Črt, svetoval sem ti, da pogledaš, v kakšni vlogi so bila pri prevzemnih aktivnostih okoli Uniona slovenska sodišča. Bila so zraven pri tej zgodbi, niso pa odločala o odločitvi UVK. Saj to je že davno ad acta.

Kar se tiče tvoje ocene, zakaj se Interbrew ni boril naprej, se z njo ne strinjam. Posledično je seveda moj sklep pravilen – Interbrew preprosto ni imel dovolj argumentov proti odločitvi UVK. Kolikšen bi bil vložek Interbrewa v vlačenje po sodiščih v primerjavi s kupnino za Union ne vem, ampak glede na to, da naj bi bila odločitev UVK tako očitno nepravilna, v dokazovanje ne bi bilo treba vložiti bogastva, anjede?

Moj oster ton se odlično poda trkanju po prsih raznih neoliberalnih magov, ki tukaj prodajajo svoje puhlice o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Predvsem je njihovo pisanje v funkciji obračunavanja z zagovorniki nacionalnega interesa in “saj smo vam rekli” kokodajsanja, pri čemer se želi oblatiti sam koncept nacionalnega interesa.

Igor, ko me tako milo prosiš za pridevnike, pa evo, prosto po Mrkaiću: sem živalska stupida, ki s svojim nacionalnointeresarskim otepačem vbija veselo ekonomsko znanost v bukove neoliberalne betice. V prostem času sem tudi socialist in občudovalec tovariša Semoliča

@Krunoslav
Tvoj ton ni oster, je bolj infantilno osoren. Kot ton otroka, ki mu starši ne kupijo igrače. pa na pol jezno na pol obupano hlipa sredi trgovine. V določeni fazi diskusije, ko ti zmanjka streliva, se ti zatečeš v svoj “varni kotiček” z obmetavanjem z “neoliberalci” in skisanimi možgani.
Do ostrega tona ti manjka malo bolj argumentiran pristop. Naj ti pokažem kaj mislim: “Kar se tiče tvoje ocene, zakaj se Interbrew ni boril naprej, se z njo ne strinjam. Posledično je seveda moj sklep pravilen… ” (tole je argument in pol). Argumenti tipa “s tabo se ne strinjam, zato imam prav”, so primerni za pivske debate med Semoličevimi “volilci”, ne prispevajo pa k inteligentni debati.
Ne vem, če dejansko malikuješ Semoliča ali ne, sta si pa zelo blizu po načinu diskusije in razmišljanju. Legendarna je njegova trditev, da si lahko VSA podjetja v Slo privoščijo povišanje plač. S tako detajlnim vpogledom v gospodarstvo bi ga lahko Semoliča kar vodil. Sam. Benevolentni vladar, ki skrbi za pravično distribucijo.

Bogastvo je treba vložiti ali izgubiti vsakokrat, ko se zavedaš, da boš s sodnim postopkom izgubil še pet let preden lahko vstopiš na trg, anjede.

No, sedaj se lahko do onemoglosti prepucavama, kakšni so bili razlogi Interbrewa, da je spokal iz Slovenije. Koliko časa bi trajal postopek, kako drag bi bil in kakšna je bila cost-benefit analiza Interbrewa, ne veš. Da sedaj jako naduto razloguješ o pomanjkljivosti moje argumentacije, me čudi – konec koncev si s čisto špekulacijo (kaj so bili razlogi Interbrewa) dal kontro moji špekulaciji (kaj so bili razlogi Interbrewa). Svoje razloge sem pojasnil še preden sem tvojo špekulacijo označil za nebulozo, tako da smiri doživljaj.

Neoliberalcev s skisanimi možgani je v primeru Laškega veliko. Prednjačijo na tem blogu in na Financah. Neoliberalec ni nobena psovka, ampak odlično opiše način razmišljanja velikih reformatorjev, privatizatorjev in liberalizatorjev na Slovenskem. Niti na misel mi ne pride, da bi umikal “skisane možgane” in se šel neko politično korektnost debatiranja, še posebej ne s tipi, ki so se skrajno žaljivo posmehovali gradualistom, zagovornikom nacionalnega interesa, sindikalistom etc. Če lahko njihove slabo zakrite superiorne komplekse beremo in poslušamo vsak teden po večini slovenskih medijev, bodo tudi oni preživeli kakšno zbadljivko.

