Če poskuša komedija, po Aristotelu, prikazati ljudi, ki so slabši, tragedija pa ljudi, ki so boljši kot današnji, potem je bila včerajšnja izredna seja državnega zbora vi-komedija in mi-tragedija. Mi, ki smo ’sprostili’ nadzorne mehanizme trga in organe pregona ter poskrbeli za ustrezno zakonodajo, smo boljši od vas, ki ste, ’slabši’, da ne rečem parazitski, kakor ste, tako ali drugače omogočili, da se je zgodilo to, proti čemur se mi ‘boljši’ kot tragični junaki danes bojujemo prav tako kot pred štirimi leti, pravzaprav že od leta 1988 dalje. ‘Ne čujem dobro’, nisem spremljal celotne seje, ali ‘ja vam garantujem, da ’se tudi v Sloveniji to ne bo dogajalo nekaznovano’.

Bila je to …, kaj pravzaprav? Monodrama za več igralcev ali monodrama za enega igralca z različnimi maskami? V obeh primerih ob množici živopisno oblečenih statistov, ki kot nekakšen zbor solistov skrbijo za brechtovske potujitvene učinke? Kako že piše v Poetiki?

Celota je vse, kar ima svoj začetek, sredino in konec. Začetek je to, kar ni nujno, da bi bilo nadaljevanje nečesa, pač pa temu lahko nekaj sledi ali iz tega nekaj nastane. Konec pa je, nasprotno, to, kar po neki nujnosti ali udomačeni zakonitosti nastane iz nečesa, čemur pa nič več ne sledi. In sredina je to, kar pride za nečim in čemur spet nekaj sledi. Dobro zgrajen mitos se torej ne more začeti ali končati kjerkoli, temveč se morata začetek in konec ujemati z navedenimi načeli. /…/ In kakor morajo imeti telesa in bitja, če naj veljajo za lepa, določeno velikost – in sicer velikost, ki jo je mogoče zaobjeti z enim samim pogledom – tako mora tudi dober mitos imeti določen obseg, in sicer obseg, ki ga je mogoče zadržati v spominu. /…/ Kot meja zunanjega obsega naj velja obdobje, ki je potrebno, da junak po zakonih verjetnosti ali nujnosti zabrede iz sreče v nesrečo ali se dokoplje in nesreče do sreče.

Kar se je dogajalo včeraj v državnem zboru je v malodane vsem upoštevalo pravila, mimo katerih ne more noben dramski pisec. Kaj so vi delali prej in kaj delajo danes ter kaj smo in bomo mi storili proti temu, je lahko slišal vsak naključni poslušalec, saj je bilo najmanj petkrat ponovljeno, v spominu dovolj prijazni dolžini, da smo/bomo mi, tragični junak, lahko začeli iz nesreče lesti proti sreči. Če ne v tem, pa v onem mandatu.

Kajpak mi junak Janez Janša. Tako je govoril, tako je ponovil, kar je pred njim že štirikrat povedal po določbah poslovnika z neomejenim časom obdarjeni predlagatelj seje Branko Grims.

