GOST razgledi.net
Matevž Frangež
podpredsednik SD Maribor
matevz.frangez@sd-maribor.si
Povsem ob robu osrednje teme Vročega stola 21. aprila je dr. Igor Lukšič izpostavil tezo, da je »naloga politike, da organizira ljudi tako, da si bodo znali zastaviti optimalen cilj in ga potem tudi realizirali«. Gregor Golobič je tezo dr. Lukšiča zavrnil z besedami, da naloga politike »ni, da organizira ljudi ali da vzpodbuja nek narodni tonus«, temveč »da omogoči tiste potence, ki so – in jih ni treba nič vzpodbujati – da jih ne ovira.«
Levosredinska politika sta odprla pomembno dilemo. Ali je naloga politike le upravljanje z državo ali pa mora biti njen smoter širši, ob upravljanju države usmerjen tudi v neposredno spodbudo ljudem?
Borut Pahor je dal nekaj pomembnih sporočil o lastnostih njegovega morebitnega vladanja. Prvo je geslo o sposobnosti pred lojalnostjo, drugo o umiku države iz vseh sfer, kjer je moteča, tretja pa je pomembnost pametnega upravljanja s spremembami pod makroekonomsko bistveno manj ugodnimi pogoji prihajajočega časa. Vsa tri sporočila skupaj razumem kot napoved vitke, a pametne države, ki se zaveda, da je za uresničitev strateškega cilja, torej razvoja Slovenije med najrazvitejše države Evrope, ključno, da ljudem povrnemo moč, združeno v njihovem delu, znanju in ustvarjalnosti. Naloga takšne politike ne more biti več omejena zgolj na instrumentalistično delovanje upravljanja z državnim ustrojem, ampak gradi na odločilni spremembi fokusa: od javnosti, ki je potrošnik političnega, k javnosti, ki je aktiven soustvarjalec, še več, ključni dejavnik sprememb.
Napovedana avtonomija družbenih podsistemov, recimo šolstva, povečuje odgovornost učitelja, ker mu hkrati bistveno širi svobodo pri oblikovanju kurikuluma in metod njegovega podajanja. Uspešnost izobraževalnega procesa se torej v večji meri seli na učitelja, bistveno pa sprošča tudi vertikalne povezave, na čelu katerih je danes šolski minister, ki z dekreti usmerja šolski sistem. Takšna politika, ki v svojem bistvu razgrajuje korporativistični ustroj slovenske družbe, je v celoti odvisna od pripravljenosti ljudi, da so generator sprememb in razvoja. Zato jih mora k temu spodbuditi, jim dati moč in svobodo, da uresničijo svoj del odgovornosti za spremembe. Identična logika stoji tudi za nezaustavljivim procesom »vedno večje odgovornosti posameznika za njegovo socialno usodo«. Država mora biti nosilec navdiha, da lahko skupaj uresničimo več in bolje, ko bo vsak izmed nas ustvarjal najboljše, kar lahko. V svojem odnosu do dela, družine, skupnosti, okolja.
Da poenostavimo in počlovečimo državo, njeno bitje pa rešimo nesmiselnih ovir, ki dušijo iniciativo, ustvarjalnost in podjetnost, je nujna tudi spodbuda. Zagon, ki bo dal verjeti v spremembe in ki bo ljudi pognal v delovanje. Zatorej se ne moremo strinjati le z odpravljanjem ovir za uresničevanje potenc ljudi, saj vsak izmed nas potrebuje spodbudo, da svojo potenco odkrije (ali zgolj pobriše prah iz pozabljenih mladostnih sanj) in jo v vzajemno vzpodbujajoči se skupnosti tudi uresniči. Politika ima pri tem ključno vlogo, saj mora ljudi navdihniti za majhno spremembo v posamičnem življenju, da skupaj dosežemo veliko spremembo in velik preobrat.
