GOST razgledi.net
Igor Vidmar
publicist
igor.vidmar@siol.net
»Revolution will not be televised« – grafit
»Elita moči« (power elite) je tista, ki … pogosto delujoč za kulisami, aranžira mnoge od pogojev življenja vseh nas, ki moramo preživljati čas v različnih institucionalnih okvirjih, ki so jih oni izdelali.« – Philip Zimbardo, »The Lucifer Effect-How Good People Turn Evil«.
Omenjanje leta ‘68 in leta ‘88 v isti sapi v nedavni SP je bilo smiselno le v enem: opozorilo je, da je od zadnje »civilne revolucije« pri nas minilo že dvajset let.
Je torej spet čas za revolt nove civilne družbe, ki jo bo priklicala v življenje moralna in družbena kriza zadnje faze »prvotne akumulacije kapitala«? Bo morda mobilizator slutnja, da lahko pomembne spremembe tudi po volilnem obratu izostanejo, če javnost ne bo bolj odločna, saj se oblast in glava opozicije v marsičem bistvenem komaj razlikujeta: fleksi-varnost delovnih mest, reforma socialne države, visoka stopnja gospodarske rasti, umik države iz gospodarstva , imperativ »najprej ustvariti, potem deliti« …
A to so že zelo drugačni »pogoji življenja« od onega pred dvajsetimi, kaj šele štiridesetimi leti. Od kje se bo torej vzela bolj dejavna civilna družba in javnost, ki naj pripeljeta do »moralne obnove družbe«? Kako to, da nam je šele sedaj brutalno jasno, kaj pomeni »kapitalizem kot sistem« – ne le velikanske »socialne razlike«, ampak tudi njihova uzakonitev in fiksiranje skozi »naravno« povezanost velikega kapitala in oblasti; kako, da tega nismo uvideli in se uprli že v času dobrega človeka iz brunarice in nato z Zaplane? No, vsaj sedaj, ko imajo ti pojavi imena in priimke, ko so jasne njihove povezave z oblastno elito – sedanjo, preteklo in prihodnjo, bi se javno nezadovoljstvo menda že lahko izoblikovalo v kaj bolj radikalnega kot v moralno ogorčenje in čakanje na volitve z malo upanja na novo politiko? Bo poziv JP Damijana padel na plodna tla?
Težka bo; pa ne le zaradi razlik v materialnih »pogojih življenja vseh nas« glede na osemdeseta , ki se jih radi spominjamo. Razmere so kvečjemu podobne onim v 70-tih, zadnjemu obdobju relativnega »samoupravnega blagostanja« na eni in poostrenega nadzora in dominacije politike na drugi strani. Slednje je glavna vzporednica s sedanjostjo. Glavna razlika pa so verjetno percepcije in pričakovanja ljudi, podvržena korenito drugačnim skritim in javnim prepričevalcem.
Gre torej za dobro staro »produkcijo ljudi« – državljanov, občanov, članov civilne družbe, ki je sledila »spontani« samo-reprodukciji civilne družbe poznih 80-tih: poleg šolstva, delovnega mesta, RKC in »nevladnih«, zvečine iz proračuna financiranih NVO-jev so najpomembnejši organiziran dejavnik te produkcije – ob odsotnosti naborniške vojske, množičnih strank – prav mediji. Tu pa je razlika glede na zadnja desetletja prejšnjega režima prepadna. Tedaj so obstajala večinska uradna glasila, ki so realno stvarnost, pravo »resnico« prinašala kvečjemu med vrsticami, in redki kritični mediji – po zatonu Tribune v glasilo »žive proletarske revolucije« najprej Radio Študent, nato pa v 80-tih še Nova revija in Mladina (ok, tudi Revija 2000 ). Ta izborjena, tvegana medijska svoboda in avtonomija je vzdrževala zanimanje in animacijo javnosti na ravni, ki jo je kvantificiralo 80.000 prodanih izvodov Mladine na vrhuncu afere JBTZ, izjemna poslušanost RŠ pa tudi naklada Nove revije.
Tisto, kar je dvigovalo branost in »ratinge«, tedaj niso bili škandali – razen škandala sistema samega – pa glamour, lifestyle ipd., ampak – rečeno desno patetično – »resnica, samo resnica in nič drugega kot resnica«, rečeno levo domišljavo pa alternativna informacija in avtonomna, kritična interpretacija resničnega stanja stvari. Ni naključje, da je Odbor za varstvo človekovih pravic nastal v uredništvu Mladine.
Danes je medijsko okolje nekaj drugega: vse bolj ga označujeta termina »infozabava« in bojni klic ultimativnega konformizma »vse me zanima, nič me ne briga«, morda še moto virtualne realnosti »nič ni resnično, vse je dovoljeno«; ali pa «informirati/moralizirati o vsem, da se nič ne bi zares vedelo/spremenilo«. Mediji praviloma niso avtonomni, ampak podrejeni političnim in kapitalskim interesom; a to ni nenormalno, »nenaravno« stanje stvari, kot je bilo percepirano v »revolucionarnih« 80-tih, ampak se prikazuje kot normalno, naravno in »večno« – zgodovine je konec, vsaj pri nas, in spet zamujamo: v ZDA je eden vodilnih neokonov pravkar izdal knjigo »Return Of History«.
Tu je sicer še njegovo veličanstvo Net in njegov protagonist – mrežni slehernik, lanski globalni »človek leta«; tu je domnevno interaktivno omrežje in bratstvo opolnomočenih (enpowered) razsvetljenih posameznikov in celih »mrežnih skupnosti«. Oboroženi so z informacijami in znanjem vsake vrste in jim stara politika skoraj nič ne more; še malo, pa bodo imeli čisto svoje »drugo življenje«. Možnosti instantne alter-informacije da so neomejene, demokracija blogosfere bi bila popolna – ko ne bi bilo kulture anonimnosti, ki sesuva etiko javnosti in odgovornosti; ko ne bi bilo navideznosti «medmrežnih skupnosti«, pa inflacije »blogiranja«, da ne bi o dezinformacijah, manipulacijah, »infozabavi« itd.
