Kakor že je skok deleža neodločenih volivcev v najnovejši Ninamedijini raziskavi javnega mnenja dramatičen, je še vedno ‘v mejah normale’. Dve petini neopredeljenih štiri mesece pred volitvami nista nič neobičajnega. Onstran doslej običajnega za Slovenijo bi bila šele občutna nadaljnja rast, tja proti polovici neodloč(e)nega volilnega telesa. To ne bi več pomenilo zgolj tega, da volivci še čakajo na strankarske programe in (’pozitivno’) kampanjo, pač pa že, da imajo težave z ‘motivacijo’, z zanimanjem za politiko sploh, torej za to, kdo bo upravljal državo v ‘javno’ korist. Da jim je, volivcem, skratka, vseeno in/oziroma da njihovo pozornost lahko morebiti zbudi samo ‘politična pirotehnika’ (ki ne koristi nujno preudarnosti odločitve). Pa je nadaljnja rast deleža neopredeljenih verjetna?
Vsekakor se zdi, da je ni mogoče izključiti. Skoraj štiri leta mandata konkurenčne politične paradigme namreč niso bila dovolj za dokaz, da ima Slovenija vsaj dve politični eliti, ki lahko upravljata državo, ampak kvečjemu za vprašanje, ali ima vsaj eno politično elito, ki lahko manj slabo upravlja državo. Z drugimi besedami, štiri leta so bila premalo za to, da bi volivci pozabili, zakaj so leta 2004 odtegnili zaupanje LDS oziroma levosredinski opciji, hkrati pa dovolj za to, da jim zbudijo ‘utemeljene dvome’ glede sposobnosti SDS in ‘pomladnih strank’ za boljše upravljanje. Če drži teza, da leta 2004 Janševa SDS ni dobila volitev, ampak jih je Ropova LDS izgubila, tudi zdaj potemtakem ne gre za to, katera opcija bo zmagala, temveč za to, katera bo izgubila; razlika je le v tem, da je LDS izgubila navkljub ’slabi izkušnji’ volivcev s polletno pomladno vlado leta 2000, tokrat pa bo ena opcija izgubila zaradi ’slabih izkušenj’ z vladama obeh barv.
Se spomnite, recimo, zgodbe o Sovi, o vladni delovni skupini, ki je bila menda ustanovljena, da razišče ravnanje agencije z arhivskim gradivom, smotrnost porabe sredstev, zakonitost delovanja in ustreznost zakonskih temeljev za njeno delovanje? Zgodb o računih za predsednikove zdravilce, črnih fondih, tajnih podjetjih, mobilnih prisluškovalnih napravah …, rokah, ki bodo gorele in skalpelu, ki reže bolno tkivo … Se spomnite končnega poročila te vladne delovne skupine? Najbrž ne, ker ga ni bilo in videti je, da ga tudi nikoli ne bo. ‘Afero Sova’ so najprej zamenjali ‘prisluhi v zvezi s temi, kva so že, incidenti v Piranskem zalivu’, potem tožba na omenjanje prisluhov, potem pa poslansko interpretiranje teh prisluhov, pa napovedovanje in prelaganje seje državnozborske komisije za nadzor tajnih služb, na kateri naj bi vendarle sprejeli vsaj večinsko stališče o tem, kaj se na posnetkih sliši …
Pa vas pravzaprav razplet zgodbe o Sovi sploh (še) zanima, pravzaprav, vas zanima, kdo je kdaj in kako ravnal zakonito ter kdo, kdaj in kako nezakonito? Še drugače, bi verjeli sodišču, če bi jutri presodilo, da je tožba predsednika vlade Janeza Janše proti Antonu Ropu ‘zaradi nedopustnega posega v čast in dobro ime’ neutemeljena, ker je slednji govoril resnico? Bi verjeli sodišču, če bi razsodilo, da mora Rop svoje izjave preklicati in se zanje opravičiti?
Sam sem prepričan, da bi javnost sleherni razplet ‘afere Sova’ s sodbo sodišča vred sprejela vas na tri načine: del bi bil prepričan, da je bilo tako (kakor koli že), del pa, da je res prav nasprotno. In zanesljivo ne bi manjkal vsaj še tisti del javnosti (državljanov, volivcev), ki že danes ve, da jutri ne bo verjel ničesar in nikomur, saj že od včeraj nima razlogov za to, da bi kateri koli instituciji, pa naj bo stranka, državnozborska komisija ali sodišče, zaupal.
