V sredo smo v Moskvi videli enega najboljših finalnih obračunov evropske Lige prvakov v zadnjih 15 letih. Po silovitosti tempa (prve krči so igralci dobili že okrog 65. minute!) ji do zdaj ni bilo para, po dramatičnosti jo prekaša le nepozaben Liverpoolov preobrat proti AC Milanu leta 2005, po atraktivnosti potez le Milanovo razbitje Cruyffove Barcelone, po taktični dovršenosti pa italijanski finale med Milanom in Juventusom leta pred petimi leti. Skratka, imeli smo srečo.

Anal-izirajmo (this one is for you, Valdo Vodušek) tekmo s taktičnega vidika. Manchester United je začel z neobičajno postavo – Alex Ferguson je z njo popolnoma zmedel Avrama Granta. Tako je Cristiana Ronalda že od samega začetka postavil na levo stran. Že povratna tekma z Barcelono je pokazala, da je na tej strani prodornejši, ker jo lahko ucvre tudi diagonalno v sredino igrišča in pride do položaja za strel z „matično“ desno nogo. Prvič v kakšni veliki tekmi v tej sezoni je Man U začel s formacijo 4-4-2, z dvema, za nameček še zelo gibljivima „špicama“ (Rooney, Tevez), ki sta pokrivali ogromne kose terena in odpirali prostor Ronaldu. Owen Hargreaves je tokrat igral na desni strani sredine igrišča, ki sta jo držala Carrick in Scholes. Desni bok je držal „štoper“ Wesley Brown.

Chelsea skoraj celoten prvi polčas ni znal odgovoriti na Manchesterove taktične rošade. Grant je začel s predvidljivo formacijo, hibridom med 4-3-3 in 4-5-1, v kateri je bilo med linijami veliko prostora. „Rdeči vragi“ bi lahko tekmo rešili že v prvem polčasu, saj so „modri“ branilci pod pritiskom agresivnih „rdečih“ napadalcev pošiljali – bolj kot ne iz obupa – dolge žoge na osamljenega Drogbaja, ki jih ni mogel z glavo podaljšati nikamor ali vrniti nazaj, saj je bilo med njim in vezisti tudi do 30 metrov prostora.

Potem je Grant vendarle reagiral. 4-3-3 je spremenil v 4-5-1, saj je kljub vodstvu Manchestra povlekel Joeja Colea za kakšnih 15-20 metrov nazaj in „podvojil“ Ronalda. Essien in Cole sta s pomočjo Makeleleja počasi uspela „nevtralizirati“ Portugalca in pobudo je dobil Chelsea. Za nameček je relativno hitro, tam nekje do 50. minute, ugasnil vezni duo Uniteda – Scholes in Carrick nista zmogla več pokrivati širokega prostora na sredini, ki so ga „ustvarili“ igralci Chelsea. Cole, Lampard in Ballack so kreirali napad za napadom, Makelele in Essien pa sta jih učinkovito razbijala. Rak-rana Uniteda (in angleške reprezentance) je namreč še vedno nesodelovanje branilcev pri kreiranju igre. Povedano drugače: angleški beki še vedno radi žogo 30 metrov od svojega gola predajo kar svojim vezistom, medtem ko kontinentalni branilci aktivno kreirajo napade in s tem na trenutke razbremenijo igralce na sredini.

Manchester je drugi polčas „preživel“, ker je levega manevrskega napadalca na tej tekmi igral Malouda, ki ga je relativno lahko krotil Brown. Nemanja Vidić je dobil skoraj vse dvoboje z Drogbajem (zato je ta tudi znorel 5 minut pred koncem in s tem odgovornost za streljanje zadnje enajstmetrovke prevalil na branilca Terryja), drugi obrambni blok Uniteda Hargreaves-Scholes-Carrick, ki so mu pomagali tudi trije ofenzivci, pa je uspešno blokiral strele. Res pa je, da bi si Lampard zaslužil gol iz prelepega obrata, ki ga je preprečila vratnica. Toda – tudi Bayern je v Barceloni 1999 proti Unitedu zadel vratnico in prečko ter na koncu izgubil. „Duša“ Chelseaja v drugem polčasu je bil poleg Lamparda fenomenalni Essien, ki je brez težav ponavljal 50-metrske šprinte, začel ogromno akcij in s tem prisilil Cristiana Ronalda na vračanje nazaj.