Še nekaj malega a bistvenega o ANALOGIJI.
Bela Hamvas, Scientia sacra, Peta knjiga: ANALOGIJA, I. Slikovni jezik (prevod iz hrvaščine: Ana M. Mayerhold)

Bela Hamvas

ANALOGIJA
I. Slikovni jezik

1. Človek se v pozni zgodovinski dobi nagiba k predpostavki, da je v jeziku vsaka slika okras, da ne spada v bit jezika, in četudi je lepa, je v določenem smislu odveč. Slike jezika zato smatra za čisto primerjanje s cvetom, gromom in neresnostjo. Zato je pesniški jezik v primerjavi s pojmovnim in vsakodnevnim postal drugoten. Človek v zgodovinski dobi ne ve več, da je bilo to, kar danes imenuje pesništvo, v človekovi prvobitni dobi in tako tudi v svojem prvobitnem prvotnem stanju to naravno izjavljanje – intenzivna izpoved višje intenzitete bivanja; prav zato pesniški jezik ni le samo prvotnejši in izvornejši od današnjega pojmovnega in vsakodnevnega, temveč je tudi resnicoljubnejši in polnejši. Kakor pravijo: pesništvo je materni jezik človeštva. A pri tem, ko ta stavek smatrajo samo lepega in ne stvarnega, samo za podobo in ne za bit samo, vsebuje vse nezaupanje in nerazumevanje zgodovinskega človeka do slikovnega jezika; saj meni, da je pesniški jezik lažen, nenaraven, olepšan jezik, močnejši, morda celo nadut, a vsekakor pretiran, ker ne razume intenzivnega obstoja/bivanja, katerega je bil pesniški jezik samo po sebi razumljivo izpovedovanje.

Lahko bi se navedlo mnogo primerov za to, kako v zgodovinskem jeziku, glede na to, da so zdaj že brezživljenjske, še obstajajo slike, ki v provobitni dobi niso bile biti, ki nosijo smisel, kakor bi dejali danes, ampak so bile neposredno pomenjanje, katerim je bil smisel samo dodatek, ki iz njih izhaja. Ker to, kar v jeziku imenujejo smisel, nikoli ni neposredno. Neposredna je ideja, nekaj večnega, česar se jezik dotakne in izgovori. Tako bi lahko s prvobitnim jezikom dejali, da je beseda/reč meč s svetlobo božanske besede/reči, s svojo dvoreznostjo, s konico, z nevarnim karakterjem – s tem da napada in brani – sredstvo absolutne delavnosti/dejavnosti, sredstvo gospostva, gospodar življenja in smrti. Ali napačno bi se raumelo, če bi verjeli, da je beseda o simbolu. Odnos meča in besede/reči ni simboličen, torej pomen ni izkrivljen, ampak je neposreden. Bič kot jarem, zakon, pravilo – s korobačem nas čuvajo, pravi Heraklit. Vozel je zvestoba; očala slepilo; križ svetloba; krog popolnost; roka mir in bratstvo in ljubezen; zvezda blažena duša; zlato modrost; srebro znanje; modro jasnost (resnica), zeleno brezsmrtna mladost, rdeče ljubezen. Takšen neposreden pomen imajo barve, človeški udje, živali, rastline, cvetovi, domače potrebščine. Zgodovinski človek bi pomislil in verjel, da je ta pomen drugoten, umeten, prozen in pesniški, čeprav je ta pomen prav prvoten, naraven, prvobiten in neposreden.

Od razumevanja prvobitnega jezika je odvisno razumevanje celotnega provobitnega človeka, vsega prvobitnega človeštva, vse prvobitne dobe. Tisti, ki v tekstih prvobitne dobe, v njegovih slikah vidi samo pesniško pretiravanje, nepotrebno olepševanje ali morda izpovedovanje otroške čudi, je v brezupnem položaju. Ta ne more in ne bo ničesar razumel o prvobitnem človeku. In tisti, ki predpostavlja, da je abstrakten in suh jezik zgodovinskega časa popolnejši od slikovnega in da se mora današnji človek spustiti navzdol do ravni slikovnega jezika, vidi stvari obrnjeno in ne more dojeti prav to, kar je odločujoče.