Zgodba o Sovi je značilen primer za tisto, kar Hannah Arendt v svojem eseju Resnica in laž v politiki imenuje ’srdito in učinkovito preganjanje dejstev, ki vedno naprotujejo koristim ali ambicijam katere od številnih interesnih skupin’, in kar je, nenavadno, najbolj učinkovito prav v času, ko se družba ponaša z vsakovrstnimi strpnostmi in svobodo govora, v času skratka, ko so malodane vsa dejstva javna. V tem kontekstu omenja naslednjo anekdoto:
Kot pravijo, je ob koncu dvajsetih let nek predstavnik Weimarske republike vprašal Clemenceauja, kako bodo prihodnji zgodovinarji gledali na tedaj zelo aktualno in sporno vprašanje vojne krivde. ‘Tega sicer ne vem’, naj bi bil odvrnil Clemenceau, ‘prav gotovo pa ne bodo rekli: Belgija je napadla Nemčijo’.
Problem slovenske politike je najprej dejstvo, da dejstva, da je ‘Nemčija napadla Belgijo’ v zgodbi o Sovi (o lastniških koncentracijah, o patrijah in drugih orožarskih aferah, o kadrovskih zamenjavah, o medijskem pluralizmu ….) ni, ‘povrh’ oziroma predvsem pa dejstvo, da nobene stranke tovrstno dejstvo ne zanima. Kar koli že se izreče s težnjo, da bi obveljalo kot dejstvo, ‘kdo je koga napadel’, je moč relativizirati z ‘nasprotnimi’ dejstvi. Dejstvu, da Finci preiskujejo sum korupcije v poslu s patrijami za Slovenijo, se postavi nasproti dejstvo, da je prejšnja vlada s konkurenčnim ponudnikom podpisala pismo o nameri; dejstvu, da sta državna sklada v času te vlade prodala Mercator Pivovarni Laško in Istrabenzu stoji nasproti dejstvo, da je bil Boško Šrot član SD, Igor Bavčar pa LDS; dejstvo, da je v času te vlade inflacija dosegla dvakratno raven evropske, naj bi zbledelo z omembo dejstva, da je bila v času prejšnje še višja …
Na videz otročji ‘krovni’ izgovor sedanje koalicije, ki, brž ko je zalotena s prsti v marmeladi, hiti zagotavljati, da so ‘oni prej’ počeli enako, ni brez učinka, čeprav oziroma prav zato, ker pove natanko to, kar sporoča, to je, da je sedanja vlada v najboljšem primeru ‘le’ enako slaba kot prejšnja. Na ravni ocene oziroma mnenja torej vzpostavlja enačaj in pri tem brezobzirno briše vsa dejstva, tako tista, ki so neprijetna zanjo kot ona, paradoksalno, ki so ‘res’ neprijetna za opozicijo. Samo tako, z ‘izbrisom’ dejstev, lahko vzpostavi ‘diskurz mnenj’, ki jih resda ni mogoče uveljaviti kot dejstva, a hkrati dejstva izgubijo pomen, saj gre le še za Resnico. Z visokih moralnih pozicij začeti križarski pohod – iz opozicije – proti korupciji in klientelizmu se tako končuje v peklu protitajkunske vojne in izredne seje proti koruptivnim in klientelističnim lastninskim koncentracijam – s pozicije oblasti. Lepše stečajne ’samoprijave’ si skoraj ni mogoče izmisliti in to dejstvu, da se bo omenjeno izredno sejo državni zbor šel na zahtevo vladne stranke, katere premier sicer pravi, da nima časa za ukvarjanje s korupcijo. (Kar je spet dejstvo, znano vsem, pa vendar ni videti, da bi opozicijo in javnost ‘škandaliziralo’.)
Namen te relativizacije je lahko samo en, priskutiti politiko volivcem brez trdnih preferenc, jih pasivizirati v prepričanju, ‘da so itak vsi politiki enaki’. S tem je mogoče razložiti tudi domnevno protislovno pozicijo vladne SDS, ki se s sklicevanjem izredne seje obnaša kot opozicija – leta 2004 je potrebovala razočarane, letos jih ne oziroma ve, da jih ne more dobiti. Volitve lahko ne izgubi le tako, da swinging voters v opoziciji ne zagledajo tistega, kar so v takratni opoziciji zagledali leta 2004 – manj slabe izbire.
Past je spretno nastavljena in res, malce spominja na tisto, v katero je HDZ lansko jesen na Hrvaškem ujela SDP. Kljub temu pa ni videti, da bi jo slovenska opozicija opazila, saj je, denimo iz odzivov na sklic izredne seje, očitno, da se močno trudi ‘razpisano’ temo časovno zožiti na čas te vlade. Mislim, da bi morala ravnati nasprotno: namesto, da našteva grehe te vlade, bi morala sama, pred Grimsom & Co, našteti lastne grehe in napake, povedati, kaj se je iz njih naučila in poskusiti volivce prepričati, da jih zato, ker jih je uvidela, ne bo ponavljala. Brez moralnega kapitala, ki bi si ga ustvarila na ta način, lahko komaj koga pripravi do tega, da bo sploh bral njene ‘pozitivne’ programe, brez tega ne more računati, da se bodo volivci, ki iščejo manj slabo izbiro, sploh potrudili na volišče.