Kaj so prinesle ali odnesle menjave? Pravzaprav do enajstmetrovk nič. Grant bi moral Maloudaja zamenjati najmanj 20 minut prej, saj je imel Rio Ferdinand precej težav s Kaloujem, ki je tudi razbremenil Drogbaja. Z menjavo Joeja Colea z Anelko ni pridobil ničesar, saj tercet napadalcev Drogba-Anelka-Kalou težko igra skupaj brez krilnega igralca, ki bi jim pošiljal predložke. Hm, po mojem bi Chelsea z Mourinhom, ki je prav z menjavami ohranjal visok tempo igre, tole tekmo dobil (no, mogoče pa s Portugalcem ne bi prišli niti do finala). Vse, kar je Chelsea potreboval za zmago, je ena dodatna črtica na bateriji okrog 70. minute, ko je bil Man U na kolenih. Jose je ravno do takrat običajno zamenjal oba krilna napadalca in nasprotnika dotolkel s “high-speed” igralci tipa Robben ali Wright-Phillips.

Na drugi strani je Giggs Manchestru prinesel mirnost, Anderson nov par pljuč na sredini igrišča, Nani pa je vnesel ščepec nepredvidljivosti (začenjam sumiti, da ga Ferguson daje v igro z navodili v stilu, „lej, mali, do konca je še 20 minut, pejt noter, vzemi žogo in driblaj, dokler te ne porušijo in to ponavljaj do onemoglosti; če ti pa kaj uspe, pa toliko bolje!“).

Enajstmetrovke? Nepozabno, a že videno. Vse bolj je jasno, da imajo veliki vratarji že povsem „načitane“ najpogostejše izvajalce enajstmetrovk (Cristiano, Anelka). Zadeli so namreč vsi „outsiderji“ (tudi Belleti in Anderson) z izjemo Terryja. Mimogrede, od Baresija leta 1994 dalje sem prepričan, da odločilnega penala ne sme streljati branilec, pa če je še tako izkušen. Zakaj petega penala nista streljala Kalou ali Essien!? Zakaj je moral zadnji penal streljati Anglež, ki je sodeloval pri dveh izgubljenih „shoot-outih“ na EP 2004 in 2006!? Zgodovina se namreč vedno ponavlja – ko kak angleški nogometaš odigra popolno tekmo, kot jo je Terry v sredo, bo na bizaren način zastreljal penal (tudi Beckhamu je proti Portugalski 04 spodrsnilo). Angleški nogometaši – še posebej kapetani in redni obiskovalci pubov – so pač rojeni za tragične junake.

Še nekaj posamičnih nagrad:

IGRALEC TEKME: John Terry (brez napake!), pri Unitedu seveda Cristiano

PRESENEČENJE TEKME: Wesley Brown (fantu pred meseci celo niso hoteli podaljšati pogodbe!)

POTEZA TEKME: Lampardov obrat in prečka (čeprav se sliši morbidno, se zdi, da od mamine smrti igra dvakrat bolje kot prej. Ali pa je zgolj odlično natempiral formo.)

AKCIJA TEKME: Rooneyev odvzem žoge in dribling po desni strani, diagonala do Cristiana na levo stran, predložek v kazenski prostor, glava Teveza in obramba Cecha.

OBRAMBA TEKME: Peter Cech vs. Michael Carrick (”Kam naj ti streljam, Peter?” “Samo v glavo ne, ker imam notri dve kovinski ploščici, Michael.” “OK, Peter, ti jo bom šminkersko plasiral v tvoj levi zgornji kot” “Malo težko, Michael, ker ima 192 centimetrov, najboljše reflekse na svetu in ker si izbral napačen tip udarca”).

TRAGIČNI JUNAK: Didier Drogba (vratnica, izključitev, ki je Chelsea stala naslova, in žalostno slovo od kluba)

BIZARNOST TEKME: zlati trakovi in konfeti po dvigu pokala na igrišču. Čisti ruski kič; ste videli, kako hitro so Unitedovci šli „odlaufat“ častni krog!? Stavim, da zato, ker se jih niti videlo ni na fotkah izpod dežja trakov. (v ožjem izboru so bile še babuške s podobami Ryana Giggsa, ki so jih prodajali na tržnicah) 

ŽALOSTNO SPOZNANJE MED POLČASOM: Leta tečejo in Zlatko Zahovič se res nikoli več ne bo vrnil.

No, pa saj bo kmalu Euro… letos navijam za Ruse! Andrej Aršavin je igralec prihodnosti!

 P.S.: Še enkrat opozarjam na preroškost mojega posta z napovedmi razpletov četrfinalnih tekem (Chelsea, Liverpool, Barcelona in evropski prvak).