Po seji vlade prejšnji teden, na kateri je bila sprejeta novela zakona o sistemu plač v javnem sektorju (medtem že odposlana v državni zbor v nujni postopek na majski seji), je minister za javno upravo Gregor Virant na tiskovni konferenci zgolj diskretno nakazal, da med ministrstvi obstajajo določena nesoglasja. Ta nesoglasja, je dejal Virant, bo mogoče rešiti le z avtoriteto predsednika vlade, torej na seji vlade 22. maja (saj je ta četrtek premier Janez Janša v tujini).
Toda minister Virant prešnji četrtek ni govoril o ministrskih nesoglasjih glede sprejete novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ampak glede predpisov na uredbeni ravni. Podpis kolektivne pogodbe za javni sektor, po kateri bi bili javni uslužbenci najboljše volje septembra, v mesecu volitev, je minister zato oziroma navzlic temu brez kakršnega koli zadržka napovedal za ta četrtek. Odpovedal ga je danes, ko je premier že v tujini, to pa utemeljil z nekaterimi novostmi v noveli zakona, ki da jih je vlada v zakon vnesla proti njegovi volji in brez dogovora s sindikati. Ob tem pa zagrozil celo z odstopom, ker je ugotovil, da je s temi spremembami vlada pravzaprav podrla ‘enotnost’ celotnega sistema plač javnih uslužbencev.
Če drži Virantova inačica zapleta, mi ne gre v glavo, zakaj je vlada ‘popustila’ ministru za obrambo Karlu Erjavcu, odobrila vojski ‘izjeme’ in s tem ogrozila predvidene ‘predvolilne sladkorčke’ za javne uslužbence? S čim je Erjavec prepričal vlado in njenega predsednika, da se odpovesta tako učinkoviti vabi za 150.000 volilcev, če so bili na drugi strani na mizi argumenti ministra Viranta, da to pomeni razpad enotnega sistema plač in konec kolektivne pogodbe? Da zgolj s sklicevanjem na zakon o obrambi oziroma opozarjanjem na njegovo kolizijo z ‘Virantovim’ zakonom, kakor pravi Erjavec, težko verjamem.
Ali pa je morda Virant, pa ne le on, ‘globino’ sprememb dojel šele kasneje (in ob pomoči sindikatov), zaradi česar zdaj zgolj ‘dramatično’ popravlja napako, ki bi lahko Janšo na volitvah drago stala?
...