2. Treba je označiti postaje jezika od prvobitne dobe do zgodovinske. Če skiciramo z nekaj besedami, saj obširneje tolmačenje ni potrebno. Te postaje so: 1. prvobiten jezik, 2. jezik idej, 3. jezik simbolov, 4. jezik mita, 5. pesniški jezik, 6. vsakodneven jezik (naroden), 7. abstrakten (pojmoven) jezik. Posamezne postaje sovpadajo s človekovo metafizično zrelostjo, univerzalnim karakterejem njegovega duha in končno in v skrajnem primeru s stopnjo iniciacije.

Pojmoven jezik je abstrakten. Besede/reči se ne nanašajo na stvarnost, ampak na umetno konstruiran svet razuma. Pojem nima vsebine, temveč samo razumnost: je kratica, obrazec, formula, katere povezava s stvarmi ni realna temveč dogovorna. Največje število besed/reči filozofije, znanosti in upravljanja so takšni pojmi zgodovinske dobe. Pojem je izgubil svoj pomen: znotraj je prazen. Ta mehanizirana beseda/reč odgovarja izvršitvi dejanja na površini bitka; z njo se lahko zaradi njene brezvsebinskosti izvrstno baranta in je kakor stroj prazna in brez biti.

Vsakodneven, naroden jezik, še posebej zgodba, jezik narodne pesmi je neizenačen in neuravnotežen; v nekaterih črtah je bogat, a v nekaterih siromašen, a raven je često precej nizka in je od univerzalnega jezika včasih bolj oddaljen od pojmovnega, ker lahko zbere le posamezne črte, dialekt, fraze, lahko otrpne, lahko odmira, se razredči in pokvari.

Pesniški jezik je intenzivna stopnja narodnega jezika. Moč prvobitnega jezika se je ohranila v pesniškem, a ne v narodnem jeziku. Pesniški jezik je neizmerno bliže prvobitnemu jeziku od vskdanjega. Pesniški jezik začenja videti slikovnen jezik, s katerim se ljudstvo samo igra, a ga nikoli prav ne razume, kar zadeva neposreden pomen. A pesniški jezik je še manj uravnotežen od narodnega, ker je tu vse odvisno od značaja posameznika. Od himen v Vedah, od Orfejevih pesmi in začenši od Pindara do pesništva čistih simbolov zvočnosti, obstajajo mnoge možnosti za posamezna razlikovanja. Začenši od Homera zgodovinska doba v Evropi razume sliko kot drugotno sredstvo, s katerim se osvetljujejo človekova občutenja, misli, in je jasno, da se na ta način ne dojame značaj in karakter slike. Zgodovinska doba ne ve, da je slika prva in da zajame celega človeka, in šele nato pridejo čustva, misel, razpoloženje, ki jih slika obudi v človeku. Značaj ali lastnost tega obračanja v pesništvu je takoimenovana primerjava ali metafora, ki se v vsakdanjem jeziku spusti do prazne fraze. Primerjava ali prispodoba pobrka zunajne in notranje, verjame, da je treba s sliko osvetliti in vidi sliko kot zunanje, a slika je prav notranja in to je tisto, kar je treba osvetliti.

V jeziku mita ni nobene pomote. Mit točno ve, kaj je zunaj in ve, da je edina možnost jezikovnega izjavljanja, izpovedi projekcija navzven.

