Kmetijstvo se je vrnilo v središče pozornosti, je na nedavni konferenci Kdo bo nahranil svet, povedala evropska komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel. Evropska komisija je po njenih besedah ukrepe pripravila v predlogu za vmesni pregled skupne kmetijske politike – tako imenovani zdravstveni pregled -, zlasti Afričanom bo EU zagotovila denar za nakup gnojil in semen, da bodo hrano lahko sami pridelali. Zaradi omejenih površin pa bo treba z inovacijami in razvojem novih tehnologij zagotoviti večjo produktivnost v kmetijstvu – večji donos na hektar -, zlasti z biotehnologijo, zaradi tega bo treba razmisliti tudi o gensko spremenjenih organizmih (GSO), je dejala Fischer Boelova.
Poleg komisarke je sedel francoski kmetijski minister Michel Barnier. Francija je kmetijstvo uvrstila med štiri prednostne naloge svojega predsedovanja svetu EU, ki ga je ravnokar začela. Njen cilj je povečati kmetijsko proizvodnjo v Evropi in spodbujati industrijsko kmetijstvo, torej nikakor zmanjšati subvencij. To je treba po njegovih besedah prenesti tudi v druge regije sveta, tam je treba kmete naučiti, da bodo pridelali čim več, toliko, da bodo hrano lahko izvažali. Vsaka regija bi morala imeti svojo skupno kmetijstvo politiko po zgledu EU.
Medtem ko EU enako kot ZDA zagovarja s subvencijami podprto industrijsko kmetijstvo, število lačnih, tudi v Evropi narašča, ker majhni kmetje zaradi nekonkurenčnosti propadajo, saj tako rekoč ničesar ne morejo več prodati. Michel Barnier in Mariann Fischer Boel nočeta nič vedeti in nič slišati, da je vse več ljudi v državah v razvoju lačnih, ker je EU skupaj z ZDA preplavila trg s svojimi subvencioniranimi živili in uničila kmete. Afričani in drugi kmetje v državah v razvoju znajo kmetovati, svoje kmetije so v zadnjih letih bili prisiljeni zapustiti zgolj zaradi tega, ker mleka ne morejo prodajati tako poceni, kot je v trgovini na voljo subvencionirani mlečni prah od francoskih industrijskih krav, paradižnika se jim ne izplača več pridelovati, ker je z denarjem evropskih davkoplačevalcev subvencionirani italijanski paradižnik tako rekoč zastonj, prav tako subvencionirano evropsko piščančje meso. Na ta račun seveda pod krinko proste trgovine mastno služi nekaj nadnacionalk.
Domači kmetje svojih pridelkov ne morejo prodati, ker jih nihče ne kupi, se selijo v mesta, kjer pa ni zaposlitve, zato so odvisni od mednarodne pomoči. Vse bolj oblegana so smetišča, kjer iščejo ostanke hrane. V Manili recimo vse več ljudi čaka pred smetnjaki nadnacionalke McDonalds, iz katerih pobirajo na pol obrane kosti piščancev, jih prepražijo v olju in pojedo za večerjo. Zdaj jih je udarila še podražitev hrane, zlasti riža, EU pa jim “dobrodušno” ponuja seme in gnojila, ki jih seveda proizvajajo nadnacionalke, da se bodo razširile še tja.
Podobno se dogaja tudi v Sloveniji, kjer oblast s kmetijsko politiko zvesto sledi navodilom iz Bruslja in ustvarja industrijske kmete, ki gojijo monokulture in uničujejo biološko raznovrstnost. Majhnih kmetov je vse manj, saj enega prašiča na zadrugi ne kupijo, imeti je treba farmo in jih prodati sto ali več naenkrat, deset litrov mleka na dan se zadrugi prav tako ne izplača kupovati, ceneje ga je kupovati od industrijskega kmeta s 50 ali 100 kravami mlekaricami.
Medtem ko je majhne kmete zelo težko nadzorovati, so industrijski kmetje pod popolnim nadzorom, predpisano imajo, kaj bodo pridelovali, sejati ne smejo svojega semena, vsako leto morajo kupiti novega, pa ne katerega koli, ampak natančno določenega, enako velja za umetna gnojila in pesticide. Vse imajo natančno predpisano, če kar koli naredijo po svoje, tvegajo, da izgubijo subvencije – kljub takšnemu nadzoru se zgodi, da se jim izmuzne pridelovalec hrušk, ki v želji po čim večjem dobičku svoje sadje škropi z napačnim pesticidom.
Industrializacija dejansko pomeni, da tudi v Sloveniji kmetijstvo vse bolj obvladujejo nadnacionalke. Njihovo je seme, gnojila in pesticidi, ki jih je treba uporabljati. Kmet ne sme shraniti del svojega pridelka za seme in ga prihodnje leto posejati, kot so počeli včasih. Vsako leto mora kupiti novo, sicer nadnacionalka ne zasluži. Ker ni kolobarjenja, ni več naravnega gnojenja, ker je pomemben zgolj hekratski donos, je treba kupovati vse več umetnih gnojil, monokulture so vse manj odporne, zaradi tega jih je treba nenehno škropiti s fitofarmacevtskimi sredstvi. Cvetoči travniki izginjajo, na vse večjih površinah industrijski kmetje travo balirajo, še preden zacveti.
Majhne kmete, ki še vztrajajo z eno, dvema ali temi kravami, nekaj prašiči, nekaj hektari zemlje, ki še uporabljajo naravni gnoj in gredo z motiko na njivo, dodatno pestijo visoke cene za storitve veterinarjev, ki jih zahteva Bruselj. Včasih so veterinarja poklicali le, ko je žival resneje zbolela, zdaj morajo plačevati še kup pregledov in registracijskih oznak, ki jih zahtevajo bruseljski birokrati, ki krave poznajo le s televizije. Tradicionalni slovenski kmet zaradi tega naglo izginja.
...
