Za vsakega od njih lahko izbiram zamenjavo med petnajstimi s ceste, je te dni dejala oseba s poslovnega vrha ene od večjih slovenskih časopisnih hiš. Ni pomembno katera, kajti downsizing novinarskega dela se z zniževanjem avtorskih honorarjev in variabilnega dela plač, izmikanjem novi kolektivni pogodbi, združevanjem poslovne in uredniške funkcije iz ‘poslovnih razlogov’ in še čim gredo, kot je videti, povsod. Ni jih verjetno malo, ki ob tem menijo, da so novinarji ‘za svoje laži itak še predobro plačani’. (Ker, kar je res, je res, kajneda, tudi delavke Mure za svoje šive na konfekciji, ki ne gre dobro v promet, več kot tistih 400 evrov ne morejo dobiti.) Problem pa je v tem, da se takšnega stališča/očitka (ali je utemeljen-o, bom tukaj preskočil) ne da ‘z užitkom razgrniti in prebrati ob jutranji kavi’. Drugače rečeno, zaradi ‘racionalizacije poslovanja’, kakršnega se gre slovenski medijski kapital, časopisi, ki so po konceptu vsaj light quality ali imajo celo ambicijo postaviti se ob bok Frankfurterici ali Zürcherci, ne bodo nič bolj kakovostni, ampak slabši, bistveno slabši.
Kdor govori o armadi rezervne novinarske delovne sile na cesti, ne more pa časopisne produkcije niti outsourcati (recimo v Vietnam) niti domače novinarske ‘delovne sile’ nadomestiti s slovaško (denimo), kot da komaj čaka dovolj zanesljivo programje za jezikovne prevode agencijskih novic in redakcijski sistem povrh, ki bo samodejno ‘procesiral’ digitalni priliv novic v prelom in tisk. No, najbrž bo vmes potreben še kakšen redaktor za naslove, vsaj nekaj časa, dokler tudi tega programje iz ‘logike teksta’ ne bo znalo izluščiti samo (kakor spletni iskalniki že dandanes hočejo bolje od uporabnikov vedeti, kaj ti iščejo). Če lahko digitalno, brez nepotrebnih stroškov delovne sile, funkcionirata dve tretjini radijskih postaj, bodo pač tudi časopisi.
Toda, zakaj bi kdo kupoval takšen časopis? Zakaj bi ga odprl celo kot brezplačnik? Radio lahko predvaja včerajšnjo glasbo brez dodane vrednosti, lahko časopis objavlja včerajšnje novice brez nje? In, če dodane vrednosti že danes ni – kar med drugim sledi iz stališča/očitka, da so novinarji itak predobro plačani – kako je bo več jutri, ko bodo morda ‘ravno prav plačani’? (Če kdaj bodo, kajti z nadaljnjim padanjem kakovosti bodo tako in tako vedno ‘preveč’ plačani.) Sploh pa – in predvsem – zakaj bi jutrišnja gospodarska, kulturna, politična, znanstvena … elita iz generacije, ki ji je angleščina drugi ‘materni’ jezik in tudi z drugimi vodilnimi svetovnimi jeziki nima težav, brala časopis v slovenščini, ki so ga iz včerajšnjih spletnih, agencijskih in televizijskih novic s pomočjo računalnikov ’skup zložili’ slabo plačani novinarji ’s ceste’?
Časopisi danes bolj ali manj nikjer na svetu ne dajejo več licence za tiskanje denarja, leta 20- (in več) odstotnih donosov so mimo, namesto v dividende gre dobiček v razvojna vlaganja, v iskanje novega vzdržnega poslovnega modela. Kajpak morajo tudi drugod novinarji ‘več in bolje delati’, se učiti ravnanja z videokamerami in nastopanja pred njimi, delati v treh izmenah, da so novice na spletni strani vedno sveže, vse to neredko za manj denarja; tudi drugod jih, s stališča delovnopravne zakonodaje še lažje, nadomeščajo z ‘rezervami’, a medijski lastniki s prihranki praviloma poskušajo najti izhod iz krize, vzpostaviti optimalno ‘delitev dela’ med spletom in tiskom … V Sloveniji od tega strateškega ‘iskanja’ ni videti ničesar, rokohitrska uvedba televizije na časopisnih spletnih straneh pač ne šteje; prihranki so v najboljšem primeru zgolj prilagajanje navzdol, na nižje naklade ali višje druge produkcijske stroške.