Jezik simbolov se odtegne zunanjosti, jezik idej se odtrga od razuma. Prav zaradi tega sta ti dve izjavljanji višjega reda kot mit, ki vedno jemlje v obzir tako zunanje kot razum. Simbol, se zdi, da skriva tisto, kar pripoveduje in pripoveduje tisto, kar skriva. V tem paradoksalnem vedenju je poseben čar in ta čar je tisto, kar ga dela podobnega prvobitnemu jeziku. Jezik idej je le izjava nadrazumskega uma in je že neujemljiv, edinstven, izjemen, absoluten, vezan za trenutek in neponovljiv. Prvobitne svete knjige in nekaj redkih mest izjemno velikih pesnikov in mislecev zgodovinske dobe govorijo s tem jezikom idej, absolutnim jezikom elementarne izjave. Prvobiten jezik ni dosegljiv niti razumu niti umu, niti zunanjemu niti notranjemu čutilu, je nedojemljivo in elementarno oznanilo. V prvobitni dobi je bil takšen jezik, kakor pravijo zapisi, jezik prerokov, vidcev, modrecev, svetnikov, sakralnih subjektov. Človek, ki živi v materialni naravi, lahko dojame jezik kot izjavo ali izpoved o ekstatičenm zanosu, kadar se skozi človeka izpovedujejo višje moči. Prvobiten jezik se lahko prepozna po tem, ker lahko besede/reči izreka v izvornem pomenu, izvorni silovitosti, izvorni stvariteljski napetosti in bleščeči moči.
Kadar se spusti do uma, absolutno izjavljanje postane ideja; kadar se že navezuje na zunanje, potem je simbol; kadar se začnejo slike in razum pojavljati v zunanjem, potem je to mit; kadar ideja, simbol in mit zbledijo, nastane pesniški jezik; a kadar tudi pesniški jezik zbledi, nastane vsakdanji oziroma vsakodnevni jezik; a kadar izginejo vsebine vsakodnevnega jezika, se stvori pojmoven jezik.

3. Dobeseden prevod Pert em Heru je: Izhod iz dneva. V prvi vrsti je bila to knjiga mrtvih, vodič duš, ki so prešle v drugi svet, duš, ki iz življenja preidejo v drugi svet. A pot, ki jo mora prav vsaka duša brezpogojno narediti po smrti, lahko z lastno odločitvijo opravi že tukaj, v materialni naravi. Zato Pert em Heru ni samo knjiga mrtvih, temveč tudi knjiga iniciacije. Učenec, ki čaka na iniciacijo,, mora prav tako izstopiti iz življenja in preiti pragove mraka, kakor tisti, ki je preminil. Onstranska pot in pot iniciacije sta istovetni: obe sta izstop iz dneva, postopna razgradnja utvare materialnega sveta in počasno prebujanje v nadnaravni nematerialni resničnosti.

Če človek pristopi k Pert em Heru s takšnim razumevanjem, mu bo knjiga odkrila misterije, ki mu sicer ne bi bili dosegljivi. Med temi misteriji so poslednji prav ti, ki se nanašajo na jezik, kot izjavljanje budnega duha. Ker navdih/duh postaja vse svetlejši in sijajnejši, kadar stopa po pravi poti stopenj iniciacije ali, kar je isto, kadar duša po smrti preide preko pragov drugega sveta. Knjiga pravi: »Postaja vse bolj podobna živemu in od sonca obsijanemu svetlemu zraku.« Spremeba, ki jo doživlja, ni izpopolnjevanje. Duša ne bo večja in višja, širša in globlja, bolj bleščeča in bolj božanska. Duša samo dobiva svoje prvobitno starodavno bitje, ki ga je izgubila, ko je potonila v materialno naravo. Človek ponovno pridobiva svojo prvotno nebeško prirodo in Pert em Heru je od vseh različnih najbolj točna knjiga o tem, kako na posameznih pragovih človek ponovno dobiva svoje prvotne organe, nebesno srce, nebesne ude, nebesni um – dobiva ponovno svoje brezsmrtno ime, ki ga je izgubil, dobiva ponovno svoj nebesni govor.

Pragovi, ki jih mora duša prestopiti so vprašljivi in dvoumni. Vsak prag je stopnica. Ali gor ali dol. Ali proti mraku ali proti svetlobi. Človek bodisi da naredi korak navzgor in se približuje svojemu prvobitnemu stanju, bodisi da ga ne zna narediti in takrat se zvrne še globlje v materialen mrak. Pot navzgor ali navzdol: a hkrati tudi bodisi navznoter ali navzven. K navznoter je h gor, tam je tudi svetloba in budnost in navdih in božanski obstoj ali bivanje: k ven je navzdol in tam je mrak, omama in materija. Na notranji poti je najvišji božanski človek, božanska inteligenca/umnost: na poti navzven je najnižja, najzunanjejša opna materialne narave, zunanji mrak. Pert em Heru označuje ti dve skrajni mesti z imeni dveh božanstev: nebesni človek, budnost, bog »ki se zgraža nad spanjem«, bog Sonca: Oziris; zunanji je mrak, omama, materija: Set.