Barack Obama je tak nosilec navdiha, ki združuje ljudi v upanju, da je sprememba mogoča in da je ta odvisna od njih samih: »The reason our campaign has always been different, it is because it is not just about what I will do as president, it is also about what you, the people who love this country, can do to change it. That’s what this election is all about.« Zato je zame v vsakem primeru – ne glede na rezultat nominacije ali volitev – zmagovalec. To je politika generacije Obama, ki ljudi ne nagovarja zgolj k zaupanju, ampak k akciji.
Tudi Sloveniji manjka takšnega navdiha. Razočaranje nad politiko je veliko, neuresničene obljube ljudi odbijajo od participacije. Osemnajst let pod padcu berlinskega zidu ta proces ni omejen le na nove demokracije po vzhodni Evropi, pač pa se razteza tudi po zahodnih demokracijah, ki se sooča že s tradicionalno nizko volilno udeležbo. Takšno razpoloženje nas samo še dodatno determinira v sedanji usodi, da se iz državljanov spreminjamo v potrošnike. Enostavna opustitev aktivnega pristopa lahko našo medsebojnost vodi le v druge oblike urejanja in odločanja, saj se minimalna država zrcali v maksimalnem trgu.
Demokracija ni gotovo dejstvo, ampak mora biti trajen in vključujoč proces. Demokracija ni le pravica sodelovati na volitvah vsaka štiri leta, ampak je aktivno vključevanje ljudi v skupnost in sooblikovanje vsakodnevnega utripa te skupnosti. Ko sem v začetku aprila v Mariboru predstavil projekt TvojeMojeMesto.si, nisem pričakoval tolikšnega odziva, 100 konkretnih pobud za oblikovanje prijaznejše, varnejše in bolj vključujoče skupnosti. To je samo en dokaz, da so se ljudje pripravljeni vključevati, povedati svoje mnenje, soodločati in aktivno sooblikovati spremembe. Te možnosti so – še več – lačni.
V času, ko deregulacija postaja nosilno politično geslo, prostor politike ne more biti več omejen samo na normativno urejanje. Če hoče politika kot upravljanje skupnega postati generator pozitivnih sprememb, mora zanje naprej pridobiti zaupanje ljudi in jih nato motivirati k individualni akciji za skupno dobro. V nasprotnem primeru se bo politika še naprej samo umikala, skupno med nami pa se bo tudi poslej samo razjedalo in končno tudi to postalo le predmet tržnega urejanja.
...
Zdravo, Matevž.
Mislim, da ni vprašanje navdih ali umik. Pravo vprašanje je, kje udejaniti umik in kje navdih.
Na našem spletnem forumu so se ta vikend oglasili predstavniki društva, ki se bori proti sedanji prometni zakonodaji in načinu, kako jo policija izvaja. Razmišljajo o ustanovitvi stranke Stara pravda. Nekaj mesecev nazaj sem bil na sestanku Društva za osvoboditev živali. Razmišljajo o ustanovitvi stranke z glavnim ciljem ukinitve lova (na divjad) v Sloveniji. Na internetu sem izbrskal, da Zavod 69 na naslenjih (2012) volitvah v državni zbor namerava nastopiti s svojo listo, ki bo promovirala njihov pogled na normalno spolnost. Če se ne motim, je tvoj kolega v mariborskem občinskem svetu bil izvoljen na gasilski listi.
Pa res morajo vsa ta in ostala društva v politiko in na volitve. Govorim o društvih za boj proti raku, društvom za podporo eko kmetovanju, društvom, ki so proti GSO-jem, društvom… eh, saj sem že dovolj naštel.
A res mora biti politika alfa in omega našega življenja? A se res morajo vse pobude začeti in končati na najbolj posvečenem mestu v Sloveniji – v državnem zboru?
Po mojem mnenju so društva in ostala civilna družba bistveno kompetentnejši od države pri vrsti problemov. Od promocije zdrave hrane do promocije hendikepiranim prijaznih podjetij.
Zakaj bi morali vsi ti v politiko? A ne bi bilo bolj prav, da jim politika odstopi svoje vzvode in se enostavno umakne iz kadriranje v zadnjo občinsko ligo za balinčkanje?
