Organizacija združenih narodov poroča, da je zaradi visokih cen žit prizadetih 82 držav na svetu. Resni socialni nemiri so izbruhnili v 38 najbolj revnih državah. Cene pšenice, mleka in masla so se po letu 2000 potrojile, cene koruze, riža in perutnine pa skoraj podvojile. Cene hrane (po indeksu Economista) so od 1974-2005 padle za 75 odstotkov, v zadnjih treh letih pa so se vrnile na raven 1974. Dvig je posledica kompleksnih pojavov in trendov, ki jih ni mogoče enoznačno opredeliti. Kmetijstvo in cene hrane so po nekaj desetletjih ponovno tema sestankov na najvišjih ravneh, o tem je že razpravljal IMF, govorili pa bodo tudi na vrhunskih srečanjih skupine G8 in OECD. Spremembe Skupne kmetijske politike, ki jih je Evropska komisija predložila 20. maja, naj bi prispevale k razreševanju tega perečega in resnega problema človeštva. Poskušajmo analizirati vzroke, oceniti dolgoročnost tega pojava in razpravljati o tem, kaj počne in kaj bi lahko počela Evropska unija pri reševanju težav z visokimi cenami hrane v svetu.

Enotnega stališča o vzrokih ni za rast cen hrane ni, interpretacija je pogosto tudi politično motivirana. Ekonomska razlaga je, da je dvig cen kmetijskih surovin na svetovni ravni posledica znižanja zalog na trgih koruze in pšenice na eno najnižjih zgodovinskih raven. Vzroki so različni. Proizvodnja hrane je, denimo, zaostala za potrebami rasti prebivalstva, saj na prebivalca še nikoli nismo na svetu pridelali tako malo hrane. Rast pridelkov je nižja kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi podnebnih sprememb se vrstijo suše v Oceaniji in tudi drugod po svetu. Nekoliko karikirano, v Aziji je nekaj sto milijonov ljudi pričelo jesti žito, predelano v animalnih proteinih (mleko in meso), kar pomeni slabšo pretvorbo in manj žit za druge namene. Ponudba se na dvigovanje cen ne more odzvati zaradi dolgih proizvodnih ciklov in pregovorne nizke elastičnosti. A vse to je bilo znano in je delovalo že nekaj let, zato s tem ni mogoče pojasniti tolikšnega cenovnega šoka.

Šok biogoriv
Nova pa sta rast cen energije ter odločitev ZDA in že prej Brazilije, da energijo proizvajata tudi iz biogoriv, predvsem sladkornega trsa, koruze, pšenice in oljne ogrščice. Proizvodnja biogoriv je namreč zvišala stroške pridelave hrane ter pričela izrinjati in s tem dražiti tudi pridelavo drugih kultur. Vsekakor je izvirni greh v odločitvi ZDA, da v nekaj letih postavijo skoraj sto kemičnih tovarn za biogoriva in pri tem namenijo četrtino doma pridelane koruze za te namene. Razlog je jasen, o tem poročajo Svetovna banka in OECD. Pri tem ne gre za reševanje podnebnih sprememb, kot se to všečno “prodaja”, ampak za energijo, za zmanjšanje odvisnosti od nezanesljivih arabskih virov nafte in obenem seveda ekonomsko racionalni pohlep po dobičku. To je sprožilo verižne reakcije na trgih hrane in vodilo tudi v izjemne špekulacije na blagovnih borzah, kar je s padanjem vrednosti dolarja bistveno pripomoglo k podražitvam, ki stotinam milijonov ljudi iz barakarskih predmestij metropol nerazvitega sveta dejansko onemogočajo dostop do hrane.

Po napovedi svetovnih inštitutov (FAPRI, OECD/FAO) razmere niso kratkoročne. Proizvodnja hrane se bo obnavljala, vendar le v delu razvitega sveta in pri nerazvitih s potenciali rasti (Brazilija, Indija, Kitajska). Pri večini teh bo zaradi zaslužkov in stabilnih podpor države hrana v prihodnje toliko bolj konkurirala z energijo. Visoka raven cen hrane se bo torej obdržala in svet ima poleg podnebnih sprememb in vprašanj preskrbe z vodo naslednjo občo globalno težavo, to je prehransko varnost.