A vrnimo se k zgodovini medijev naše demokratične revolucije post-88: je bilo tisto, kar je sledilo – nagel padec naklade Mladine, izginotje RŠ, marginalizacija NR, neuspeh vrste novih političnih dnevnikov, tednikov – le normalna posledica demokratične normalizacije, prehoda protagonistov na oblast, vračanja večine v zasebnost , podjetnost, potrošništvo – skratka »demobilizacije« civilne družbe po burnih letih, lepo po zgledu starih demokraciji, skupaj z »evropskim« demokratičnim deficitom, nezaupanjem v politiko, atomizacijo javnosti? Ali pa je bila tudi – prav tako »normalna« – posledica elektronske »mediatizacije« javnega življenja in politike, novih tehnologij, nasičenja z globalnim medijskim BTC-jem satelitov in kabla, neta, mobilnikov?
Verjetno, a ne samo to. Medtem ko čakam na temeljite strokovne raziskave javno financiranih inštitutov, fondacij in NV-ojev, ugibam, da se je enkrat sredi 90-tih – po obdobju osamosvojitvene negotovosti , pa demos-depalskih homatij in po koncu balkanske nevarnosti začelo dogajati nekaj, kar morda ni bila posledica zavestne politične odločitve ali vizije razvoja nove slovenske družbe, je pa delovalo. »Spontana« liberalna medijsko-kulturna politika je imela vsaj dva vzvoda – en je bil razcvet BTC–kulture , drugi pa divja in tudi koruptna privatizacija nacionalnih radijskih in TV frekvenc z nastankom nepregledne množice zasebnih medijev na eni in netransparentno »konsolidiranega« medijskega miniimperija Lea Oblaka na drugi strani. Takšna privatizacija RTV frekvenc ni ukinila dominacije osrednjih elektronskih medijev, ampak jo je utrdila – glej raziskave Mediane. Prinesla je vzpon nove »osrednje« TV v ameriški lasti in permanentno krizo nacionalke, ki je komercialko vse bolj posnemala, najprej z večjo vlogo »razvedrilnega« programa, ki je imel dolgo časa enak proračun kot informativni in kulturni.
Tu bi moral omeniti še podržavljenje javne TV pod prejšnjo vlado, kar je olajšalo prevzem pod sedanjo; pa novi zakon o medijih , kapitalsko-vladne prevzeme medijev itd. A to je znano. Manj znano pa je, da je bila pionir-simptom začetne devolucije medijskega prostora v smer razvedrila in infozabave oddaja »Res je« z »insidersko« voditeljico-avtorico-urednico in mnogimi gosti iz sveta politike in medijev (vključno s podpisanim, bogu bodi potoženo). To je bil pravi manifest smeri razvoja »medijatizacije« politike in predhodnica Milijonarja in Najšibkejšega člena, Vzemi ali pusti in končno Piramide. A oglejmo si najprej analizo družbeno-vzgojnih in ideoloških funkcij teh novejših oddaj izpod peresa sodelavca Inštituta Calvin Klein za civilizacijo in kulturo Mitje Čepiča:
»Vsi trije »zahodni« kvizi so utelešenje predstav o kapitalizmu. »Milijonar« je zgodba o posamezniku, ki se s svojim znanjem in sposobnostjo povzpenja po družbeni lestvici; »Najšibkejši člen« ta prvi mit zanika, ko pravi, da znanje in sposobnost nista dovolj, da je kapitalizem boj za preživetje,kjer so zavezništva bežna, zmaga pa tisti,ki uniči svojega nasprotnika. »Vzemi ali pusti« pa ni nič drugega kot metafora muk malega delničarja. Vsem trem in kapitalizmu je skupno, da je glavna nagrada veliko denarja. »Piramido« od njih razlikuje to, da v njej tekmujejo zmagovalci, ljudje, ki so v življenju že uspeli. V Piramidi … so zmagovalci in triumfatorji tuleča horda na tribunah in tiha večina glasujočih. Piramida ni metafora ekonomskega sistema, ampak je metafora javnega prostora, v katerega običajni ljudje nimajo vstopa. Lahko rjovejo s tribun, ne smejo pa ničesar povedati … Kar gledamo, je fevdalni dvor.«(»Dolina kraljev«, Finance 23. 11. 2006).
Embrionalen idejni dispozitiv te vrste pa je »Res je« uprizorila že leta prej – v poslovilni oddaji, ki je ponudila 1) nagradno podeljevanje zlatih ingotov publiki (simbolni prednik Milionarja, Vzemi ali pusti); 2) razkritje mladega bančnika iz Banke Slovenije, da se mu uresničuje sanjska služba – v davčni oazi na Karibih (sorodnik Najmočnejšega člena ); in 3)»piramidni« strukturo, ki so jo nakazali trije najpopularnejši gostje cele serije: bili so nedvomni »zmagovalci«, prihajali pa so iz treh tedaj dominantnih delov nacionalnega telesa – zmagovalec je bil politik (Milan Kučan), ob njem pa humanistični intelektualec in (politični) advertiser (Stojan Pelko) in nuna (Vida Žebot). Malo je manjkalo, da ni bila gostja oddaje sama Margaret Thatcher – zares. Predstavnik politike je seveda spregovoril: predsednik države se je voditeljici-avtorici-urednici »zahvalil za to, da je »pokazala Slovencem, da je tudi zabava in razvedrilo lahko del našega življenja – tudi duhovnega – in ne samo pehanje za ljubi kruhek. Zahvalil se ji je za nastop »mnogih Slovenk in Slovencev, ki niso tako znani širši javnosti« in še, »da ste tudi nas, ki smo bolj predmet medijske pozornosti, predstavili na način, na kakršnega nas ljudje ne poznajo, da ste vstopili v dušo ljudem in spletli vezi, ki so zelo pomembne za socialno trdnost družbe, naroda«. (Zbornik Punk je bil prej, 2002).