Ne, mislim, da ni potrebno, da država Slovencem nazaj opere možgane od nesnage, s katero so bili fujtrani zadnja štiri leta. Zadošča, da se umakne in bodo civilne iniciative in humoristični časopisi delo opravili bistveno kvalitetneje. Država pa naj se omeji na nekaj nalog, a tiste opravi dobro.
Najprej, gotovo je Slovenija preveč normirana in mandarinizirana država, ki jo je treba poenostaviti in počlovečiti. In že odprava številnih nesmiselnih ovir, ki dušijo iniciativo, ustvarjalnost in podjetnost, že samo to bi bil velik korak k uspešnejši skupnosti.
Toda glede na stanje duha je poleg te sprostitve pomembna še spodbuda, še zagon, ki bo dal verjeti v spremembe in ki bo ljudi pognal v delovanje. Glede na konjukturna pričakovanja je to še toliko pomembneje, če hočemo dobro izkoristiti naše potenciale.
Zato ni dovolj, da se država umakne od povsod, kjer je moteča. Ob tem umiku se mora postaviti na nove pozicije. Pri tem se sicer strinjam z Igorjem, da se mora politika omejiti na nekaj nalog in jih dobro opraviti. Toda bistveno je, katere so te naloge in do kod lahko sežejo, ne da bi motile življenja.
Naloga politike je, da ureja našo mesebojnost. In pri tem je zgrešen pogled fundamentalnega liberalizma, ki postavlja polja življenja, v katerih naj politika ne bi imela kaj početi. Takih polj ni. Kar je pomembno, je globina, do katere seže poseg politike. Pri nekaterih vprašanjih mora politika doreči tudi vse detajle, pri drugih pa je dovolj osnovni okvir in nadzor, medtem ko se podrobnosti prepusti avtonomiji.
Zato je pomembno, da samoomejitev politike ne pomeni umika. Samoomejitev pomeni presojo, do kod lahko seže politika.Popoln umik politike neko področje prepusti drugim mehanizmom urejanja. To pa ni vedno najbolje.
“Popoln umik politike neko področje prepusti drugim mehanizmom urejanja. To pa ni vedno najbolje.”
To je VEDNO najbolje, saj spontani red postavi stvari na svoje mesto*. Vi, ta levi, pa raje hlinite katastrofičnost, da lahko postavljate stvari na SVOJE mesto – v svoje denarnice.
Ampak, vam ni za zamerit, smo vsi ljudje. Razlikujemo se zgolj v morali; nekateri opletamo s svojim po koprivah, drugi pa bi z konstantno z drugimi. Žal!
* ob določenih pogojih kot npr. pravna država, ipd
“spontani red” ne obstaja. obstaja entropijski zakon, ki ga po mojem najboljšem vedenju ni še nihče ovrgel. stvari prepuščene spontanosti drvijo v nered. za vzpostavitev reda sistem, ki ga opazujemo (recimo človeška družba) potrebuje energijo. vanj moramo torej vlagati – spontanost je nered.
@ drnjoh
“* ob določenih pogojih kot npr. pravna država, ipd”
no, kdo pa zagotavlja te pogoje? ravno politika in to je tisto, kar sem tudi sam hotel sporočiti. naloge politike je, da postavi regulativo in zagotovi nadzor njenega izvajanja in pregon njenih kršitev.