Slab in zelo naiven nasvet.
Hm, glede na to, da JJ – kot se temu reče po nogometno – suvereno kontrolira igro in na poziciji uspešno uporablja opozicijske gverilske metode (referendum o lastnem zakonskem predloghu in parlamentarno sejo o tajkunih, ki jih je sam sforsiral), ne vem, kaj še drugega opoziciji sploh preostane, če želi zabiti sploh kakšen gol. Brez golov pa se ne da zmagati.
Predstavitev pozitivnega programa je seveda načeloma OK, toda kateremu programu bodo volivci sploh še verjeli, če živijo v prepričanju, da so vsi na oblasti enaki. Oziroma, da Pahor et consortes itak ne bodo nič boljši, če zmagajo. Poglejte, kakšno katastrofalno politiko je vodil Bush ml. v prvem mandatu, kako nizko podporo je užival, pa je vendarle dobil še drugi mandat, ker opozicijskim demokratom ni uspelo pokazati niti tega, da se oni ne bi odločili za vojno v Iraku, kaj šele da bi jo bolj učinkovito vodili in končali. Celo proti Bushu so bili demokrati videti nesposobni!
S tega vidika mora naša opozicija najprej pokazati, da so bile metode, ki jih je ta vlada uporabljala škodljive, da je grobo zlorabljala svoje sistemske vzvode in da je bila relativno neučinkovita (denimo na socialnem področju itd.). Dokazno breme je na strani opozicije, če krivde ne uspe pokazati, se bodo volivci umaknili v abstinenco, na volišča pa prišli Janševi verniki. Ki jih sedaj tako uspešno ogreva za veliko akcijo. In na tem področju je Janša, karkoli si o njemu že mislimo, pač mojster.
In glavnega aduta – Boška Šrota v marici – sploh še ni potegnil.
“Na videz otročji ‘krovni’ izgovor sedanje koalicije, ki, brž ko je zalotena s prsti v marmeladi, hiti zagotavljati, da so ‘oni prej’ počeli enako, ni brez učinka, čeprav oziroma prav zato, ker pove natanko to, kar sporoča, to je, da je sedanja vlada v najboljšem primeru ‘le’ enako slaba kot prejšnja. Na ravni ocene oziroma mnenja torej vzpostavlja enačaj in pri tem brezobzirno briše vsa dejstva, tako tista, ki so neprijetna zanjo kot ona, paradoksalno, ki so ‘res’ neprijetna za opozicijo. Samo tako, z ‘izbrisom’ dejstev, lahko vzpostavi ‘diskurz mnenj’, ki jih resda ni mogoče uveljaviti kot dejstva, a hkrati dejstva izgubijo pomen, saj gre le še za Resnico.”
No, za podpisat – z dodatkom, da se ne bere le kot “otročji, krovni izgovor” sedanje koalicije”, ampak se v ta mrak
samih-enako-sivih-krav žalibog izteče tudi analitični domet praktično vseh tozadevnih zapisov JPD, občasno tudi avtorja posta, pa tudi npr. gostujočega IgorjaV z brunarico vred.
Takisto velja tudi za poanto iz zadnjega odstavka – res vsa opozicija ravna enako? Me pa tragikomično vrača na moj prvi, že skoraj davni komentar na Razgledih…
Pridružujem se Jožetovem mnenju, da je Janša politik z instiktom za slovenksega povprečneža (demokracija kot vladavina povprečja), ki je ob sebi zbral zmagovalno ekipo (partijci Grims, Jambrek, Jerovšek, Brezigar, et al. – kar povejte si sami) za prihajajoče volitve. Trdim, da ni slovenska posebnost, da zmaga tisti, ki ujame povprečneža pri pihanju na dušo njegovi zamerljivosti, trmi, goljufanju in izigravanju države ter njenih popolnoma nepreglednih in neživljenskih predpisov. Tukaj je najbolje pogledati recept pri Berlusconiju (npr. ko je njegova televizija pokazala kako odzadaj, sicer brez spuščenih hlačah, torej simbolično, prakticira analno varianto homoseksualne prakse, ki v biologiji simbolitzira podrejanje, nadvlada političnega konkurenta) in preslikati k nam pa smo tam. Prave alternative tukaj ni (saj so predpisi pa razne veje oblasti pa nadzorniki, ampak vse je relativno kajneda?). Igor Vidmar je včeraj zapisal, to kar sem vedel že na odprti seji ZSMS (četverica), kjer sem se edini obrnil in se prerinil iz zatohle in vznesene množice na svež tivolski zrak, šlo je namreč samo za nove oblastnike (revolucionarni prevzem oblasti, pod kakršnokliže pravično idejo se revolucija zacelofanizira). Začudenje izražam samo nad tem, da je za ugotovitev potrebno toliko časa. Kaj ostane filozofu (zbanalizirano parafraziram Platona)? Ostanejo mu načela (moralna?), od katerih ne odstopi in jih jasno izrazi. Sam bom vedel najbolje – anonimnost ali ne, moj namen je samo eden, da povem, da sem advokat divjega življenja, ki mu je ponorelo razmnoževanje ljudi odvzelo pravico bivanja na planetu. Že davno sem torej svoj boj izgubil – a sem naj zato tiho, ko sosedov šestletnik dirja s štirikolesnikom (baje je igrača, podoben pa je tistim Bombardier-jevim, ki jih adrenalinci uporabljajo za uničevanje triglavsekga narodnega parka, tistega dela, ki ga denacionalizacijski tajkun vseh tajkunov RKC še ni posekala) ob enajstih zvečer s 50 km/h in predsednik uprave (človek, ki svojega salonskega psa priklene na verigo za hišo) z reflektorji v nebo vzame noči temo, kot je opisani otrok vzel tišino. nak, ostanejo stvari za katere verjameš (absolutno veš), da so prav in jim slediš. Zase. Kako bo politik nagovoril povprečneža? Nimam pojma. Lahko pač postaviš oblast pred vse in zmagaš. In je zapis o ekonomistih in njihovem prirojenem – pridobljenem vzorcu vedena razširjen.