Tu je bilo vsebinsko seveda še dosti »umazane vode« prejšnjih vrednot, a embrio mediatizacije politike in infozabavnega druženja »zmagovalcev« in ljudstva – je že rinil glavo iz maternice. Od tod ni bilo več tako daleč do ministrove usodne kopeli v medijski peni in končno do politikov v Piramidi , TLP-ju in AS’TTNP, pa nato do Vročih stolov in Trenj in udarnih minut 24ur z zaporniki in umori in vpijočimi nacionalisti na začetku. To ni več le posredovanje informacij, ampak že kar neposredno ustvarjanje družbene in politične stvarnosti »v realnem času«. To je medijsko okolje, ki krepi iluzijo, da že z gledanjem televizije nekako sodelujemo v dogajanju, da so mediji res četrta veja oblasti kot njen nadzornik in za nas na preži 24/7, da jim nič ne more uiti in je tako informiranost popolna in demokratična transparentnost javnega življenja zagotovljena; da o zadoščenju ob milijonih, škandalih in »padcih« pripadnikov elite niti ne govorimo: za vsakogar nekaj – za gospodinje, upokojence, delavce, mladino; za nezadovoljne in za zadovoljne. Vse nas lahko zanima, ne da bi nas karkoli moralo brigati.
Civilno-družbena revolucija res ne bo na ekranu, ker je že tam. In tam bo verjetno ostala.
Pa še to: poučen stranski simptom tega razvoja je usoda alternativne kulture , ki je v 80-tih pomembno informirala, »modernizirala« , da ne rečem »mobilizirala« mlajše generacije: bila je osrednji del »alternativne kulture« civilno-družbenih 80-tih, LDS jo je celo uvrstila v svoj predvolilni program 2000 kot pomemben del svoje identitete. A kot se za programsko ideologijo spodobi, je po zmagovitih volitvah ostalo pri besedah – ta kultura ne v nacionalnih ne v mestnih ne v medijskih kulturnih programih liberalne levice ni prodrla dosti dlje kot do geta Metelkove in Studia City (ki je posebej poučno podpoglavje cele zgodbe, a o tem kdaj drugič).
Bravo Iggy, točno tako je. Čakam na nadaljevanje. Sicer pa grem danes na Laibache v Berlinu. Pozdrav iz haupstadta Germanije.
tvoj Košak
“Res je!” (Sic!)
Izredno dobra in tesna analiza obstoječega zatečenega stanja. A ti simptomatični pojavi so pravzaprav »sintom«. Pomisleki in strah zaradi stanja, v katerem smo, niso zaradi tega, ker bi bili priče “razkroju vseh vrednosti in krizi kapitalizma (zlasti prostega trga in neoliberalizma)” – kakor nam zatrjujejo dežurni komentatorji in kar je postalo vsesplošna klima pri nas in v svetu, ampak je res nekaj povsem drugega. Zato panika! Šele zdaj se namreč, kljub vsem anomalijam in ekscesom – posameznik ozavešča in osvešča in bi imel kot tak možnost, morda, da bi, če ne bi bilo dušebrižnikov in glasnih medijev – prej ali slej prišel do spoznanja, da je sposoben in zmožen upravljati s svojim življenjem in bivanjem. Lahko bi dejali s Frommom, da ga je tega tudi strah in da beži od svobode. Da pa elite – svetovne – delujejo po načelu hegeljanskega principa: teza – antiteza – sinteza je pa eklatantno jasno. Vedeti namreč moramo, da poganjanje “ideologij” tako konzervatizma kakor liberalizma izvira iz enega in istega centra moči. Najprej kot pozitiven aspekt: teza, nato kot negativen aspekt: antiteza; in sinteza je: rušilna odrešitev od zunaj ali z vrha, a zdaj – vmes med turbofolkloralizacijo – Evrosong in evronogometom – tudi s pomočjo takoimenovanih kritičnih medijev, ki nam že najmanj osemdeset let perejo možgane (”najodličnejši” svetovni mediji so v rokah nekaj posameznikov: in eden teh je nedavno izjavil: “Hvala medijem teh zadnjih štiridest let, sicer ne bi mogli izpeljati svojega temačnega smotra!”), a nam jih še niso povsem oprali; in to je težava. Dejansko je svet pred veliko preizkušnjo. Tudi kognitivni kapitalizem – projektiranje in intelektualne storitve doma, proizvodnja v manj razvitih državah ali pa množica priseljencev kot najnižja delovna sila, se je izkazal za slabega. Kajti vsaka skupnost mora imeti vse segmente produkcije: vse sloje. Danes je tehnologija že tako napredovala, da tudi najosnovnejša opravila in najtežja dela opravljamo s stroji; a potrebno je tudi še ročno delo. Francija in Nemčija (in zdaj tudi ZDA z množico priseljencev iz Mehike) se prav zaradi tega soočata s krizo vrednosti in imata probleme s priseljenci, ki niso in ne bodo integrirani v domače okolje, s tem pa izgine možnost socialnega napredovanja po normalni in vzdržni lestvici, ohranjajoč pri tem vrednosti in dobre prakse – etiko/estetiko domicilne skupnosti. Da ne bo pomote: nikakor nisem neučakana ali nedopuščujoča (nestrpna) do priseljencev! Poskušam se vživeti v njihovo kožo, kakor tudi v kožo večinskega prebivalsva. Velika Britanija nič manj, a priseljenci so v glavnem iz Common Wealtha – iz bivših kolonij. Podroben pregled in analiza nam povesta, da uspešnejši priseljenci preskočijo dva socialna razreda, tako da postanejo del inteligence ali pa umetniški ustvarjalci; redkeje podjetniki. Inteligenca je najbolj podkupljiv sloj, najboljše orodje elite! in zaradi izvora svojih dohodkov preferira prerazdeljevanje – socializem. Zaradi vsega tega izginja srednji razred, ki je garant trdnosti skupnosti in praviloma ni nosilec prevratniški idej, ampak je sposoben maksimizirati trdnost in dobrobit vse in cele skupnosti – zato je tudi najbolj trn v peti eliti/oblastnikom. Izginil je z njim pa tudi kritična masa civilne družbe skoraj popolnoma. V Parizu je na primer že prej izginil “Levi breg” z množično uporabo telefona in kasneje s pojavom megamarketov, ki so uničili četrtne skupnosti, kakor tudi drugod po zahodnem svetu, danes pa v Vzhodni Evropi in tudi pri nas po prevratu v devetsedetih, ko so se ljudje začeli bati javno družiti, da ne bi bilo videti, kdo je s kom. Dodatno je v razvitem svetu k temu prispeval še najnoveši protikadilski zakon – ki je nastal prav zaradi tega – da se ljudje ne bi družili v javnih prostorih/lokalih in si izmenjali mnenja in iskali skupne rešitve in razmišljali! Tobak je namreč tista hudičeva zel, ki kravžlja možgane!