spontani red pa ni tako spontan kot si mogoče kdo misli. tudi v ozadju te spontanosti delujejo neki mehanizmi, a ne
zato umik ni rešitev, zato ni rešitev minimalna država, temveč pametna država
Zelo vzpodbudno je, da tudi SD navsezadnje sprejema ideje, ki so seveda zrasle pod okriljem žlahtne evropske liberalne tradicije in je treba iskreno pozdraviti prizadevanja za sposobnost pred lojalnostjo, vitko državo, umik države iz sfere kjer je moteča (ampak je te sfere tudi treba navesti) ipd. Se kar veselim, ob ugodnem izidu volitev bo lahko najti skupne programske točke. Ampak v eni točki pa SD le ostaja v svoji tradiciji – to je pri tem, da mora spodbujati ljudi. Dokler ljudje spodbude jemljejo kot spodbude je še znosno, ko pa jih politika zasuje s spodbudami, ne da bi to sami hoteli, pa se naše poti razidejo…
james: spontani red – obstaja. Ni pa vsemogočen – največ nereda so prinesle “zavestne intervencvie” Priporočam branje Hayeka, to tudi sicer vsem, ki sodelujejo v tej razpravi
)
Odlično, da se je odprla razprava o tem, kakšno politiko hočemo v prihodnjem mandatu? Kakšen naj bo okvir sprememb, ki bodo spodbudile talente in pomagale izkoristiti potenciale ljudi.
Logika, ki bo vodila politiko prihodnjih štirih let, bo odločilna pri sprejemanju vrste tehničnih odločitev. Ta logika bo določila okvir vseh politik, ki jih bo vodila vlada. Zato je povsem na mestu vprašanje ali želimo politiko navdiha ali politiko umika?
Številni skušajo osmešiti že sam diskurz o vzorcu vladanja, češ da so pomembne izključno konkretne, partikularne, vsebinske odločitve. Toda ves niz teh odločitev vodi neka vizija vladanja, v perspektivi katere se vsakič znova gleda in tehta posamičen primer. Zato je na mestu vprašanje ali hočemo minimalno ali pametno državo?
Nedvomno terja Slovenija temeljito deregulacijo, s katero se mora zagotoviti avtonomijo posameznih podsistemov in omogočiti gospodarstvu in družbi, da zadiha, ne da bi ob tem politika posegala v vsak posamezen kotiček našega življenja. Toda ta deregulacija, ta sistemska samoomejitev politike, mora biti pametno vodena, sicer nas lahko popelje na pot divjega polastninjenja vsega družbenega.
Politika mora postaviti meje delovanja podsistemov, postaviti mora okvire, znotraj katerih živi družba avtonomijo. In postaviti mora tisto, kar Sloveniji najbolj primanjkuje: postaviti moramo učinkovit sistem nadzora, predvsem pa sistem pregona korupcije in klientelizma.
Deregulacija, ki bi zgolj umaknila sedanje nepotrebne ovire države, nato pa ne bi postavila novih, pametnejših in spodbudnejših, bi življenje prepustila trgu. Če ob tem še ne bi postavila učinkovitih organov nadzora in pregona, pa še črnemu trgu.
Takšna deregulacija bi v pričakovani negativni konjukturi uničevalno okrepila socialno razslojevanje in poglobila revščino, namesto da bi bile pošteno razdeljene koristi razvojne spodbude, ki jih bo deregulacija zagotovo prinesla. Zato je logika vladanja še kako pomembna, zato je programska rdeča črta bistvena.
Nedvomno potrebuje Slovenija en zagon, ki bo ljudi spodbudil, da si s svojim delom in znanjem zagotovijo uspešno in srečno življenje. Pomembno pa je, da družbe v tem spodbujenemu zagonu ne prepustimo nemilosti nenadzorovanih mehanizmov urejanja odnosov med nami. Pozicija fundamentalnega liberalizma, ki želi samo umakniti ovire države, je zato napačna.
Ne samo, da mora država zagotoviti varnostne mreže za dostojno življenje tistih, ki jim v nekem obdobju spodleti – kar je konsenz vseh političnih sil. Država mora tudi urejati pravila in sankcionirati njihovo spoštovanje. In končno, da bi zagon zajel vse naše sile, mora država biti spodbujevalna. Urejanje sistemske zakonodaje mora biti prežeto z življenjem, razumeti mora čustva in jih mobilizirati za ustvarjalnost in podjetnost.
Da prepriča ljudi v to, da lahko vsi koristijo spremembe drugačne politike, mora biti država navdiha. In točno to potrebuje Slovenija v prihodnjem mandatu.