Rad preberem komentarje Gregorja Golobiča ravno tako, kot če jih podpiše Emil ali JPD. Me ne čudi, da je trenutno glavna baraba v očeh zmagovalca volitev, t.j. časnika Novi tednik (novi slovenec, novi,.. pa sem pozabil). Sem nazaj na začetku – tako se dela, ko je parija izdala tega Komunista (novi pa še nekaj) je zmagala. Grem med sosede in je zadeva jasna – lažnivo, preprost in bombastično s prstom na naotranjega sovražnikas – to ne more izgubiti na balkanu – to je vedela komubnistična partija in to vemo vsi.
vojko, zacetni stavek bi preoblikovala v vprasanje: Ali lahko levica zmaga, ce bi na vodilnem mestu zamenjala Pahorja v boju proti JJ-ju?
Jaz sem prepricana, da ja!
LDS je nizal napake v svoji 12-letni vladavini, se vedno bolj kapitaliziral, a Drnovsek je bil vendarle tisti element stabilnosti, ki ni dopuscal tako drasticnega padca vseh socialnih vrednot in pridobljenih ekonomskih standardov, kot v tej vladi klerofasitov.
Z janseviki smo padli na najniznji nivo korupcije, izbora ministrov po pripadnosti stranki, ne znanju, izbora ljudi po tem, ali so nasi ali ne nasi.
Zagali so se vsi sposobni ekonomisti, bancniki( minister Bajuk je osnovnosolcek v znanju v primerjavi z nekdanjim Mramorjem), vsi, ki so kaj znali v tej drzavi ali pokazali, da nekaj znajo, so bili zamenjani in gospod premier ima okrog sebe svetovalce teologe , ki zanj lobirajo v EU, ko sam ni sposoben resiti situacije!
Polpismena vlada, s katero je operiral, ( LDS-ovci so bili ucenjaki proti tem nesposobnezem) in sam zgolj obramboslovec brez potrebnega znanja, se je obdal s svetovalci, ki jim je bil dorasel in zato vsako leto vecji padec standarda in revcine, ki trka na vrata Slovencev.
Levica ni nikoli vladala po letu 1991 in bi morala dobiti kak mandat, kronicno potrebujemo vrnitev socialnih vrednot, ki jih je desnica unicila s cerkveno pomocjo.
A ne s Pahorjem, on je JJ-ju lepo v tazadnjo lezel, namesto da bi mu bil KRUTICNA OPOZICIJA, za kar je dobil mandat in janseviki so to drzavo spravili na kolena, ji vzeli dostojanstvo, kot so ga vzeli najsibkejsim drzavljanom.
da o diktaturi, ki so jo vzpostavili na vseh nivojih, ne govorim.
Levica lahko zlaga, a z drugim vodstvom!
zaresniki imajo sposobne ljudi, ali jim bomo pa volilci verjeli, je pa druga stvar.
vsekakor bi bila resitev NOVA OPCIJA, KI BI JO VODILE ZENSKE, z mnogo vecjo senzibilnostjo za socialna, zdravstvena vprasanja, vzgojo in izobrazevanje itd.
Moski ste skozi zgodovino “zafurali” v svetu, kar se je pokvariti dalo in vlado bi morale oblikovati zenske, sposobne in izobrazene, moska era se je iztekla in vas je cas povozil z vasimi napakami.