Najrevnejše države na svetu niso sposobne samoprehranitve in nimajo sredstev, da bi prišle do prehranskih virov v mednarodni trgovini. Tradicionalno kmetijstvo se ni evolutivno razvijalo, ampak nasprotno, propadalo in v veliki meri zmanjšalo svoje potenciale. K temu so prispevale politične krize, naravne katastrofe, koruptivne vlade, nedelujoče države, pa tudi politike razvitih do nerazvitih. Presežki razvitih so desetletja zniževali ceno hrane in tudi z dampinškimi (evropske izvozne podpore) ali celo zastonjsko pomočjo v hrani (ameriški programi) porušili cenovna razmerja in onemogočili razvoj nacionalnih kmetijstev. Podeželsko prebivalstvo se je leta zgrinjalo v barakarska predmestja Afrike, Azije in Južne Amerike in je zdaj ena največjih in najbolj ogroženih skupin prebivalstva. Edini razvoj kmetijstva je šel v smeri monokultur za multinacionalke. Razlika sta Kitajska in vedno bolj Indija, ki dajeta izdatne podpore tudi malim kmetom in na ta način dvigujeta proizvodnjo in, če ne drugega, vedno bolj učinkovito rešujeta podeželsko revščino. Nasproti globalni ideologiji so to dosegali tudi z visoko tržno-cenovno zaščito, ki je omogočila ohranitev in razvoj domače pridelave in predelave.

Na drugi stran pa razviti svet ostaja zaprt za surovine iz nerazvitega sveta, če ne s carinsko, pa z necarinsko zaščito. Prav zaščita bogatih je dolgo časa veljala za temeljni vzrok težav nerazvitih. Sedanje visoke cene kažejo, da visoke cene nerazvitemu svetu, z izjemo nekaj neto izvoznic, kot je Brazilija, ne koristijo, ampak nasprotno, rušijo še tista krhka ravnovesja, ki so obstajala. Vzroki za težave so v napačnem odnosu in razvoju kmetijstva, rešitve pa predvsem v vlaganju v proizvodnjo na majhnih kmetijah, v novo »zeleno revolucijo«, torej razvoj prilagojenih znanj in tehnologij. Doseganje prehranske varnosti nerazvitih je eno od temeljnih razvojnih vprašanj človeštva, ki ga ni mogoče razrešiti brez podpore razvitih. Svetovna liberalizacija trgovine sama po sebi ne rešuje veliko.

EU se poskuša odzivati na vse te spremembe, vendar je pri tem precej cagava in evrocentrična, pomanjkanje jasnih misli, pristopov in volje za pomoč drugim je očitno. V analizi stanj prikazuje položaj v glavnem korektno, vendar zmanjšuje pomen biogoriv in s tem seveda brani svojo odločitev, da bo srednjeročno desetino svojih energetskih potreb pokrivala iz kmetijstva. To pomeni, po različnih ocenah, da bo tudi več kot 30 odstotkov svojih razpoložljivih površin, OECD pravi, da celo polovico, namenjala za proizvodnjo biogoriv. To naj ne bi ogrožalo prehranske varnosti Evrope, čeprav kaže dvomiti tudi v to, zaradi zmanjšane pridelave hrane kmetijsko visokega razvitega dela sveta,pa bo zagotovo resno zaostrovalo položaj v svetovni trgovini s hrano. Te odgovornosti Evropa ne sme prevzeti.

Odločitev za biogoriva je bila enostransko motivirana in napačna. Pika. Potrebno je spremeniti energetski paket. Vsaj v prvi fazi po soočenju s problemom prehranske varnosti mora Evropska unija pridelovati več hrane in na ta način umirjati položaj v svetu. Na žalost se Evropska komisija namerno ali nenamerno prepušča zavajanju kemično-energetskih lobistov, ki izjavljajo, da nikakor niso nič krivi. Res je, niso edini krivi, predvsem evropskim ni veliko za očitati, EU ni prispevala k dvigu cen z biogorivi, prispevala pa bo, če bo vztrajala na tem norem vlaku in energetska vprašanja reševala s kurjenjem žit in oljnic.