Če torej uporabim prispodobo: če začne avto v ovinku zanašati, je potrebno dodati plin, da premagamo centrifugalno silo, sicer, če začnemo zavirati, nas odnese s ceste. Današnje zaviranje in moralno treznenje je prav to: zaviranje v ovinku, ko bi morali pravzaprav dodati plin. S kapitalizmom ni nič narobe. Prost trg in libertarnost se sploh nikjer v svetu še nista dogodila in udejanila v praksi. Ovirata ju korporativizem v navezi z državo in številne mednarodne trgovinske z(a)veze in asociacije, ki delujejo prav nasprotno od deklariranega, kar servisira privatno svetovno bančništvo, ki se deklarira kot državno, a to ni – s finančnim inžineringom. A vse to je bilo potrebno, da smo dosegli to stopnjo – česa? Kapitalizem je spridila – spridila ga je elita – in ta ista elita nam je servirala in nam še ponuja kot rešitev svetovni komunizem/socializem, zato je nekaj narobe z njo in ne s kapitalizmom. Morda se ta izem čez nekaj časa, če bomo uspeli dodati plin, ne bo imenoval več kapitalizem, morda sploh ne bo več noben izem, ampak univerzalnost. Upanje ostaja.
V zadnji Mladini je obeležje obletnice – 1848 – izida Komunističnega manifesta v Idriji. Lepo. Kako se ujemajo posamezna poglavja tega pamfleta s sedanjo situacijo? Kaj ne? A vedeti moramo, da se je Marx, ki je imel strahovit problem v zvezi z asimilacijo v nemško družbo – imel je tudi težnjo uspeti v aristokratskih krogih v Angliji – in prav tam se je »navzel« modela, ko je bil na (ne)srečo njegov tutor v British Museum-u nek jezuit, ki mu je navedel v praksi preverjeno uspešnost socialnega eksperimenta v Paragvaju v letih 1600-1750, ki je temeljil na principu “reductio”. Ta model je nato Marx natančno uporabil za čudežno formulo diktature proletariata; kjer ne bi bilo ne buržuazije, ne aristokracije … A izkazalo se je, da ta model ni (bil) zdrav … Sicer pa je bil ta model v praksi sfinanciran s kapitalom istega izvora kakor nacifašizem! Zaradi vsega povedanega sem bolj naklonjena izboljšavam znotraj sedanjega sistema, upoštevaje pomembnost in pomen stvarnih vrednosti, ki se ene merijo z metrom, druge z utežmi in kronometri, druge pa s presojanjem z besedami; a s kapitalom/denarjem še najmanj, saj takoj preidemo v sfero “fetiša”; pri tem pa se Marx et al ni motil. Naj mu bo. Ali že lahko govorimo o postkapitalističnem svetu in kakšen naj bo? To je odvisno od takoimenovane civilne družbe oziroma od vsakega posameznika, ki zna reči, kadar se kaj ne sklada z dobro prakso, torej z etiko/estetiko: Ne!
A paradoksalno, problem je prav v družbi blaginje z razvitim pokojninskim sistemom, ko je prenehala medgeneracijska solidarnost, ko starši niso več vzgajali svojih otrok v dobri praksi in lepem vedenju, da bi jim bili sposobni in pripravljeni na stara leta pomagati, ampak je zaradi brezskrbnosti in zagotovljenih pokojnin postala vzgoja prav tako brezskrbna in brez poudarjanja pomembnosti vrednosti, bodisi materialnih bodisi vedenjskih/etičnih. O bogokletni vlogi očeta kot moralni avtoriteti in vzpostavitvi avtonomnega subjekta pa kdaj drugič. A očetov ni več …
A da ne bo pomote. To, kar so naredili Pankrti, zlasti Pero Lovšin, je z vidika ustvarjalnosti – če zanemarimo aktivirajoč potencial? – dosežek. Uspel je “prevesti” lokalno moščanščino v pesniški govor! Lepo!
Malo daljši odziv.
Dober tekst! Tako Vidmarjev kot Anin.
Res je, danes situacija nikakor ni primerljiva s tisto iz 1980. let, ampak bolj s tisto iz 1970., ko ljudi zaradi relativnega blagostanja (na kredit) ni motila precejšnja represija. Tudi danes je situacija zaradi nekaj “debelih” let in novih stanovanj in avtomobilov (na kredit) za večino populacije kar ugodna in je nemeritorno bogatenje peščice posameznikov brez skrupulov in s političnimi navezami ne moti zako hudo, da bi jih to zrevoltiralo. Bolj verjetna je pasivizacija populacije in volilna abstinenca.
Toda zadeve se lahko hitro sprevržejo. Prihajajo bolj sušna lepa, naftna kriza je podoben uvod kot tista iz leta 1979. Pa ne bi hotel malati hudiča, nikakor ne, toda šele krize izzovejo takšne odzive, kot je bila slovenska civilnodružbena pomlad v 1980. letih. Problem pa je v tem, da lahko krize rodijo bodisi hude populistične deviante (Hitler, Haider, itd.) bodisi bolj pozitivna družbena gibanja (flower power, slovenska pomladna alternativa). Te “izbire” pa nikakor ne gre povsem prepustiti “trgu”, če se smem tako izraziti. Sicer nam bo “trg” izvrgel ne samo še en mandat Janeza Janše, ampak še kaj bistveno hujšega.
Zato danes potrebujemo spet močno civilno družbo. Z intelektulno elito kot njenim jedrom. Jo imamo? Ali kaj kaže v smeri njenega nastajanja? Morda se res šele morajo narediti nove generacije, kajti tiste aktivne v 1970. in 1980. letih so danes – kot pravi moj dober prijatelj, tudi iz tiste generacije – stare, bogate in cinične ali pa samo cinične, če jim je statusno spodletelo.
ne bi znal tako napisati, ampak avtorjeva diagnoza je zdravemu razumu bila znana že dan po odprti seji ZSMS (vem sem danes to že spisal), dogodki so bili predvidljivi, detajle je dodal tehnološki napredek.
