Poljska hoče imeti v okviru EU čim večji vpliv na vzhodne sosede, zaradi tega skupaj s Švedsko predlaga pobudo o vzhodnem partnerstvu. Na jugu ima EU sosede Evrope, na vzhodu pa evropske sosede. Med njimi je pomembna razlika. Sosede Evrope nimajo možnosti, da kdaj postanejo članice EU, evropske sosede na vzhodu pa jih imajo. Bistvo pobude o vzhodnem partnerstvu je, da bi se te države povezale podobno, kot so se Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska pred vstopom v EU povezale v Višegrajsko skupino in se skupaj pripravljale na vstop; gre za skupne priprave na prevzem predpisov in vrednot, prevzem tržnih pravil, standardov na področju ekologije, saj se kar nekaj velikih rek na tem območju izliva v Baltiško in Črno morje, je poljski zunanji minister Radoslaw Sikorski pred rednim zasedanjem zunanjih ministrov EU razložil na pogovoru na Evropskem političnem centru (EPC) v Bruslju. Konkretne projekte bo v prihodnjih mesecih pripravila evropska komisija. Pobuda o vzhodnem partnerstvu je ena od tem na dnevnem redu zasedanja zunanjih ministrov in je odgovor na francosko pobudo o Sredozemski uniji.
Pobuda o vzhodnem partnerstvu bo tudi ena od tem razprav na junijskem zasedanju evropskega sveta, kar pomeni, da je slovenskemu predsedstvu po francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju, ki je pobudnik Sredozemske unije, zdaj še Poljska priskrbela temo za razpravo, kar velja za dodaten dokaz, da Slovenija nima lastnih idej.
Radoslaw Sikorski, ki je kar nekajkrat poudaril pomen vrednot in standardov EU za Poljake in njihove vzhodne sosede, ki so prej za železno zaveso trpeli pod komunizmom, ni prav nič diplomatsko skrival naklonjenosti do ZDA in Nata. Poljska želi po njegovih besedah biti dobra članica EU in dobra zaveznica ZDA. Poljska je po njegovih besedah ponosna na svoj pripevek za zlom komunizma in vnovično združenje Evrope. Poljska je država, ki spoštuje svoboščine in ve, kako jih je mogoče prenesti in deliti z vzhodnimi sosedami, zaradi lastnih izkušenj je posebej dovzetna in tankočutna do političnih zapornikov in disidentov v Rusiji, Belorusiji, Severni Koreji, na Kubi in drugod, kjer imajo enake politične režime, je našteval zunanji minister (ki je sicer na vprašanja, ki mu niso najbolj ustrezala, odgovarjal na kratko, včasih tudi odrezavo). To je njena blagovna znamka, je prepričan.
Evropski varnostni politiki Poljska po njegovih besedah posveča posebno pozornost, ker danes ni učinkovite diplomacije brez uporabe sile. So krizna žarišča, zlasti v evropski soseščini, ki ZDA in Nato ne zanimajo, tam mora po prepričanju Sikorskega biti pripravljena na posredovanje EU v okviru svoje skupne varnostne in obrambne politike. ZDA pa je Poljska pripravljena pomagati pri dograditvi Natovega raketnega ščita zaradi tega, ker se se v sodobnih vojnah vojskuje z raketami kot recimo na Bližnjem vzhodu, zaradi tega je treba zagotoviti ustrezno zaščito za vse članice Nata in tudi EU. Ko je Nato po združitvi Nemčije prišel do njene meje, je Poljska to sprejela kot priložnost in ne kot grožnjo, enako bi zdaj morale ravnati tudi njene sosede, poljski zunanji minister utemeljuje podporo Poljske Natu in njegovemu raketnemu ščitu.
Zunanji ministri članic EU so pravkar potrdili mandat za začetek pogajanj o novem sporazumu o strateškem partnerstvu med EU in Rusijo. Radoslaw Sikorski je prepričan, da bodo pogajanja najtežja na področju energije, ker se bo treba z Rusijo dogovoriti o evropskih pravilih pri trgovanju z energenti, dostopu do omrežij, investicijah. Ruske družbe zdaj recimo hočejo investirati v evropska energetska omrežja, Rusija pa evropskim družbam tovrstnih investicij ne omogoča, trdi poljski zunanji minister. Ko poslušamo Ruse, govorijo seveda nasprotno, stalni predstavnik pri EU je pred približno mesecem dni zatrdil, da so evropska podjetja na področju energetike v Rusiji do zdaj investirala kar desetkrat več kot ruska v EU.
Kakor je bilo razumeti Radoslawa Sikorskega, bodo Poljaki pri pogajanjih z Rusijo vztrajali predvsem na stališču, da je treba za trgovanje z energenti zagotoviti enake pogoje, ko veljajo za trgovanje z drugim blagom, da mora za energetska podjetja tudi v Rusiji veljati protimonopolna zakonodaja, prepovedati je treba druge netržne prakse, energetike ne gre zlorabljati v politične namene, Rusija bo morala podpisati energetsko listino in izpolniti zahteve za varen in zanesljiv transport energentov v EU.
Poljska vztraja, da bi EU morala v varnostnem svetu OZN imeti svoj sedež, če ga nima, se lahko zgodi, da EU zastopajo le tri stare članice, ki imajo stalne sedeže, nove članice pa svojega predstavnika nimajo. Pri usklajevanju energetsko-podnebnega svežnja ukrepov in boju proti podnebnim spremembam bo Poljska po besedah zunanjega ministra vztrajala, da je pri delitvi bremen treba upoštevati, da se Poljska še razvija – BDP na prebivalca na Poljskem dosega le polovico povprečja v EU -, da je hladna država, zaradi tega s segrevanjem ozračja nima težav, pri uvajanju čistih tehnologij zlasti v termoelekratnah na premog – Poljska je med članicami, ki največ električne energije pridobijo iz premoga -, pa je treba pravično razdeliti bremena in stroške. To pomeni, da predloga evropske komisije, ki je izrazito nenaklonjen premogu, ne podpira.
Na vprašanje o zakonu o lustraciji je Radoslaw Sikorski odgovoril, da ga je treba spoštovati. Sam je že šestkrat podpisal potrdilo, da v času komunizma ni sodeloval s tajnimi službami. Po njegovih besedah imajo državljani pravico vedeti, ali so kandidati na volitvah in druge javne osebe sodelovale bodisi s civilno bodisi z vojaško tajno službo. Za lažje razumevanje stališč Radoslawa Sikorskega gre omeniti, da v njegovem življenjepisu piše, da je diplomiral na univerzi Oxford, med letoma 1981 in 1989 je bil politični begunec v Veliki Britaniji. Bil je član pogajalske skupine za vstop Poljske v Nato, med letoma 2002 in 2005 je kot izvedenec služboval v ZDA.
Pri nas so pomembna predvsem korita.
Napoleon je dejal: “Kdor ob-vlada Poljsko, obvlada Evropo.” Torej … ?
Morda je čas, ko je res treba “sploviti” ARIADNO iz slovenske ladjedelnice, seveda.