Ni potrebe niti na kratko ponavljati vsega, kar sem na teh straneh o medijih, njihovih lastnikih in novinarjih že zapisal, razen morda, z dopolnitvijo, naslednjega. Novinarji lahko marsikaj, kar ’se’ jim je – in ’se’ jim še bo – zgodilo, pripišejo sebi, ni pa jim mogoče natovoriti tega, kar jim je nedavno poskusil Matjaž Gantar (delnice so prodali za avto, zdaj pa javskajo). Celo, če drži, da so mnogi novinarji, iz tega ali onega razloga, podcenjevali (blago rečeno) nevarnost zlorabe nacionalnega interesa za lastniške – in v tem okviru medijske – koncentracije, da so, iz tega ali onega razloga, omalovaževali lastniške zlorabe medijev ali jih ‘reinterpretirali’ kot politične, za to, da lastniki in upravljalci medijskega kapitala od medijev zahtevajo kratkoročne maksimizacije dobičkov (finančnih in drugih), niso odgovorni. Je pa res, da so s svojim obnašanjem kapitalu (in politiki) ‘dali vedeti’, kako lahek plen bodo.
Če razmeroma ‘razsvetljeni’ kapitalist, ki mu je, mimogrede, samo v Sloveniji dvakrat spodletel vstop v svet javskajočih, o novinarjih misli, kar je rekel, to ne pove ničesar o novinarjih, veliko pa o tem, zakaj slovenski kapital z mediji in novinarji ravna, kakor ravna. (Druga plat tega je prepričanje politike, da ni dobro, če ena politična opcija obvladuje medije, ampak da je menda običajno, da medije obvladujejo vse politične opcije.) Dejstvo, da so časopisne hiše (s kakšno izjemo) gospodarske družbe, seveda drži, očitno pa je treba v Sloveniji temu dodati, da zato še niso finančni skladi. (Kakor je treba vedno in povsod ponavljati, da informativno-politični medij ne pomeni, da gre za medij, ki informira po potrebah te ali one politične opcije ali celo posameznega politika.)
Bojim se, da imajo, ob težavah precejšnega dela slovenskega novinarstva s kritično samorefleksijo lastnega ravnanja in posledično z omajano verodostojnostjo/družbenim ugledom, novinarji v okoliščinah tako globokega ‘družbenega nesporazuma’ o vlogi medijev malo možnosti, da se grozeči pavperizaciji postavijo po robu.
Samo dve besedi: kolektivni upor. NOvinarji (pravi, kvalitetni) naj se ne tolažijo, da so lahko srečni, če imajo službo. Novinarstvo je več kot služba, je neprekinjeno poslanstvo, je način življenja. In sile novinartsva se MORAJO postaviti po robu silam suverenosti, ki je na strani lastniške logike.
no, no, kaj vse je poslanstvo v kolektivu; prvo je očitno družina in herojina mama,.. pa so v poslanstvu kolektiva poslanci, učitelji, ekonomisti, kakopak zdravniki, kler, .. novinarji,.. no, pa smo predhodnika zrelativizirali – novinarji svoj posel opravljajo skladno merilom svojega poklica ali ne – in nobene ideologije poslanstva prosim. tega imam dovolj, ko prebiram novice o porodnišnicah, ki pokajo po šivih, prenatrpanih vrtcih, .. itd, v zaporedju, ki sem ga pričel v prvem stavku. Svoje delo opravljam korektno ali pa ga ne opravljam tako. pade mi mrak na oči, ko se mi prikaže ob tem tekstu slika sindikalnega vodja zdravnikov – in manipulacije o njihovem poslanstvu so.. eh, dovolj bo.
Kot pove pogled v nekaj starejših delniških knjig Dela d.d. in borzne tečajnice, je to, da je četa Delovih uslužbencev s prodajo privatizacijskih delnic (dobljenih s popustom) bogato zaslužila, elementarno dejstvo.
Če je bila v ozadju računica, da je nekdo pripravljen odšteti veliko denarja, za to, da bo imel potem nič vpliva, je bila le-ta zgrešena.
S kakovostjo medijev pa je tako: povpraševanje po kvalitetnejši in, jasno, plačljivi vsebini vsekakor je. Ustanoviti nov medij pa ni tako nemogoč projekt, da ga ne bi uspela izvesti skupinica motiviranih profesionalnih novinarjev. Res pa je bolj udobno tarnati in podpisovati peticije.
Slaba volja in kazanje na “ideologijo” tistih, ki rešitev vidijo v kolektivnem uporu, zanikanje kolektivnosti (pri čemer je jasno, da v kolektivnosti vidite nekaj slabega in torej ideološkega, kot v času socializma), ne pelje nikamor – edino v resignacijo in cinizem, ki je dobor videm v komentarjih. Najti je treba rešitve, zavzeti se je treba za načelne rešitve. Razmišljati, ne le demantirati!