Slovenija potrebuje CISTE ENERGIJE ZA VODENJE drzave in tu smo najvecji adut prav zenske.
lp, n;
GregorGolobič, verjetno ti je znan vic o tipu, ki ga je povozil vlak, potem pa se je, takoj, ko je bil malo pri sebi, odpravil v blagovnico in na otroškem oddelku z bejzbolsko palico razbil vse vlakce. ‘Ker jih je treba, vlake, tepsti, dokler so majhni, da ne bi, ko so veliki, povzročali škode!’ Če pustim ob strani ‘vzgojno metodo’ in za hip tudi ‘naivnost’ takšnega početja: ne gre za to, da so vse-krave-enako-sive in ne za to, da vsa opozicija ravna enako (če je kje, v tem ali katerem drugem tekstu, to večina bralcev tako razumela, se mi pač, žalibog, ni posrečilo dovolj dobro napisati), ampak za to, za moje prepričanje, da je treba ravnanje in obnašanje opozicije presojati kritično, še preden ji morebiti uspe postati oblast. Da je treba od nje vnaprej terjati jasne odgovore in zaveze baš zato, da oblastna strategija zamenjavanja dejstev z mnenji ne bi volivcev prepričala, da so vse-krave-enako-sive. Gre navsezadnje za to, za moje ‘naivno’ prepričanje, da bi morala zamenjava opcije na oblasti, ki se mi zdi za Slovenijo nujna, prinesti več kot to in nič manj kot ‘drugo’, meritokratsko republiko. Biti tako ‘naiven’ ni najbolj udobno, ampak pustiva to, bi prišla do kakšnega mojega davnega odziva tukaj.
k Vojku
Neikki pa, mimo njenega mnenja (je pač njeno videnje), sporočilo, da je svet, ki ga živimo ženski in ne moški. Eksplozivna rodnost prebivalstva, uničenje vsega življenja, ki lahko (pa čeprav v še tako zblojeni fantazmi) ogroža potomstvo je zame tipično ženski koncept – če je v interesu tega “ženskega principa” tudi družbeno sprejemanje vloge samice, ki jo samec ogrne v črno oddejo, to še ne pomeni, da živimo moški svet. Interpretacija moško – žensko je enostavno neresna in zmotna. Sodelavka pravi, da je samo ženska ženski lahko ženska (in misli s tem volk volku človek).. preprosto, ker se je odločila za prekletstvo življenja brez otrok ji mama četverice (druga sodelavka) klenih slovencev odreka vsakršno pravico vključevanja v družbo, ker preprosto nima o njej pojma, saj ni mama.
Prvi dan peklenskega poletja, ki ga bo ponovno določila pregretost črnih streh in asfalta in bodo vremenarji tulili o lepem vremenu za turiste, namesto da bi mase učili, da je lepo vreme deževen dan, in da velika večina ljudi umre za posledicami vročine in ne mraza, kot množice zmotno vrtijo mantro poležavanja na plaži in namakanja v lastnem soku (to je ostalo od svetovnih oceanov potem ko se je človeštvo brezmejno razplodilo – lastni sok), bodo zaznamovali naši abotni pomisleki na razgledih.
V Zaresu so izjemno dojemljivi in poželjivi za uporabo čim več propagandnih sredstev. Vendar utegnejo z zgoraj opisano metodo imeti določene probleme. Na primer, ali lahko Gregor Golobič za začetek prizna svoje lastne grehe in napake pri političnem kadrovanjem direktorjev (za katere konkretno mu je žal, da jih je nastavil) oziroma za tovrstno početje v stranki LDS, ko je bil v njej zadolžen za to področje. Ne napak SLS in SD, ampak napake LDS naj prizna.
james, pritrdila bi ti zgolj v misli, da se nikoli noben moski ni rodil otroka, v tem je zenski, a oblikovan je po moski podobi, od Stvarnika dalje, ki naj bi bil BOG, ne boginja v zavesti ljudi.
Moski in zenski proncip sta se kako prisotna v stvarstvu, moski pogled na svet ni zenski in obratno.
in svet bomo psreminjale zenske UCITELJICE, vzgojiteljice, matere od spocetja dalje, le ozavestiti je treba vse v tej posebni vlogi, ki jo imamo, ne po vasih VZORCIH, ki ste jih skozi zgodovino clovestva vsilili drizbi kot NORMATIV, ampak z vizijo, ki te vzorce presega in gradi nove temelje druzbi.
V tem smislu sem ze tudi objavila pesnisko zbirko : zenska pricenja pesem tega sveta in moski ji pri tem pomaga.
Vse pesmi so v dvojicah, v paru zenske in moskega.
Iztocnico nove vizije zivljenja daje zenska.
Naslov zbirke je ZRNCA PESKA, Mondena 2007
O teh stvareh meditiram ze najmanj desetletje in to isto vprasanje sem postavila generalnemu sekretarju ZN ob njegovem obisku v Bruslju, kaj misli, ali bi bil svet boljsi, ce bi ga usmerjale na vodilnih mestih zenske in le ugotavljaj, kaj je odgovoril.
spletkarjenja med zenskami so bila in bodo in ne gre brez rivalitet- a zato je se vedno zenski princip zivljenja DRUGACEN od moskega!
s pozdravi, n.