Nisem pa prepričan v tisti protikadilski zakon, ki ga omenja Anika – to pa je še ena huda preproščina.
“Thank God it’s not so simple in my Secret Life” pravi velikan Leonard Cohen (ravnokar ga vrti zastareli radio).
Tomaž je napisal “Tam nekje, over the rainbow, ni krasnega novega sveta socialističnega kratenja posameznikovih pravic in kapitalističnega blagostanja, ki je mogoče le v družbi ki spoštuje posameznikove pravice. Ni tretje poti. Obstaja le hitrejše ali počasnejše sprijaznjenje z neobstojem utopije.”
Realnost je tudi Kitajska (trenutno najuspešnejša alternativa bi rekel ultralevičarski filozof Žižek, prav tako prepričan, da gepardi v Indiji leta 1963 niso izumrli in, da je genocid nad divjim življenjem le del okrutne narave, ki jo je treba uničiti, da zaživi v nedeljskem propagandističnem filmu o gradnji 50 milijonskega kitajskega mesta, novi krasni svet, kot je pokazala propaganda v meglici smoga, brez vsakega drugega življenja razen ljudi v betonu in asfaltu – še psa na vrvici ni bilo, kaj šele ptiča – to je tudi prva ugotovitev, ko vas pot zanese v šanghaj, ali Peking – a ste bili tam? pripravite se, šok je večji od vsega pričakovanega – pa jeklenko s kisikom priporočam.)
zakaj sem kopiral povzetek vašega razmišljanja – zaradi strinjajnja z njim. Ker sem fanatično zadrt zagovornik individuma in ker bolj od Gide-jha mrzim egoizem družine. Nepričakovano, kajneda -advokat divjega življenja, malomeščan na Antaktiki torej po vaši sodbi.
Zanimivo je, da daješ Kitajsko kot primer. Govoriš o prenaseljenosti in s tem povezanimi težavami, kot da bi bile te posledica svobodnejšega tržišča na Kitajskem?
Ta Kitajska težava se ni začela z dengovimi reformami. Ampak z maovimi. Prebivalstvo Kitajske je bilo ob maovem prevzemu oblasti pol milijarde. Do leta 1982 je zraslo čez milijardo.
Če bi šel na Kitajsko pred dvajsetimi leti, bi bil enako šokiran kot danes; ker se od dengovih reform naprej rast populacija tam umirja, ne pa raste. Danes je rast populacije na Kitajskem nižja kot kadarkoli prej in znaša 1.07%.
Ostaja pa dejstvo, da se je na Kitajskem po Dengovih reformah stopnja revscine zmanjsala od 40% leta 1980 do 7% letos.
Če imaš boljši načrt, kako bi Kitajci v 20 letih lahko to dosegli na dan z njim. Boš dobil Nobelovo nagrado. Samo ne govorit, da bi jih pustil v tebi ljubem agrarnem stanju in 40% stopnji revščine, ker to njim ne bi bilo všeč. Vprašali bi – zakaj vraga ti ne greš živet v duplek in se bodo oni zgražali nad nebrzdano rastjo evropskih mest, ampak to pričakuješ od njih.
Njihov model je navzgor omejen. Brez demokracije in svobode ne bodo dohiteli zahoda. Bodo pa prehiteli postsocialistične hibride, kot je npr. Slovenija.
Tomaž, z vsem kar ste napisali (meni o Kitajski in v delu, ki o njej ne govori, je pa tematika diskusije) se strinjam – z moje strani hvala za to izjemno dobro spisano dopolnilo.
Bravo, Tomaž!
Priporočam v branje Milanovičevo knjigo o (ne)enakosti v svetu “Worlds apart”, kjer lepo pokaže, kako visoka rast v ruralnih ne samo urbanih) regijah Kitajske in Indije znižujeta globalno neenakost v svetu.
Damijan, Indija in Kitajska nista noben problem, ker rasteta. Problem globalnega kapitalizma je milijarda ljudi v državah, ki ne rastejo, pa ne zato, ker se ne držijo washingtonskega konsenza, ampak zato, ker ta tam ne deluje. Globalna neenakost tudi ni največji problem, problem je porazdelitev dobičkov od gospodarske rasti znotraj gospodarstev, kjer pa neenakost raste. Legitimnosti si globalni kapitalizem ne bo pridobil na svetovni ravni, ampak znotraj političnih skupnosti v okviru držav.
@”kronik”: Ključne točke vašingtonskega konsenza so:
- fiskalna disciplina (ne porabi več, kot ustvariš),
- preusmeritev javne porabe v cilje, ki omogočajo donose in potencial večje enakosti, npr. osnovno zdravstvo, šolstvo in infrastruktura,
- davčna reforma (znižanje marginalnih stopenj in širjenje davčne osnove),
- sprostitev obrestnih mer,
- konkurenčni menjalni tečaj za domačo valuto,
- odprtje trgov in ukinjanje zaščit in tarif,
- odprtje za tuja neposredna vlaganja,
- deregulacija in
- zaščita lastninskih pravic in drugih inštitucij.
Kaj točno ne deluje in kje? S čim bi ti to nadomestil in bi delovalo?
Kronik,
govoriš na pamet, prosim, preberi Milanovićevo knjigo, kjer boš videl, da concept 3 upošteva neenakost med posamezniki znotraj držav na podlagi anket o porabi gospodinjstev. Iz teh podatkov sledi nasprotno, kot ti trdiš. Svetovna banka, kjer je Milanović zaposlen (in za katerega bi težko rekli, da je nesocialen – malce pogooglaj za njegove govore), ima te podatke za večino držav in lahko omogoči tovrstne analize.
Iz Milanovićeve analize sledi, da so problem države podsaharske Afrike, kjer pa kapitalizma ni, ampak večinoma le avtokratski režimi in korupcija na državni ravni. Problem držav podaharske Afrike je, da niso vkljčene v globalno trgovino. Morda bo sedanja globalna kriza glede pomanjkanja hrane spodbudila globalna podjetja, da začnejo več investirati v kmetijstvo teh držav. Kot pravi Emil Erjavec, je to verjetna smer razvoja. In s tem bi te države (kot izvoznice hrane) največ naredile za svoj razvoj.