Zapis se bere kot prepis Lukšičevega teoretiziranja o korporativizmu in liberalizmu. Ideje o spodbujevanju različnih javnosti so lepe, še lepši so Obamini govori. Ampak jaz v stranki SD ne vidim nič od tega. Gre zgolj za teorijo, ki v praksi poklekne pred političnimi botri in njihovimi forumskimi interesi. Da o LDS in Zaresu niti ne govorimo …
Pozdravljen Matevž,
Sestavek, ki si ga spisal se mi zdi zanimiva hibridizacija različnih politično – filozofskih konceptov, ki pa navkljub očitni premišljenosti in morda celo iskrenosti, ne znam povsem ločiti od običajnih populističnih tekstov. Konec koncev se opiraš na Obamo, gotovo enega največjih mojstrov populistične retorike v sferi zahodne politike. Vendar sprejemam tvoj način interpretacije v pogledu, da skušaš, če ravno z populističnimi prijemi, pokazati na neko širšo sliko, neko pomembnejše vprašanje, ki zadeva prihodnost vloge države, ki bi se, če sem te prav razumel, lahko spremenila po prihodnjih volitvah.
Eno izmed sporočil, ki sem jih uspel razbrati iz tvojega sestavka, se nanaša na, morda že nekoliko zastarel a vselej dobrodošel in uporaben , koncept sfere javnega, kot medprostora, ki povezuje civilno in politično in preko katerega lahko posameznik, nosilec kritične misli, vpliva na državni sistem odločanja. Če se bo vloga države po naslednjih volitvah spremenila na način, da bo preko neformalnih institucij, infrastrukture javne razprave kot je denimo tvoj projekt TvojeMoje Mesto, državljanom omogočeno bolj neposredno in bolj aktivno participiranje v procesu soodločanja in predvsem določanja politične agende, potem se tvojega sestavka veselim in upam, da boš s svojo opcijo spreminjanja države uspel.
Nekoliko prestrašilo, čeprav ne vem če je to pravi izraz, pa me je sporočilo, ki govori o tem, da naj bi bila džava navdih za svoje državljane. To pa me nekako spominja na neke druge čase kolektivnih identitet, ki so preraščale v totalitarizem in vrhovnostjo države nad svobodo misli in svobodo kreativnosti posameznika. Konec koncev enega izmed tovrstnih poskusov, vsestranskega vodenja in usmerjanja državljanov predstavlja socialistični poizkus VRO-jev (vsestransko razvitih osebnosti), ki je v svoji najbolj radikalni obliki metodo za usmerjanje ljudi našel na golem otoku. Daleč od tega, da bi takšno razmišljanje zaznal v tvojem sestavku, sem pa na žalost tvoj sestavek razumel kot sestavek, ki enostavno priznava diskurz Gospodarja in ne pričakuje niti ne zahteva osvoboditve posameznika, ki je, po mojem menju ključna za bolj kreativno in predvsem, drugačno družbo.
Matevž,
Ker se v marsičem strinjam s tvojimi pogledi in ker se mi zdi tudi ta sestavek, čeprav malenkost preveč očitno predvolilne narave, dober in potreben prispevek k razvoju slovenske politične kulture in misli, naj na koncu tega kometarja izrazim le še prepričanje, da je vzrok za razočaranje ljudi nad politiko ravno v tovrstnih sestavkih, kot je ta, ki si ga zapisal. Vzrok pa zato, ker se v veliki večini takšna razmišljanja izkažejo kot zgolj dobro načrtovane in premišljene marketinške poteze predvolilne kampanije. Vendar pa je tvoj sestavek vendarle drugačen, saj je svoj iskren namen potrdil s tem, da si politično realnost začel spreminjati, predvsem s projektom tvojemoje mesto, še preden so se zgodile volitve in še preden veš, ali boš v naslednji sestavi DZ-ja ali ne.
Tvoj sestavek daje upanje ravno zaradi iskrenosti in odkrite želje po tem, da postane nekaj več, kot le opis mogoče realnosti.