Največja napaka sedanje opozicije je bila, da ni podprla projekta reform; največja napaka vlade pa, da jih ni izpeljala. To je bil izvirni greh.
Danes je jasno, da se je tranzicija končala s stoletjem in da potrebujemo nov razvojni model, ki lahko temelji le na Washingtonskem konsenzu.
To je bilo leta 2004 jasno prvi generaciji modernih slovenskih ekonomistov. Za pripravo reform so angažirali armado mlade inteligence; praktično celotno jutrišnjo elito.
Vso to energijo so zrušili oblasti lačni social- populisti in politikantje na obeh straneh. Lahko je reči, da je za to kriva vlada. Toda greh levice je velik vsaj toliko, kot odgovornost “desnice”.
“Desnica” je kriva, ker se ni zavedala pomena reform. Zase in za okolje. Levica pa je kriva, ker se je zavedala pomena reform. Ni jih rušila zaradi vsebine ampak zato ker se je bala da ji bo “desnica” prevzela ključni državotvorni projekt za prihodnje dvajsetletje. Da bo Janša izvedel “drugo osamosvojitev” brez njihovih elit. Medijskih, kulturnih, gospodarskih. Zato so v resnici padle reforme.
Ker sprememb ni bilo je precej ključnih ljudi izgubilo upanje, da bo kdaj kaj drugače. V veri, da so vsi isti jih utrjuje tudi strahopetnost opozicije, da pripravimo programe, ki bi zares kaj spremenili. In dejstvo, da nekateri voditelji strank menjajo svoje vrednote po tekočem traku, kot bi šlo za spodnje perilo. Zdaj socialist, zdaj liberalec, zdaj nacionalist.
Sam mislim, da za percepcijo ljudi da so vsi isti ni kriva načrtna kampanja Janeza Janše, ampak dejstvo, da so tudi v resnici obstoječe, že formirane politične alternative vse iste. Vsi sedanji politiki in opcije so v vladah že sodelovali. Sprememba imen in kroženje funkcij ni zadosti, da bi sedanji politiki postali drugi ljudje. Slovenija potrebuje novo generacijo politikov.
Na žalost smo za leto 2008 zaradi okoliščin ustvarili generacijo pouličnih social- politikantov tipa Miha Ulčar, ki so se v upanju po novem 1968 razkropili po strankah in zdaj tam vedrijo in oblačijo; večinoma pa premlevajo mrtve velikosocialne modele iz 70tih, kjer so njihovi učitelji miselno obstali in iščejo načine, da bi jih cepili z malo liberalizma in vendarle našli neko krasno novo pot; ki bi bila čisto drugačna in hkrati ne bi zahtevala nobenih resnih sprememb.
Letos je možnosti za spremembe bolj malo. Vseeno pa velja poskusiti. Če ne zaradi drugega zato, da bomo lahko čez 10 let nosili bedže “poskusil in ohranil čisto vest”.
Tomaž, koga bi torej konkretno lahko na volitvah prepoznali kot alternativo oz. opcijo, ki prinaša spremembe v sedanjo politično realnost?
@Tomaž Štih
Malce neresno je obtoževati levico česar desnica ni izpolnila oz. je nečastno opustila kot iskreni predvolilni blef – ti.reforme.
Če pomislimo na nujne reforme, ki so še ena zamujena priložnost tega mandata, se je za vprašat, kako bi do teh sploh prišlo, če pa vemo, da je pogoj za spremembe, sprememba v lastni glavi. Torej, nemogoče. Nagradno vprašanje. Kaj počne naš reformator? Žiga?
@Neikka
Kruto a resnično. Ženski pogled mnogokrat razbije stereotipne moške predstave, pa da ne rečem še česa drugega. Sam se sicer ne nagibam na moško/ženski koncept, da si ravno je anatomija usoda, kot so to ugotovili že mnogo pred nami. Več ženske modrosti pa zagotovo manjka v trdo k… politične ozračju.
Sicer pa si vlade (ne samo aktualna), same natikajo zanko lastne modrosti. Že vztrajno spregledovanje dejstva, da je vladanje nemogoč poklic je začetek konca. Menim pa, da je največja napaka vlade v ignoranci omejenosti resoursov. Pod vplivom “novih” ekonomistov in starih praks (bistveno večje države z bistveno več kadra) je ta vlada izvedla in proizvedla nastalo stanje. Vse skupaj potopljeno v neugodno gospodarsko situacijo, zadevo samo še slabša. Vsi smo pričakovali, da bo spreminjali slabe stvari in dodala nove, boljše rešitve. Katere že? Sedaj bo pa jokanje in stokanje kako je hudo in kako jih nihče ne mara.
