Medtem ko si je John McCain že pred meseci zagotovil nominacijo republikanske stranke za mesto predsednika ZDA, se je boj na demokratski strani zavlekel v junij. Mediji so ob tem imeli kaj za poročati; spopad je bil oster, čeprav so analitiki že kar nekaj časa opozarjali, da ima Barack Obama neulovljivo prednost. Ta se je proti koncu tudi že začel obnašati temu primerno in je svojo kampanjo pričel preusmerjati proti Johnu McCainu ter se tako pripravljati na novembrske volitve. Ob vsem tem dogajanju pa so mediji skoraj prezrli novico, da je majhna libertarna stranka 25. maja na kongresu v Denverju za svojega kandidata za predsednika ZDA izbrala bivšega republikanca Boba Barra.

Ralph Nader je za predsednika ZDA kandidiral že petkrat, a nikdar mu tega v demokratski stranki niso zamerili tako kot leta 2000. Kandidat zelenih in svetovno znan borec za pravice potrošnikov, ki se je že v šestdesetih letih boril proti avtomobilski industriji, je v ključni Floridi, ki je bila odločilna za zmago Georga Busha, dobil skoraj 100.000 glasov, razlika med Bushem in Gorom pa je bila vsega 537 glasov. Če bi Naderjevi glasovi šli k demokratskemu kandidatu, bi ta postal predsednik in, vsaj tako še dandanes trdijo mnogi demokrati, ZDA ne bi bile vpletene v vojno v Iraku, terorizma in sovraštva do ZDA bi bilo po svetu manj, še gospodarstvo bi bilo v boljšem stanju, usoda sveta pa drugačna. Na tak način je Ralph Nader postal tisti človek, ki je s svojo nerazumno kandidaturo, ko je bilo jasno, da nima prav nobene možnosti, pokopal upe demokratov in na oblast pomagal človeku, katerega nazori so diametralno nasprotni njegovim. A z zornega kota majhne stranke zelenih je seveda zgodba povsem drugačna.

Kandidat tretje stranke se ne more ozirati na interese katere od velikih dveh in onemogočanje teh kandidatov bi privedlo do kršitve demokratične ureditve ZDA. Zato so tudi tokrat navdušeno podprli vnovično kandidaturo Ralpha Naderja, ki bo demokratom bržkone odščipnil kakšen odstotek.

Jasno je, da v trenutnih razmerah v ZDA nobena tretja stranka nima možnosti, da bi osvojila Belo hišo. Zaradi večinskega volilnega sistema imajo ZDA v bistvu dvostrankarski sistem, tretje stranke pa nimajo ne organizacije, ne sredstev in če že uspejo osvojiti nekaj odstotkov, to ne pomeni nič v sistemu, kjer vse dobi zmagovalec.

Pri tem je zanimivo, da so očetje ZDA imeli odklonilni odnos do političnih strank. Prvi predsednik, George Washington, je bil edini predsednik, ki ni pripadal nobeni politični stranki. Kljub nasprotovanju pa se je v ZDA doba strank začela kmalu. Alexander Hamilton je že leta 1792 ustanovil stranko federalistov (Federalist party), ki se je zavzemala za močno centralno vlado, za manj pravic za posamične države, želela pa je tako nacionalno banko kot močno industrijo. Še istega leta sta Thomas Jefferson in James Madison, da bi nasprotovala takšni politiki, ustanovila demokratsko-republikansko stranko, iz katere je kasneje izšla demokratska stranka.

Desetletja kasneje so se kot opozicija demokratom pojavili whigi, ki so si prizadevali za večjo moč Kongresa nad izvršilno oblastjo, za modernizacijo in za protekcionizem. Preden so propadli, je dvema njihovima kandidatoma uspelo zmagati na volitvah in se prebiti v Belo hišo, kjer sta tudi oba predčasno umrla in sta ju nadomestila podpredsednika. Whigi so tako v svojem nekaj več kot dve desetletji trajajočem obstoju imeli štiri predsednike.

Dvostrankarski sistem se je v ZDA ohranil tudi po njihovem propadu, saj so mesto nasprotnikov demokratske stranke leta 1854 prevzeli republikanci. To razmerje se je ohranilo vse do dandanes. Kljub temu, da je bilo kar nekaj poskusov tretjih strank, je vsem spodletelo in so si na predsedniških volitvah uspele pridobiti le po nekaj odstotkov podpore. Nekaj več je leta 1992 dobil le Ross Perot, ko je dosegel 19 odstotkov in kandidatu republikancev Georgu Bushu odvzel dovolj volivcev, da je lahko slavil Bill Clinton. Če gledamo zgodovinsko, je še največ uspelo Theodorju Rooseveltu leta 1912, ko je potem ko je že bil predsednik, kandidiral za progresivno stranko in dobil 27,4 odstotkov glasov v celotnih ZDA, kar mu je prineslo skupno zmago v šestih državah in 88 elektorskih glasov.

Če bo Ralph Nader odžiral podporo demokratom, potem bo Bob Bar nedvomno trn v peti republikancem. John McCain je netipičen kandidat z veliko nasprotniki. Mnogi ga nimajo za pravega konservativca in mu očitajo njegovo stališče glede nezakonitih priseljencev. Del volilnega telesa, ki je stal in še stoji za Ronom Paulom, bo svojo podporo prej pripravljen dati libertarnemu kandidatu, ki nasprotuje vojni v Iraku, kot McCainu, ki bi tam ostal kolikor bi to bilo potrebno, pa četudi sto let.

Devetinpetdesetletni Robert Laurence ‘Bob’ Barr, ki je po rojstvu v Iowi s svojimi starši mnogo svojih let preživel v tujini, med drugim se je šolal v Teheranu, je leta 2006 zapustil republikansko stranko in se pridružil libertarcem. V svoji karieri je služil kot odvetnik, nekaj časa je bil pri centralni obveščevalni agenciji Cia-i. Od leta 1995 pa do leta 2003 je bil eden izmed republikanskih kongresnikov iz Georgie.

Svoj odhod med libertarce je pojasnil takole:

It’s something that’s been bothering me for quite some time, the direction in which the party has been going more and more toward big government and disregard toward privacy and civil liberties.
In terms of where the country needs to be going to get back to our constitutional roots … I’ve come to the conclusion that the only way to do that is to work with a party that practices what it preaches, and that is the Libertarian Party.

Že 19. marca je Barr izrazil interes za predsedniško kampanjo, pri čemer je pripomnil, da obstoji nezadovoljstvo nad obema glavnima strankama, pohvalil pa je kandidaturo Rona Paula. 5. aprila je bila vzpostavljena njegova spletna stran za predsedniško kampanjo in v dveh dneh je pridobil za 25.000 dolarjev donacij. Šele 12. maja je uradno začel s kampanjo, še pravi čas torej, da se je na konvenciji v Denverju spopadel z drugimi kandidati libertarne stranke. Šest krogov je potreboval, da je zmagal pred dr. Mary Ruwart.

Zdaj ga čaka neenak boj s kandidatoma obeh velikih strank, boj, ki ga ne more dobiti. Želel si bo gotovo pridobiti goreče podpornike Rona Paula, ki so temu kandidatu republikanske stranke z libertarnimi nagnjenji prispevali ogromno denarja. Če že ne more zmagati, pa lahko vsekakor vpliva na potek spopada in McCaina stane zmage, ali pa vsaj izniči učinek kandidature Ralpha Naderja na demokrate.