Štih, načelno je z washingtonskim konsenzom vse v redu, dokler ga pač gledaš načelno in ne v praksi. Pogooglaj malo naokoli, pa boš videl, kako super je delovala deregulacija finančnih trgov pred azijsko krizo 1997-98, kako učinkovit je strog režim zaščite pravic do intelektualne lastnine pri zaustavljanju epidemije aidsa, s čim so ZDA zgradile svoj močan finančni sektor (ja, s prepovedjo tujega lastništva bank), kako so sproščene obrestne mere sproščeno pahnile države v razvoju v dolžniško krizo (seveda potem, ko so sproščeno deregulirale kapitalski račun in omogočile zadolževanje v tujini).
Pridiganje o odpiranju trgov in odpravi carin so že smešne. Imamo opraviti z dogmatiki, ki trdijo, da bodo delavci iz nekonkurenčnih industrij šli v konkurenčne, ne znajo pa razložiti, zakaj se to ne dogaja že zdaj, ko armada brezposelnih postopa po cestah. In cost-benefit analize so takšnim dogmatikom španska vas. Kdo pa pravi, da bo družba na boljšem, če odpuščenih delavcev ne more prešolati, tako da se ji vsedejo na proračun. In seveda ta podpor nima za prioritetno nalogo, washingtonski konsenz pač.
Na lastne oči sem se lahko prepričal, kako washingtonski konsenz gledajo v Afriki – politiki, gospodarstveniki, sindikalisti vztrajajo na tem, da se afriškim državam pusti v globalno ekonomijo vključiti na razvojni način, ne pa po diktatu WTO, ZDA in EU.
Damijan, se ti ne zdi, da je merjenje neenakosti s porabo namesto z dohodkom malce zgreši point? Spomnim se, ko sta dva neoliberalna ekonomista v NYT težila, kako je treba neenakost meriti s potrošnjo, ne dohodkom, ker naj bi le prva zajela aktualni življenjski standard. Neoliberalna genialca sta nato pričakovano prišla do rezultata, kako je neenakost v ZDA v bistvu manjša, če jo merimo po potrošnji in ne dohodku. Jaz sem se ob tem najprej spomnil na zadolžene Američane, tolsteže z 10 kreditinimi karticami v denarnici, ki trošijo po dva-, trikrat več, kot imajo dohodka, ali pa mislijo, da bo cena njihove hiše letela v nebo na vekov veke. Samo metodološko opozorilo.
Strinjam se, da je glavna ovira za države v razvoju odsotnost rasti. Vendar pa so recepture WTO in Svetovne banke, ki enkrat vztrajajo na politikah washingtonskega konsenza, ko se te izkažejo za neučinkovite, pa obrnejo ploščo in začnejo nabijati o institucionalnih pomanjkljivostih, enako neučinkovite.
Rodrik, Stiglitz, Charlton in Collier so takšnim dogmam odkazali mesto in neoliberalni ortodoksiji izstavili porazno oceno. Razvoj je preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili neoliberalcem.
@kronik
Tvoja metodološka pripomba v zvezi z merjenjem neenakosti nima ravno rušilne moči. Težav s tvojim argumentiranjem je več:
- učinek zadolževanja “tolstega Američana” s kreditnimi karticami ni večen. To so relativno kratkoročni krediti. Če so torej uporabljene dovolj dolge časovne vrste za merjenje neenakosti in ni večjih skokov v “dostopnosti kreditov”, zadeva ni kritična. ZDA so specifične tudi zaradi možnosti osebnega bankrota.
- potencialno pomembno je to vprašanje zgolj za zelo zrele finančne sisteme. Računanje neenakosti na podlagi potrošnje Kitajskem ali v Indiji pa ne trpi ravno bistveno zaradi uporabe kreditov.
- z uporabo dohodkov lahko pride do izkrivljanja učinka, ki ga imajo na neenakost padajoče cene. V razvitih državah tako cene tehnološko enostavnih izdelkov padajo hitreje od zahtevnejših proizvodov, kar gre v določeni meri v prid porabe revnejših slojev.
Mislim, da se ne zavedaš točno koliko je za razslojevanje odgovorna trgovina. (Ocene so zelo različne, pri čemer je zgornja meja, ki se prisoja trgovini samo 15% nastale neenakosti). Kar se tiče pa neupoštevanja frikcij na trgu dela, imaš pa prav, čeprav je tvoje tolmačenje preplitko.
Pri varovanju pravic intelektualne lastnine pa priročno ne upoštevaš motivacije za razvoj zdravil. Če se umakne varovanje int. last. za zdravila povezana z AIDSom, bodo farmacevti preusmerjali R&D drugam. Vprašanje, če je neto položaj bistveno boljši.
@kronik: če sem te prav razumel imaš težave z “praktično aplikacijo” Washingtonskega konsenz. No prav. Pa pojdiva v prakso.
Washingtonski konsenz so vodila dobre prakse.
Prva točka pravi, da je modro, če v državi vlada fiskalna disciplina (ne porabi več, kot ustvariš). Je po tvoje bolje, da država porabi več kot ustvari in kako to dolgoročno zagotoviti? Je bila torej SFRJ tvoj model. Tvoj zgled, kako je to treba? Ne pa nek Washingtonski konsenz? Če ni bila, v čem je potem tvoja težava?
Washintonski konsenz pravi, da je smiselna preusmeritev javne porabe v cilje, ki omogočajo donose in vsebujejo potencial večje družbene enakosti, npr. osnovno zdravstvo, šolstvo in infrastruktura. Je po tvoje torje boljše, če država preusmerja javno porabo v vojsko in vladni luksuz? Je morda tvoj model Burma? Kaj konkretno je narobe s to usmeritvijo?
Kar trdiš zgoraj – da izobraževanja Washingtonski konsenz nima za prioriteto – ni res.
In kar trdiš o Aidsu tudi ni res. Washingtonski konsenz pravi, da naj država vlaga v zdravstvo. Tebe moti nekaj drugega. To, da če je država prerevna, da bi plačevala zdravila nima možnosti, da bi jih dobila s krajo.