@Vojko
Se pa strinjam, da naj opozicija že sedaj jasno artikulira kaj bo delala drugače. Absolutno. Menim, da je to priložnost vsem da zaplešejo in najboljši zmaga. Ko bi le bilo tako enostavno…
@james: Moje skromno mnenje je, da nikogar. Alternativo moramo šele ustvariti. Sodelujoči lepo vabljeni na http://www.liberalci.eu, kjer se nekateri trudimo in trdo delamo za ta cilj.
@4000: Ni neresno tudi levice poklicati na zagovor. Vsaj ne, če verjameš v pojem odgovorne opozicije. Levica je sprožila eno najbolj brutalnih medijskih obračunavanj z nosilci reform v naši zgodovini, primerljivo s poročanjem leta 1945. Za potrebe svoje promocije so širili politiko strahu in kulturo zavisti. Vzpodbujali so razredni boj in socialno sovraštvo. Časopisi so bili polni izmišljotin o “neoliberalcih”, “južni Ameriki” in podobnih neumnostih. Menda zdaj ne boš rekel, da za to nihče ni odgovoren? Vlada je odgovorna za svoje ravnanje, opozicija pa za svoje. V osnovi so za neizvedbo reform krivi oboji.
@ Tomaž Štih
“Največja napaka sedanje opozicije je bila, da ni podprla projekta reform; največja napaka vlade pa, da jih ni izpeljala. To je bil izvirni greh.”
No, no. Pa ravno zaradi konstruktivnosti in sodelovanja v Partnerstvu za razvoj so bili Socialni demokrati tako kritizirani in označeni za kolaborante.
In, ko je JJ-u zmanjkalo sape in zagona pri reformah, je bil ravno Borut edini, ki je poudarjal, da so spremembe nujne in da tega projekta vlada ne bi smela opustiti.
Je pa res, da so bila pri vsebini pogosta konceptualna razhajanja, a to je druga zgodba. Bistveno je, da so Socialni demokrati vladi omogočili, da pokaže, kar zna. Dali so ji prostor in jo pri tem simbolno podprli, kar ni za zanemariti.
Glede zadnjega je treba Sebastjanu Jeretiču dati prav. V SD so kljub notranjim nesoglasjem načelno dali podporo vladnim reformam. In ni mogoče zanikati dejstva, da so dali Janševi vladi možnost, da pokaže, kar zna. Igrali so zelo korektno. Glede na moje izkušnje z njimi.
Ne bi pa mogel tega reči za predstavnike nekdanje LDS, sedaj večinoma člane Zares (z izjemo Pavla Gantarja, ki je bil korekten). Nasprotno, igrali so izjemno grdo igro. Ampak OK, to je politika, wrestling s primesmi novozelandskega rugbyja. Stvar značaja in želodca.
Problem pa je, ker bodo morali pred volitvami dati od sebe nek razvojni program, po volitvah pa kaj narediti na njegovi implementaciji. In takrat bo zanimivo pogledati, koliko se lahko njihov program razlikuje od LDS-SDS Strategije o razvoju, narejene v skladu z Lizbonsko strategijo.
4000,
poglej ze dejstvo,
v politicnih temah se oglasate zgolj moski, parlamenti, nacionalni, so vecinsko moski, ministri vlad v glavnem moski( zato kapo dol pred Zapaterom in moje cestitke njegovi podpredsednici vlade, ki jo poslusam, ko jo le lahko poslusam)!!!
Moski na vsakem koraku, sefi, direktorji, zenske vasa cluznicad za vami, ob vas, stezka pred vami!
moz, ko je bil se veleposlanik Slo pri EU je rekel, najbolj pripravljene so na Svete v Br ali Luksemburg prihajale zenske ministrice, svetla izjema je bil Mramor, on je do potaknosti prestudiral vse, kar je bilo treba vedeti in poznati, zato je bil tudi na strani zenske komisarke iz Slovenije, pa je LDS izbrala moskega, ki sploh ni bil najboljsi pogajalec, a si je doma priboril sloves, da je alfa in omega pogajalca slovenskih interesov v EU!
Moski si zaradi privilegijev iz preteklosti in polozaja, ki ste si ga utrdili, rezete vecji kos in s to prakso bo treba pocasi zakljuciti, ker res ne vodi dalec in ne more prinesti vec novosti in nic boljsega.
Tomaz Stih,
hehe, kdo pa je imel skarje in platno in kdo sprejemal vse zakone v skodo demokraciji v tej drzavi, ni pa imel volje za reforme???
Nic ne opravicuje jansevikov, njihova vladavina je ena najslabsih v zgodovini drzave Slovenije.
Upam, da definitivno zadnja in da nizje ne bomo dovolili, da pade Slovenija!
