V Evropi se preveč zaposlenih poškoduje na delovnem mestu in zboli zaradi poklicnih bolezni. Zaradi posledic nesreče na delovnem mestu na leto umre 5720 ljudi, zaradi poklicnih bolezni pa 159.500, opozarja evropska komisija. “V EU vsake tri minute in pol umre človek zaradi svojega poklica,” pravi evropski komisar za zaposlovanje in socialne zadeve Vladimir Špidla. Večino nesreč na delovnem mestu in poklicnih bolezni je po komisarjevih besedah mogoče preprečiti, prvi korak k temu je ocena tveganja. Tem ocenam pa se številni delodajalci neupravičeno izogibajo, ker jih ne poznajo. Predstavljajo si, da je to zapleten in drag birokratski postopek, ki ga lahko izvedejo le strokovnjaki. Da ni tako, jih namerava evropska agencija za zdravje in varnost pri delu (OSHA) prepričati s kampanjo Zdravo delovno okolje.
Osredotočena bo predvsem na sektorje z visokim tveganjem, to so gradbeništvo, zdravstvo, kmetijstvo, pa tudi majhna in srednja podjetja. Ta kampanja je po besedah Romane Tomc, državne sekretarke na ministrstvu za delo, priložnost za zmanjšanje tveganja na konkretnih delovnih mestih in v konkretnih delovnih okoljih. “Naša dejanja ne smejo biti omejena le na deklarativne izjave in na strateške dokumente, delovati moramo predvsem na praktični ravni,” pravi sekretarka.
Poškodba in poklicna bolezen je velika izguba za vsakega posameznika in njegovo družino, pa tudi za podjetja, saj mora vsako leto za radi poškodob oziroma poklicnih bolezni vsaj tri dni na bolniški dopust več milijonov ljudi. Zaradi bolniških izostankov pade produktivnost podjetij, zmanjša se motivacija zaposlenih za delo, zaradi nesreč pri delu podjetja v EU vsako leto izgubijo za 210 milijonov dni, zaradi poklicnih bolezni pa za 340 milijonov dni dela. Stroški zaradi nesreč na delovnem mestu in poklicnih bolezni na ravni EU dosegajo med 2,6 in 3,8 odstotka bruto domačega proizvoda EU, kar je med 220 in 325 milijard evrov. V to niso všeti stroški za zdravljenje in predčasno upokojevanje.
Predvsem s podatki o stroških poskuša Špidla prepričati delodalajce, da se jim splača poskrbeti za zdravo in ustrezno delovno okolje za svoje zaposlene. Romana Tomc pa dodaja, da ne gre pozabiti na posledice, ki jih ni mogoče izmeriti v denarju, to so zlasti invalidnost, krajša življenjska doba in nepotrebne smrti.
V skladu z evropsko dikrektivo iz leta 1989 morajo delodjalci obvezno narediti oceno tveganja za delovana mesta, s katero ugotovijo, katere ukrepe morajo izvesti, da zmanjšajo tveganje in preprečijo poškodbe in poklicne bolezni. Ampak direktiva ni učinkovita, saj je inšpektorjev za delo v državah članicah premalo, pa njihovo število vse razen Francija še naprej zmanjšujejo. Jukka Takala, direktor agencije OSHA, zaradi tega računa predvsem na podporo in sodelovanje socialnih partnerjev, različnih nevladnih organizacij, združenj na evropski in nacionalni ravni, pa tudi nacionalnih in lokalnih oblasti. K sodelovanju vabi tudi podjetja, industrijska in trgovka združenja, zbornice, da bi skupaj poskrbeli za izboljšanje razmer na delovnih mestih. Le v sodelovanju vseh predstavnikov zaposlenih in delodajalcev bo mogoče doseči konkretna delovna mesta.
Česa pa se morajo bati delodajalci, ki kršijo direktivo iz leta 1989 o zdravju in varnosti pri delu, glede na to, da inšpektorjev za delo primanjkuje, morda evropska komisija razmišlja, da bi po zgledu okoljskih škod tudi škode, ki nastanejo zaradi neustreznih razmer na delovnem mestu, z direktivo določila kot kazniva dejanja? Vladimir Špidla: “Področje varnosti in zdravja pri delu ureja evropska in nacionalna zakonodaja držav članic. Komisija je vedno pripravljena preučiti možnosti, a vedno je treba tudi skrbeti za pravo ravnotežje med EU in državami članicami.” Sankcije proti delodajalcem, ki ne zagotovijo zdravega delovnega mesta, je po komisarjevih besedah mogoče izvesti le na nacionalni ravni.
Špidla razlaga, da je cilj kampanje tudi izboljšati kakovost ocen tveganja, zlasti v podjetjih, zlasti kjer zaposleni delajo s snovmi, ki povzročajo raka in druge hude bolezni, je treba bolj upoštevati dolgoročne učinke teh vplivov. Prav tako je treba bolj kot zdaj v teh ocenah upoštevati psihosocialne vplive in druge učinke, ki izhajajo iz organiziranosti dela, pa tudi škodljive vplive, zaradi katerih delavci zbolevajo za mišičnimi obolenji. Zaposlenim je treba zagotoviti tudi treba dostop do informacij o oceni tveganja za delovna mesta, pristojni nacionalni organi pa morajo na podlagi teh ocen pripraviti in izvajati ukrepe.
Evropska komisija si je v strategiji za zdravje in varnost pri delu zadala za cilj v EU v obdobju od 2007-2012 za 25 odstotkov zmanjšati število nesreč na delovnem mestu.
Izredno pomembna in bistvena problematika! Osupnilo me je zadovoljstvo, da so ministri za delo …. s predsedujočo našo ministrico v okviru EU dosegli sporazum o največ 48-urnem delovniku oziroma omejitev navzgor do največ 60-78 ur na teden?.
“V predlogu direktive o delovnem času, ki so ga potrdili ministri, je tedensko število delovnih ur omejeno na največ 48 ur, razen v primeru izjeme. Če se delavec odloči za izjemo – delodajalec ga ne sme prisiliti v podpis pogodbe, da bo delal več kot 48 ur na teden -, lahko dela največ 60 ur na teden, razen, če socialni partnerji v državi članici ne soglašajo s še večjim številom ur. Zdaj je omejitev 78 ur. V državah članicah, kjer je dežurstvo, ko je delavec v pripravljenosti – torej ne čaka na delovnem mestu, ampak ga pokličejo, če ga potrebujejo -, del delovnega časa, je največje tedensko število ur omejeno na 65 ur. Za omejitev 60 oziroma 65 ur na teden velja povprečje za obdobje treh mesecev.” (Darja)
Predlagam, da se začne močna kampanja za zmanjšanje delovnika na 6 ur dnevno in največ 40 ur tedensko. Če delodajalci niso sposobni organizirati delovnih procesov na ta način, jih bo konkurenca izločila. S 6-urnim delovnikom bi zmanjšali pristiske na količino proizvodov, zmanjšali vpliv nezdravega oziroma škodljivega delovnega okolja in izpustov v okolje ter vrnili očete in matere družinam; več bi bilo prostega časa za pogovor in pomoč otrokom pri učenju; etc. etc. Zmanjšala bi se tudi brezposelnost. V svetovnem merilu moramo čimprej preiti od količine na kakovost, ne samo izdelkov, ampak tudi življenja in bivanja.