Človek iz Setovega sveta more dospeti v Ozirisov Svet, bodisi kot duša, ki je odšla iz tega sveta in prešla pragove drugega sveta, bodisi kot učenec, ki se inicira vzpenjajoč se po stopnjah iniciacije. In na prvi stopnji, na stopnji zunanjega mraka, tisto, kar se imenuje z jezikom, je nekaj kar je mračno, zunanje, nekaj, kar nikakor ni povezano z izjavljanjem duše. Ta jezik, ki je ves v formalnostih, frazah, parolah, brbljanju – prazno nebistveno govoričenje, ki plava na površini in takoj izpareva. To je vsakdanji jezik. Duša pa mora ponovno zadobiti svoj izvoren jezik. Na vsakem pragu drugega sveta, na vsaki stopnji iniciacije, če jih je uspešno prekoračila, postane budnejša in kolikor je budnejša toliko se v njej odpira globlja resničnost in toliko se ji globlja resničnost izjavlja.

Duša od začetka do konca blodi med slikami. Na vsakem pragu jo čaka neka slika: kača, krokodil, škorpion, žuželka, ptica, divja svinja – lahko je božica ali bog. Preizkušanje duše je v tem, ker je nemočna in se usodno pretvarja v tisto, kar poželi. Tako je postala materija na začetku prvobitne starodavne dobe, ko je poželela materijo, in zdaj se tako počasi spreminja ponovno v navdih/duh, če ga iz globine svojega bitja resnično poželi. Zato so slike na pragih: da bi skušale in zapeljale dušo. Tu stojijo po vrsti: rosni lotosov cvet, bog Ptah, ptica bennu, plamteč ogenj – duša, lastovka, kača.

Zdaj je duša že neizmerno na višji stopnji, kot ko je krenila. Tedaj je živela povsem slepa v zunanjem mraku. Zdaj že vidi. Tedaj ji je bil jezik nerazumljivo in zbrkano brbljanje; zdaj prepoznava in zaznava slike in jih lahko ubesedi. To je že slikven jezik: pesniški, mitski, simbolen. Človeška duša je že dozorela za budnost, da bi izgovorila realnost slik videč resničnost, in ne mnogovrstno in raznoliko brezvsebinskost potopljeno v mnogovrstnost materije.

Ko preminuli doseže stopnjo Ozirisa, oziroma ko odseljeni prispe do Ozirisa, stopi v sončevo barko in se stopi z božanstvom – postane sijajna svetloba in jezik slik izgine, ker se tudi slike stopijo v polnosti absolutnega bitka, eksistence. Večno telo, sahu, je nadslikovno, nadoblično. Jezik sahua je pač elementarno, ustvarjalno izjavljanje/izpoved duha/navida.

4. Jezik lahko obstaja brez slik samo v dveh skrajnostih: povsem doli, kjer je samo pojem ali prazen govor, in povsem gori, kjer je elementarno nadslikovno ustvarjalno izjavljanje/poved. V medkrogih eksistence/bitka jezik mora biti slikovit. Slika je tista, ki označuje in izreka, da čutilno izkustvena stvar, vidno bitje, pojavnost in dogodek prirode niso izvorni. Izvorna je ideja. Njena slika in prilika so bitje, stvar, pojav, dogodek. Njene slike. Zgodovinski človek, ki sliko čuti kot čisti okras v jeziku, ne razume več, da slika napotuje na izvorno. Meč na stvariteljsko in vladarsko moč besed/reči; bič se vrača na stisko in zakon; metulj na dušo; vozel na zvestobo. Vsako človeško lice, ud, del telesa, vsak cvet, ptica, žival, vsaka barva, zvok vodi, je navodilo, vrača na izvorno: na ideje udov, živali, cvetov, barv, Ker v ideji je neposreden pomen in izpoved resničnosti. Prav zaradi tega zgodovinski človek, kadar smatra sliko za okras in odveč, ne dojema bit jezika. Bit jezika ni, da izreka sličnosti in podobnosti med stvarmi, temveč da odkriva analogije, ki vladajo med njimi. Smisel slike ni v pesniški metafori, prispodobi, temveč v metafizični analogiji.