Tudi jaz se strinjam, da je izpostavljenost Bruslju Borutu Pahorju koristila in da je bil v parlamentu najkonstruktivnejša opozicija do sedaj (čeprav ne kupim teze, da bi bila katerokoli reforma v tem mandatu neizvedljiva, če bi za njo res z vsem srcem stala SDS in SD).
Izpostavljam pa isto, kot Jože in na čemur te dni delam tudi sam. Treba je dati od sebe nek program. Predstavljen gospodarski program SD vsebuje nekaj dobrih in zanimivih zamisli, vendar gre generalno za majhne korake v isti smeri, kot so jih delale vse dosedanje vlade. Izbrani model še vedno visoko obremenjuje delo. Po njem se zvišajo progresije na dohodek. Po centralno-plansko za pametne investicije razbremenjuje kapital. Ne znižuje javne porabe in se še vedno zanaša na razvojne proračune, razvojne banke, ipd.
To je strategija “Wallenberg”, ki jo slovenske vlade zasledujejo že 17 let. Ni novost in ni sprememba. Pomeni isto simbiozo pop-politike in velikega kapitala na plečih zaposlenih z visoko dodano vrednostjo, kot so jo vodile vse dosedanje vlade.
Politična težava SD pa je, da se je odrekla veliki koaliciji in s tem avtomatično pristala v levem bloku (hm, nadbloku). To pa je ista koalicija, kot je vladala v obdobju 2000-2004.
Ponujena alternativa je torej zaenkrat – ista koalicija in ista strategija?
Saj res. Zakaj ne bi šli vsi skupaj jadrat, tam nekam med Scilo in Karibdo in privezani poslušat usodno zapeljivo petje Siren, in dali mir, dokler je še kaj čebel.
Kar pa zadeva strankarske boje in njihove programe: prepričala bi me tista opcija, ki bi dejala: “Ne vemo. Če in ko bomo prišli na oblast, oziroma imeli možnost sestaviti vlado in vladati, bomo najprej dve leti pregledovali stanje: skratka delali bomo inventuro in opravljali sprotne zadeve brez kakršnegakoli spreminjanja česarkoli.” Medtem bi se “ljudstvo” orientiralo in si po-iskalo najustreznejšo pot – danes je stanje podobno razdejanemu mravljišču – vsaj vnetneži vseh barv proizvajajo tak vtis katastrofalnega stanja. Kajti moder vladar hodi za ljudstvom, ki je kakor reka, da vidi, kam si reka utira pot in ji odstranjuje ovire. Do zdaj in bojim se, da tudi v prihodnje, me različni programi in igračkanje z besedami ne prepričajo. Spominjajo me na tisto, kar se je v slangu že uveljavilo: “You wish, you wish”. In še ena taka iz slanga: “Zakaj že?” In prav zato gre: ni pomembno kaj in še zlasti ne kako (to je zgolj tehne), pomembno je ZAKAJ! In ni ekonomije – ki je bistvo vsega, saj je domoznanstvo (iz: dom/domovina) – brez poezije. Eueol!
Nizozemskim znanstvenikom je prvič uspelo v celoti zapisati genski zapis ženske. \”To je prva ženska na svetu in prva Evropejka, katere zapis DNK bo objavljen,\” so sporočili znanstveniki z medicinskega centra univerze Leiden.
Kot je pojasnil Gert-Jan van Ommen, vodja skupine znanstvenikov, ki je opravila raziskavo, jim bo zapis ženskega DNK omogočil boljše razumevanje kromosoma X, genske niti, povezane z ženskimi značilnostmi. Pred tem je znanstvenikom uspelo zapisati genome štirih ljudi, vsi so bili moški.
Anika, taksni vladi, kot jo omenjas ti, se jaz v izhodiscu odpovem.
Zakaj?
kdor ne CUTI in NE VE, kaj je v drzavi narobe in kje narobe, nima sposobnosti za vladanje.
Kot bi krojac ne vedel, zakaj ima stroj za sivanje in bi le ugotavljal, dve leti, katera nit bi sla morda skozi sivanko in katera ne, blago za obleko bi mu pa lezalo na mizi in bi okrog nag racal, hehe, pri -2O stopinj celzija, takole, za boljso ilustracijo!
In voditelj- MODER VLADAR -nikoli ne raca za ljudmi, voditelj vrze idejo, ki hodi z ljudmi, ko njega ze davno ni vec.
Ideje, kako spremeniti in izboljsati svet so bile gonilna sila napredka od njegovih zacetkov, drugace bi bili se vedno pri dveh kamnih, s katerima bi prizigali ogenj!
kdor tega nima, tudi vladar ne more biti.
lbn ( lepo bodi)n
@neikka
Hvala za mnenje, ki ga spoštujem, čeprav se ne strinjam z njim. A svet je širok in najini poti se razhajata in samo bogovi vedo, katera je prava.