Ampak to nima nobene zveze z Washingtonskim konsenzom. Tu gre preprosto za splet okoliščin. Na eni strani nizko razvojno stopnjo države in na drugi zaščito pravic tistih, ki so zdravila izumili. Saj jih niso izumile vlade nerazvitih držav. One jih samo potrebujejo. Po možnosti poceni in veliko. Kot vsi.
Washingtonski konsenz je jasen. Pravi “vlagajte v zdravstvo”. In pravi tudi “ne kradite oz. spoštujte lastninske pravice”.
Oboje je (razen v najbolj skrajnih razmerah) zelo koristno za družbeno stabilnost in razvoj. Kaj pa ti predlagaš kot alternativo temu?
Problemov generikov se ne rešuje s kršenjem zasebne lastnine. Rešuje se jih z dogovorom z lastnikom. Če se jih ne spoštuje, namreč sčasoma nihče več noče delati s tabo in upravičeno te imenujejo roparska država. To se je zgodilo Zimbabweju. Je to tvoj zgled? Jim gre tam dobro?
Med davčnimi reformami se predlaga znižanje mejnih stopenj in širjenje davčne osnove. Mar naj države v krizi zvišajo davčne stopnje in ožijo davčno osnovo, čeprav vemo, da to ne deluje v praksi. Lahko navedeš nekaj nerazvitih držav, ki so se hitreje razvijale, ker so nabila mejne davke?
Washingtonski konsenz govori o sprostitvi obrestnih mer. Toda zelo jasno navaja tudi, da morajo biti realne obrestne mere zmerne. Kaj je torej narobe z obrestnimi merami, ki se oblikujejo kot posledica ponudbe in povpraševanja in so zmerne? Konkretno?
Kako je po tvoje to krivo za prezadolženost in zakaj npr. poraba preko svojih sposobnosti, ki pomeni kršitev prvega vodila konsenza. Ali lahko to malo razložiš?
Washingtonski konsenz govori o konkurenčnem menjalnem tečaju za domačo valuto. Kaj je s tem narobe? Bi morda raje predlagal nekonkurenčen tečaj. Fiksiran tečaj, kot so to storili v Argentini?
Washingtonski konsenz predlaga odprtje trgov s poudarkom na eliminaciji kvantitativnih omejitev (licenciranja) in minimalno zaščito domačega trga pred tujo konkurenco. Kaj pa ti predlagaš? Zaprtje trgov in maksimalno zaščito pred tujo konkurenco? Ni ta eksperiment v teku v Kubi?
Washingtonski konsenz predlaga odprtje za tuja neposredna vlaganja. Ali ti morda predlagaš zaprtje trga za tuja vlaganja? Predlagaš zaostalim državam protekcionizem? Vztrajanje v srednjem veku? Niso tega že preizkusili na Kitajskem pred tristo leti? Je to tvoja alternativa? Kaj pa je konkretno tvoja alternativa?
Kaj je narobe z zaščito lastninskih pravic in gradnjo drugih inštitucij (pravne države)? Bi po tvoje boljše delovalo, če zaščite lastninskih pravic ne bi bilo? Če ne bi bilo inštitucij pravne države?
Zakaj potem rečemo državam, ki tega ne uspejo zagotoviti “propadle”?
Pomagaj mi razumeti, kaj je to narobe z Washingtonskim konsenzom, pa ni kršitev Washingtonskega konsenza (npr. prevelika poraba), bes nad realnostjo (npr. da nerazvite države ne smejo kar ukrasti dosežkov znanosti, v katere je nekdo vložil sredstva in pričakuje da jih bo dobil nazaj; saj bi bili brez tega zelo kmalu vsi nerazviti), ali tvoja specifična razlaga (npr. azijska kriza)?
p.s.
“Neoliberalnih” ekonomistov ni. Pojem “neoliberalni” ekonomist so si izmislili marksisti za potrebe gromovništva. Na Wikipediji sem jih v času pogovora pozval, da najdejo enega ekonomista, ki bi se deklariral za to. Na celem svetu niso zmogli najti enega. Potem sem jih pozval, naj najdejo eno politično stranko. In jim tudi to ni uspelo. Nakar so potihem odstranili moj opis “pejorative label”, ker jim nič drugega ni preostalo.
Obstaja pa neoklasična šola. Si imel to v mislih?
Za okus navajam še spisek največjih nasprotnic Washingtonskega konsenza -
Argentina, Belorusija, Brazilija, Bolivija, Kitajska, Kuba, Ekvador, Iran, Burma, Severna Koreja, Rusija, Venezuela, Vietnam in Zimbabwe.
Saj ne rečem, da gre s prostim trgom tudi kdaj kaj narobe. Ampak tole predlagati kot resno alternativo? Ni čudno, da se skrivaš za psevdonim.
@ Črt: Krediti so samo ena možnost. Če predpostavljaš rast dohodka, pri čemer bogati povečanje prišparajo, revni pa ga porabijo za dražjo hrano, potem se neenakost zmanjša, čeprav se je lahko dohodkovna neenakost povečala.
Kar se tiče dejstva, da danes računalnik z 256 MB RAM-a stane manj kot pred tremi leti, imaš prav. Ampak menda ne predlagaš, da začnemo tako meriti inflacijo?
Trgovina in razslojevanje: očitaš mi plitkost. A se ti ne zdi zagovarjanje odprave carin ob neupoštevanju transakcijskih stroškov, ki je temelj neoliberalne strategije razvoja, še bolj plitko?
Intelektualna lastnina: patent je monopol. Ne zagovarjam odprave patentov, ampak njihovo omejitev. To se sedaj ne dogaja, ampak se patentna zaščita še zaostruje. Torej se monopoli ščitijo še bolj, kot je potrebno. Farmacevti producirajo za profit in tega v z aidsom okuženi Afriki ni. Patentna zaščita je del problema, ne rešitve.
@ Štih: Pojem neoliberalizem uporabljajo Nobelovci in vrsta uglednih profesorjev doma in v tujini. Tvoje mnenje o tem ni noben faktor. Na srečo.
Kar se tiče alternativ, si mi jih v usta položil ti. Zgoraj sem navedel avtorje, ki predlagajo alternative tako načelom kot udejanjanju washingtonskega konsenza. Tukaj se ne bom ponavljal.