Analogija pomeni v prvi vrsti ustreznost, skladnost, povezanost, a takšno povezanost, ki napotuje na nadnaravno, na skupen izvor. Med besedo/rečjo in mečem je analogija, kakor je analogija med vozlom in zvestobo, rdečo barvo in ljubeznijo, roko in mirom. Ta povezanost in to napotilo živita neposredno v vsakem prvobitnem pradavnem jeziku, in če nekdo ne razume pomena te povezanosti in teh napotkov, ne more doumeti bistveno razliko med prvobitnim pradavnim in zgodovinskim človekom. Prvobiten pradaven človek je neposredno videl, živel in izrekal analogije, stalno je odkrival nove, videl nove slike, in v njegovi intuiciji so se stalno pojavljale nove in nove povezanosti. V prvobitnem starodavnem jeziku slike niso pesniške prispodobe, temveč vsebinsko ustrezajo prvobitnim slikam, platonskim idejam, kar ni nič drugega kot transcendentalna inteligenca.

Jezik je tudi danes poln slik, a te slike pomenijo za zgodovinskega človeka točno nasprotno od tistega, kar so pomenila za prvobitnega starodavnega; danes se v njih vidijo izogibanja, tedaj pa so se videle prav neposrednosti. To je največja prepreka v razumevanju prvobitne pradavne dobe. Za zgodovinskega človeka so izjavljanja prvobitne starodavne dobe neujemljiva, ne zaradi samih slik v posameznih stavkih, ampak zaradi neizčrpnosti mitov, simbolov. Ne ve, kako je mogoče nazorno izpovedati zgodovino naroda, znanost, kozmogonijo, metafiziko. Z dvomom sprejema Herodotove zgodovinske knjige, kot tudi Talesovo in Parmenidovo metafiziko, kozmogonijo Bundehesha, razlaganje sveta v I Chingu ali v Upanišadah. Z nejevero in nezaupanjem jemlje v roke Genezo iz Stare zaveze, celo s prezirom, ker je izgubil občutek za simbol in mit, idejo, sliko. Ne ve, da so ti miti in slike, ideje in simboli neizmerno ekzaktnejši od dejanskih odredb ali trditev pojmovnega in vsakdanjega jezika. Ekzaktejši so, ker počivajo na analogijah.

Zakon analogije pripoveduje Tabula Smaragdina, ki se jo pripisuje Hermesu Trismegistesu: »Tisto, kar je zgoraj, je isto kakor tisto spodaj, tisto, kar je spodaj, je isto, kakor tisto zgoraj.« Ta zakonitost živi v kitajskih svetih knjigaj, prav tako v Vedah, Kabali, pri pitagorejcih, ali pri Heraklitu, ko pravi: »Pot navzgor je ista kakor pot navzdol.« »Had in Dioniz sta ena.« – »smrtnik je brezsmrten, brezsmrtnik je smrten, tistega življenje je v tem smrt, tega smrt je v onem življenje.« Med bitji, dogodki in pojavi je zveza brez ostankov in neprekinjena povezanost v tolikšni meri, da se lahko eno zamenja za drugo. To, kar je sppodaj, ni drugo kot tisto, kar je zgoraj – življenje materialne narave ni drugo kot slika in prilika duhovnega sveta.. Stvari razumem tedaj, če vidim, da so medsebojno povezane in da stojijo v takšnem neprekinjenem redu in vrsti, s katerim se prispe do izvora, a ne vidim jih, če so oddeljene in če jih gledajoč določujem v njih samih.

5. Prvobiten starodaven jezik se ne sme pomešati z današnjim pesniškim jezikom prispodob. Izza današnjega pesniškega jezika prispodob/metafor stoji čutno opažanje zgrajeno na zunanji podobnosti med stvarmi. Prvobiten starodaven jazik pa je zgrajen na analogiji, a analogija vidi notranjo istovetnost stvari: istovetnost/identičnost v razlikah in razlike v istovetnosti. Temelj analogijskega gledanja in videnja in mišljenja je metafizičen. Ker analogija vidi nadčutno istovetnost med stvarmi – kljub prividu v nižjem, materialnem svetu, v višjem, duhovnem svetu še obstaja istovetnost: kar je zgoraj, je isto kakor tisto spodaj: Pot navzgor je ista kot pot navzdol.