Napačni odzivi Evropske unije
Del krivde za dvig cen pa EU vseeno ima in to s tem, ko vztraja na konceptih kmetijske politike, ki temeljijo na visokih subvencijah, ki imajo zgolj dohodkovni značaj in podpirajo ekstenziviranje kmetijstva. Vsaj del proizvodnih sistemov evropskega kmetijstva je stimuliran, da čim manj proizvaja. Če se država ne bi vmešavala, bi se evropsko kmetijstvo zagotovo bolj odzivalo na tržne signale, torej proizvajalo več. Tu je velika težava sedanjega predloga sprememb Skupne kmetijske politike. Poenostavljenje sistema neposrednih plačil, ob ohranitvi sedanjih višin in načinov razdelitve, bo pripomoglo k preusmeritvi v pridelavo energetskih rastlin, torej stran od hrane, tudi od mleka in živinoreje, po katerem povprašuje Azija. Odprava podpor za praho ne bo dvignila proizvodnje hrane, ker se na teh površinah že sedaj pridelujejo energetske rastline in se bodo tudi v prihodnje. Premiki sredstev iz tržno-cenovne politike v razvoj podeželja so vezani na strukturo kmetijskih gospodarstev in razpoložljiva sredstva, kar pomeni, da se bo to dogajalo predvsem v Veliki Britaniji in Nemčiji. Razvoj kmetijstva ne bo zadostno podprt v novih članicah, blažitev in prilagoditev podnebnih sprememb pa je očitno zaenkrat bolj modna politična muha kot pa resna namera držav članic.

Evropska unija se ni sposobna hitro odzvati na spremenjene razmere. Preveč deluje in razmišlja v utečenih tirnicah, vizije razvoja evropskega kmetijstva ni. Predstavitev predlogov evropske komisarke za kmetijstvo Mariann Fischer-Boel je pokazala, da Evropa že dolgo ni bila tako brez dolgoročnih usmeritev. Govori se z jezikom iz časov, ko so bili še presežki hrane in ko je bilo predvsem treba deregulirati kmetijsko politiko. Deset kmečkih lobistov je pomembnejših kot 100 milijonov lačnih, ki pa pritiskajo na vrata Evrope. Zakaj EU ne naredi Marshallovega plana za Afriko in Bližnji vzhod? Zakaj ne pomaga z investicijami v tamkašnje drobno-posestno kmetijstvo, v razvoj tradicionalnih, a sonaravnih proizvodnih sistemov, zakaj ne v inštitute oblikovanja in prenose znanja, ki bi pomagali k razvoju podeželja nerazvitih? Čemu je tako težko priznati napako, da je energetski paket zgrešena poteza? Zakaj spodbujati ekstenzivno kmetovanje v Evropski uniji, če pa svetovni trg zahteva večje količine hrane? Zakaj tako omejeno, v interese zaprto in do temeljnih razvojnih vprašanj človeštva neodgovorno in predvsem nemodro ravnanje državnih elit?

Če bo rešeno vprašanje prehranskega varnosti sveta, bo tudi več miru, manj terorizma, manj izdatkov za reševanje kriz. Svet se bo lažje posvetil podnebnim spremembam in trajnostnemu razvoju. V začetku je vse v razvoju kmetijstva, v hrani, te resnice globalizacija ne odpravlja, ampak krepi. Reševanje teh vprašanj je odgovornost sitih, predvsem pa njenih voditeljev. Slovenija predseduje EU. Ker ni toliko vpeta v interesne povezave in ni do skrajnosti zbirokratizirana in ji je lažje spodbuditi tehtnejšo razpravo, bi lahko vstavljala vsaj kakšne bolj zbrušene kamenčke v mozaik večje pravičnosti in globalnega razvoja, pa tudi če bi to povzročilo kakšen konflikt.