Pripomnil bom le, da so razvite države do svoje današnje stopnje razvoja prišle z gospodarskimi politikami, ki so eklatantna kršitev tega, kar ZDA, IMF in Svetovna banka predlagajo revnim danes. Washingtonski konsenz ni stvar načel, ampak konkretnih ravnanj v režiji institucij pod odločilnim vplivom ZDA – tako je tudi dobil ime. Spraševati se, ali je dobro imeti izravnan proračun in ali se s tem strinjam, je zato neumnost.
@kronik
Vprašanje je, kaj hočeš zajeti z neenakostjo. Šparanje samo po sebi nima na blagostanje posameznika nobenega učinka. Gre za to, kaj privarčevan denar omogoča (torej nakupe, investicije,…). Šparanje je torej pokrito z mojim argumentom o daljših časovnih serijah (gre za negativne kredite, če hočeš).
Zakaj bi tako meril inflacijo? Če bi se ista stvar zgodila pri potrošnih dobrinah, me tega verjetno ne bi vprašal.
Plitkost sem ti očital v smislu nezavedanja globine problema oziroma vseh aspektov, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu. Stroški menjave zaposlitve so upoštevani v boljših modelih, so pa nekoliko podcenjeni. Problem ni toliko v teh stroških kot v spreminjajočih se primerjalnih prednostih (nekaj, kar je bilo pred 10 leti domena razvitih zdaj prehaja v Indijo, Kitajsko).
Črt, problem merjenja neenakosti s potrošnjo je morda pokrit s tvojim načelnim argumentom, ampak ker se s temi stvarmi ukvarjaš na počez, brez izkušenj s praktično izvedbo merjenja, streljaš v prazno. Splošni konsenz je, da merjenje s potrošnjo podceni stopnjo neenakosti, ravno zaradi zgornjih problemov. Zajem podatkov se da v idealnem svetu konstruirati po tvoje, ampak žal ne živimo v idealnem svetu.
Ne poznam modelov, o katerih govoriš, ampak sem prepričan, da ne zajemajo v celoti stroškov, ki jih ima država v razvoju, ko odpravi zaščito neke industrije. Izguba proračunskih dohodkov in povečanje odhodkov, stroški vzpostavljanja konkurenčih industrij, izguba know-howa, prešolanje delavcev (če sploh obstajajo programi), manj denarja za investicije države etc.
@kronik: Lepo, da se strinjaš, da je Washingtonski konsenz v načelu čisto v redu. Da se zatika pri implementaciji pri vladah, ki tako ali tako ne bi potrebovale izpolnjevati pogojev, če bi bile vsaj minimalno sposobne vladati pa ni nobeno čudo; saj ljudi ne znajo niti prehraniti, kako bi od njih sploh lahko pričakoval kaj drugega. Najbolje bi bilo, da bi jim postavili ameriške uprave. Saj je očitno, da sami ne znajo…
Seveda, udobje neoliberalca, ki iz kavča pridiga, kako nekdo ni v celoti upošteval njegovih nasvetov. Če bi jih le bil sposoben, pa bi bilo vse v redu, ane? Neoliberalec vedno zmaga: če gre nekaj kot po maslu, potem je to zagotovo posledica udejanjanja washingtonskega konsenza, če pa se zalomi, je to posledica pomanjkljivega uveljavljanja slednjega.
Ko že govoriš o ameriških upravah, pa velja pogledati, kako so se uprava tega lotila doma, v ZDA:
- fiskalna disciplina (ne porabi več, kot ustvariš): zadolženost Američanov in njihove države (proračun in tekoči račun) ne kaže ravno, da bi se tega držali
- preusmeritev javne porabe v cilje, ki omogočajo donose in potencial večje enakosti, npr. osnovno zdravstvo, šolstvo in infrastruktura: strošek nepotrebne iraške vojne so ocenjuje na več kot tri trilijone dolarjev
- davčna reforma (znižanje marginalnih stopenj in širjenje davčne osnove): predvsem tako, da svojim bogatim prijateljem omogočiš še več bogastva, zraven pa čaraš voodoo in zaklinjaš Lafferja
- sprostitev obrestnih mer: predvsem tako, da jih potisneš čisto navzdol in omogočiš nastanek nepremičninskega balončka, ko ta poči, pa storiš to še enkrat
- konkurenčni menjalni tečaj za domačo valuto: seveda komaj takrat, ko je jasno, da tujina ne bo več financirala tvoje potrošnje, na inflacijo pa je najbolje pozabiti
- odprtje trgov in ukinjanje zaščit in tarif: predvsem v tujini
- odprtje za tuja neposredna vlaganja: v primeru, da naftarji rešujejo tvoje nasedle banke, če pa hočejo kupiti naftne firme ali pristanišča, naj se poberejo
- deregulacija: predvsem finančnih trgov, kjer lahko bogataši privatizirajo dobičke in socializirajo izgube
Očitno je, da še v Washingtonu ne znajo udejaniti washingtonskega konsenza. Verjetno zato, ker nikoli ni bil mišljen za Washington.
Američani bi ti najbrž odgovorili z: “Najlepša hvala za dragocene socialistične poglede na njihovo ekonomijo, toda, ali ne bi (preden se spet ukvarjaš z eno najuspešnejših svetovnih ekonomij) raje uredil patetičnega stanja pri sebi doma?”
O superiornosti ZDA bo počasi treba vse bolj govoriti v pretekliku. Gospodarstvo je vse manj svobodno – v polno zveznih državah so celo prepovedali prodajati vibratorje -, od svobode ljudi pa jim je ostalo samo še orožje pa zdravila v lekarni – v zameno za to dvoje pa jim omejujejo internetno svobodo in vse bolj omejujejo oblačenje, po vzoru Irana in Savdske Arabije.
Če greste v ZDA, pazite, da si na plažo ne oblečete klasičnih moških kopalk, ker se lahko zgodi, da vas bodo kaznovali (brez heca). Super napredna družba!
marsikaj kar je napisal pijanec drži – razlika med potovanjem v ZDA v zgodnjih 80-ih in danes ni samo stvar moje percepcije, ki jo determinira enotna matična številka.