Če bi morali iti od danega primera in razumeti analogijsko mišljenje, ne bi mogli najti prikladnejši primer od tistega, kar je poznalo vsako na nadčutno občutljivo oko, od Ved do Swedenborga: simboliko človeškega bitja. Univerzum, pravi analogijsko mišljenje ni nič drugega kot človek, in človek ni nič drugega kot univerzum: Anthropos microcosmos. V svoji kasnejši, banalnejši, gotovo prazni obliki je to povezanost mikro in makro kozmosa, kakor pravijo: človek je mali svet, a svet je veliki človek.

Li Ki pravi: »Če na kraljevskem prestolu živi poklicani človek in iz njega in izžareva životvoren duh/navdih, med ljudmi ni bolezni, okužbe ne napadajo domačih živali, žitaric ne prekriva plevel in rja, knezi pokrajin se ne prepirajo in ni potrebe, da bi se narod kaznoval.« – »Če pa med ljudmi nastopi bolezen, med domačimi živalmi okužbe, žitarice prekrije plevel in rja – je to zato, ker nebesne zvezde ne potujejo po svojih zakonitih poteh, a to, da nebesne zvezde ne potujejo po svjih zakonitih poteh je zato, ker se zanemarjajo dvorane hramov.«

Glej, analogija! Glej, nadčutno istovetnost/identiteto, ki se takoj vsa vzmeniri, če se vznemiri v eni točki. Če se zanemarijo dvorane hramov, nastanejo ukužbe, bolezen, slab pridelek; zvezde spremenijo svoje krožnice, Zakaj? Zaradi tega, ker obstaja skrita in skrivnostna istovetnost/identičnost med življenjem domačih živali, človekovega zdravja, pridelka in potov zvezd. Analogija je v krogu človeškega bitja povsem raztvorljiva. To nekaj, kar imenujejo posamezno lastnost, karakter, individuum, nedeljivo, je vidno v določeni telesni obliki. Ta oblika ima težo, barvo, trdnost, okostje, mišice, lase, oči, obraz, kožo. V vsaki zunanji posebnosti obstaja neka skrivna istovetnost/identičnost, ki se izrazi v govoru, glasu, delovanju. Na tej istovetnosti/identičnosti temelji fiziognomija, na njej temelji kironomija, zanost o roki, ker iz oblike roke, njene barve, trdnosti, iz črt dlani, iz dolžine prstov, po obliki nohtov, lahko človeka prepoznamo, kakor po rokopisu, po obrazu, po hoji. In obraz, roka, rokopis, konstitucija, oblika napotujejo, vračajo na samo bitje. Med vsemi izjavljanji/izražanji obstaja analogija. A obstaja tudi analogija med notranjim življenjem bitij in okolja, kakor tudi med zunanjim zgodovinskim bitjem skupnosti. Določenim skupnostim ustrezajo določena človeška bitja in določenim človeškim bitjem določene družbene oblike. Poleg ostalega, kakor se pri posameznem človeku medsebojno nanašajo omama in budnost, tako v natanko takem nanašanju navzven stojijo tudi družbeni sloji. Družbena hierarhija v ljudski duši ustreza sloju svetlobe.

A to po vsem sodeč ni konec. Človekovi duši ustreza njegova telesna konstitucija, in človeškemu bitju koletivno življenje človeške skupnosti. Kolektivna konstitucija skupnosti ne more biti drugo kakor usoda, ki jo skupnost živi, to pomeni, vedno se bo ujemal kolektiven značaj z zgodovino kolektiva. Zgodovina kolektiva ne le, da se na zemlji ujema s položajem, ki ga zaseda, temveč je povezana s kozmičnimi konstelacijami, kakor pavi Li Ki: s potjo zvezd. Obstaja analogija med duševnim življenjem posameznega človeka, njegovega telesnega življenja, med usodo skupnosti, načinom življenja in potjo zvezd. A tudi pot zvezd napotuje na višje: na svet idej in na duhoven svet, svet navdiha.