_{Leta 2005, ko je vlada praktično nastopila mandat, Slovenija ni imela, večinoma ni imela usposobljenih struktur za bolj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji belih ovratnikov. Kajti gospodarski kriminal in korupcija belih ovratnikov je bila do leta 2005 del sistema. In ko smo pred štirimi leti razpravljali o teh stvareh si nihče ni predstavljal, da je stanje tako težko, ker smo ga pač opazovali od zunaj in smo bili zavedeni tudi s pomanjkanjem informacijami in tudi z dezinformacijami. Trajalo je dve leti, ponekod tudi več, da so bile izvedene organizacijske spremembe, da smo izvedli usposabljanja ljudi, za nekatere oblike kriminala so se šli ljudje prvič šolati šele po nastopu mandata te vlade, pa ne samo v policiji, tudi v nekaterih drugih strukturah, ki so enako pomembni. Seveda trajalo je, da je prišlo vsaj delnih kadrovskih osvežitev in to je bil najhujši problem. Na kilograme magnetogramov je iz razprav v tej dvorani, kjer smo bili obtoževani kadrovskega cunamija. Kdorkoli je bil že zamenjan že po izteku mandata, ali ni mogel ponavljati mandata je bila ta vlada obtožena, da dela kadrovsko čistko, kaj šele, če je bil kdo zamenjan sredi mandata, ne glede na razlog. Na tisoče, na deset tisoče ste jih zamenjali, smo celo poslušali. V letu 2005 in 2006 praktično ni bilo meseca in redne seje tega Državnega zbora, da jaz ali moji kolegi v Vladi ne bi dobili poslanskega vprašanja zakaj delamo kadrovske menjave.
/…/
Tukaj smo naleteli na dve strukturi na uradu za varstvo konkurence in na agenciji za trg vrednostnih papirjev, z dvema direktorjema, ki jim je prejšnja vlada mandate podaljšala tik pred nastopom te vlade, kljub temu, da že v prejšnjih mandatih niso nič naredili, so se jim mandati podaljšali, verjetno ravno zaradi tega. Nismo imeli ne podatkov niti ni bilo kooperativnosti niti ni bilo rezultatov. Ni res, da se procesi, ki so pripeljali do koncentracije kapitala in samokoncentracije kapitala na nezakonit način, pa tudi zbiranje tega kapitala prej, da se prej ni dogajalo. Seveda se je dogajalo. Ni res, da je prišlo do tega v času mandata te Vlade. V času mandata te Vlade se je to razkrilo. Za te stvari sploh veste oziroma da te stvari sploh vemo. Šele potem ko sta obe agenciji oziroma ko sta agenciji in urad začeli delovati, so se parkirišča razkrila, ker smo poostrili zakonodajo, uvedene so bile kazni in kjer so ti organi šli tudi na teren, se pravi, so se začeli s stvarmi ukvarjati in to v realnem času. Torej govoriti sedaj, da je tisti, ki je zadevo razkril, kriv za to, da obstaja, je malo prestar trik, da bi ga kdo kupil.
/…/
Absurden je ta očitek, kako naj bi Vlada zamenjala ali prodala deleže v Mercatorju zato, da bo obvladovala medijski prostor oziroma časopis Delo. Če pač nekdo ne verjame dokumentom in besedam tistih, ki so pričali pred preiskovalno komisijo verjetno verjame vsaj temu, kar sam vidi. In če pogledate statistiko, ki jo je možno narediti za časopise Delo ali Večer ali ostale časopise v domeni tega konglomerata, potem tam ne boste našli nobene sledi o tem, da so bili ti mediji tej vladi kadarkoli v kateremkoli obdobju naklonjene ali pa pretežno naklonjene. Še posebej pa je o tem absurdno govoriti danes, ko imate pred seboj tudi njihovo lastno statistiko, mislim, da je bila že dopoldan pokazana iz katere izhaja, da je Delo izrazit protivladni časopis. Na podlagi statistike, ki jo zagotovo niso naredili tisti, ki so tej vladi naklonjeni. Za prve tri mesece letošnjega leta, ko je slučajno Slovenija tudi predsedujoča država EU in ko je predsednik vlade te države tudi predsednik Evropskega sveta, in to je pol tega mandata, za kar je narejena analiza, osrednji slovenski dnevnik Delo ji objavil niti ene same pozitivne besede o predsedniku Evropskega sveta. Objavil pa je 27 negativnih prispevkov.
/…/
Kdo je imel od česa koristi, kdo je na seznamu teh najbogatejših Slovencev in kdo je do tega premoženja prišel na pregleden način /…/ in kdo je prišel z aktovko nekoč v družbeno ali pa državno podjetje, danes pa je lastnik milijardnega deleža tega podjetja. To je možno ločiti na prvi pogled. Torej sledi denarju, ne časopisnemu članku, kajti časopisni članki so plačani s tem spornim denarjem. Večinoma v Sloveniji, žal. /…/ V prihodnjih letih bodo prišli iz poštnih nabiralnikov tudi tisti, ki morda danes še niso. Videlo se bo, kdo je za kakšnim Kolonelom in raznimi drugimi imeni, ki se jih morda danes niti še ne pozna. In če bodo institucije pravne države šle naprej v isti smeri, kot gredo danes, se bo dalo negativne učinke takšne nezakonite koncentracije preprečiti. Sklepi, ki ste jih predlagali, gredo večinoma v to smer. In ne drži, da ni več časa za to, da se to uresniči. Tisti, ki pravi, da ni več časa, pravi, da računa na to, da bo pač prišlo do menjave oblasti in da on potem tega ne bo delal; to je edina razlaga takšne govorice in jo je treba znati prebrati.
/…/
Sporočilo je šlo v pravo smer in lahko tisti, ki imajo danes v lasti 85% tiskanega medijskega prostora pokupijo še ostalih 15% in bomo prišli na isto kot leta 1998, ko je nekdo imel 100% v rokah, pa vseeno ni pomagalo. Torej, Slovenija je vzpostavila, tudi s težko muko strukture, ki so se sposobne boriti proti tem negativnim pojavom. Prvič od kar ta država obstaja tudi proti kriminalu belih ovratnikov in korupciji večjega obsega in to je proces, ki je po mojem mnenju nepovraten. Torej, če kdo računa, da se bo zgodba končala čez 3 mesece mislim, da dela račun brez krčmarja, predvsem pa brez velikanske večine Slovenk in Slovencev, ki so na slabšem zaradi teh koncentracij, zaradi teh monopolov in zato, ker si lahko nekdo v petih ali desetih letih v aktovko naloži milijardo evrov. Tega ni možno nikjer in tudi v Sloveniji se to ne bo dogajalo nekaznovano.}

Ni naloga pesnika, pravi Aristotel, pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi.