmerno vdani vsakokratnemu ministru in politični oblasti.
Utvara, da je mogoče samo z ‘natančnimi’ zakoni preprečiti ’slabe prakse’, je močno zakoreninjena in zaudarja po kupovanju odpustkov za odsotno moralno avtoriteto politične elite.
...
“Že to, da jo je vlada nemudoma posvojila, daje slutiti, da je nekaj narobe.”
To je pa novinarski poden. Če se sploh lahko imenuje novinarski …
Ja, res je, zbuja sum bi bilo vsebinsko boljše.