Analogija pomeni: da je tisto, kar je zgoraj, isto, kar je spodaj; iz oči človeka gledajo zvezde, in na njegovi dlani potekajo kozmične linije, v zdravju domačih živali in v obilju pridelka se izraža red življenja naroda, in po dvorani hrama se vidi, ali vlada dostojen ali nedostojen kralj.

Na ta način analogija že postaja razumljiva neposredno. Videti analogijo, odkriti jo, razumeti in izgovoriti, pomeni videti svet v njegovi neminljivosti, z večnimi povezanostmi, nespremenljivimi ustrezajočnostmi. Zato se nekaj lahko zamenja z drugim, vsaka slika je slika druge stvari, oči so slike zvezd, in metulj slika duše, in linije na dlani slike gibanja univerzuma, obraz slika osebe/osebnosti, in vse skupaj je slika človekovega notranjega življenjskega reda/urejenosti. Slikoven jezik živi v teh slikah, živi s temi slikami, ker prvobiten pradaven človek te slike vidi.

6. Na vprašanje, katera je ta metafizika, v kateri počiva analogno videnje, oziroma prvobiten pradaven slikoven jezik, je odgovor povsem enostaven in kratek: metafizika hen kai pan, eden in vse, oziroma, da je vse en. To je advaita. Metafizika: vse je en – ni le Heraklitova, Parmenidova in Pitagorova tajna, ni le tajna Egipčanov, Kabale, Ved in I Chinga; metafizika vse En je zamolčano sprejeta in sama po sebi razumljiva metafizika cele prvobitne pradavne dobe, iz katere izhaja vsaka misel in na katero se vsaka misel nanaša in v njo vrača.

Jezik slik izhaja iz tega, ker je vse en. Tisto, kar je zgoraj, je isto kakor tisto, kar je spodaj. Pot navgor in navzdol je isto. Zakaj? Zato ker hen panta einai – vse je En. Zato se lahko dajo elementi zamenjati. Vsa izmenjava se dogaja znotraj enosti. Vse, kar je je del Enega. Človekov obraz enako zrači, kakor tudi linije dlani ali rokopis ali narava duše ali način življenja skupnosti ali pridelek žitaric, vrednost kraljevega vladanja, gibanje zvezd. Vse je Eden/Ena. Duša je metulj in križ je svetloba; riba je odrešitelj človeka in zlato je modrost. Ker vse je En/Ena. Odnos sicer ne bi mogel biti ustrezanje, torej analogija, skrita istovetnost v sicer na površini vidnih razlik. Slike izgovarjajo to skrito istovetnost in zato niso prispodobe/metafore. Duša ni kakor metulj, temveč duša je metulj, ker med dušo in metuljem obstaja analogija. Dvoje je eden/ena. Ali tudi troje je en in petero je en in stotine je en in sto tisoč zvezd je en: sto tisoč zvezd ni kakor ljudska duša, temveč med celim univerzumom in človeško dušo obstaja analogija, ker navkljub zunanjemu prividu sta svet in duša En/Ena.

Ne glede na to, koliko se je jezik pokvaril in izgubil povezanost z metafiziko, v zgodovinskem razdobju v semenu še hrani slike, čeprav ne obstaja način, da bi se slikam povrnil njihov izvoren pomen. V zgodovinskem človeku ni usodno to, da je oviran, temveč to, da mu je oviran dostop do naravne in prvobitne starodavne jasnosti – sredi nenavadne prisile ne more dojeti, kaj je prava vsebina njegovega lastnega obstoja/eksistence. Zato ne more dojeti smisla prvobitnih/starodavnih slik in zato ne razume slikovnega jezika. A prav zaradi tega ostaja za njega vsa prvobitna/pradavna doba zaprto in prepovedano območje in področje.

Veš kaj, Črt, jaz za SSNIP nisem prvič slišal, ko ste se neoliberalci začeli peniti ob Boletovi analizi. Pa tudi googlat ga nisem rabil, kot boš zdaj storil ti.