Verjamem, da nas ne boš razočaral.
Veseli me, da so nekateri naši dragi prijatelji Socialni demokrati naposled deloma sprejeli liberalizem in zamisli reformista Miča Mrkaiča in pred njim reformistov Ronalda Reagana in Margaret Thatcher – majhno in učinkovito državo, odgovornega posameznika in svobodno (podjetniško in drugo) pobudo, toda uporaba kardeljanščine za sporočanje teh idej govori, da notranje vendarle še niso tako sprejete, da bi lahko za njihov opis uporabili poljudni jezik in da bo zato implementacija v praksi šepala.
Prazne marnje.
Poskusimo biti konkretni. Kaj bi naredili z konkurenco na področju šolstva? Kaj bi naredili s cehi kot npr. notarji, inženirji? S kakšnimi ukrepi bi izboljšali delovanje pravne države? Kako bi zastavili stanovanjsko politiko? Ali in kako bi poskušali rešiti problem togega trga dela? Kako razumete pojem medgeneracijske solidarnosti? Kakšne rešitve ponujate pri decentralizaciji oziroma bolj enakomernemu razvoju vseh delov države? Imate sploh kakšen konkreten predlog ali zgolj splošno leporečje o navdihu, slogu vladanja, vključevanju in spodbujanju potencialov?
Kaj je “pametna država” ne vem, vem pa da je z državo mogoče upravljati bolj ali manj razumno, racionalno, smiselno, konsenzualno, konfliktno … in seveda paziti, da se “pametna država” ne spremeni v “državno pamet”.
Razmerje med avtonomijo družbenih podsistemov in deregulacijo je kar zapleteno in v nasprotju s pričakovanji, avtonomija prinese lahko celo več regulacije. Vzemimo za primer liberalizacijo elektronskih komunikacij (nekdaj smo jim rekli telekomunikacije), ta zahteva več regulacije med starimi in novimi akterji na trgih elektronskih komunikacij. Sicer bi lahko prišli z dežja pod kap in bi privatni monopol samo nadomestil državnega.
Ko govorimo o avtonomiji družbenih podsistemov seveda nimamo v mislih novega “samoupravljanja” prilagojenega novim razmeram in novi terminologiji, pač pa preprosto dejstvo, da imamo v različnih podsistemih (gospodarstvo, šolstvo, kultura, zdravje) opravka z različnimi logikami delovanja in da, recimo, v izobraževalnem podsistemu ni dobro brez preostanka uveljavljati logike delovanja iz gospodarskega ali političnega podsistema.
Ko govorimo o več regulacije zaradi privatizacije (oz. po kardeljansko “avtonomije družbenih podsistemov”), ne gre pozabiti zakaj se je to sploh zgodilo.
V Sloveniji trg še ni proizvedel nobenega monopola (kot je to npr. Microsoft v ZDA). Vsi monopoli pri nas so nastali kot posledica naveze med politiko in gospodarstvom (podedovani od prejšnjega sistema, ali pa politično tako močno ščiteni pred konkurenco, da so dosegli koncentracijo).
To je razlog, da moramo zdaj pri privatizaciji paziti, kaj se s to močjo zgodi; pri čemur se ne strinjam, da bi lahko prišli iz dežja pod kap. Zakaj? Mi že smo pod kapjo. Privatni monopol ni škodljivejši od državnega monopola. Lahko bi se kvečjemu zgodilo, da nerodno izpeljana privatizacija tega problema ne bi rešila.
O katerih monopolih točno govoriš, Tomaž Štih? Bilo bi koristno, če bi ob tem omenil tudi kakšne tržne deleže?
medklic:
)
james: spontani red – obstaja. Ni pa vsemogočen – največ nereda so prinesle “zavestne intervencvie” Priporočam branje Hayeka, to tudi sicer vsem, ki sodelujejo v tej razpravi
sem že mislil, da je resnično kdo dokazal, da entropijski zakon ne drži.
Omenjenega gospoda nisem prebral – no, resnično dvomim, da je kdo prebral kakšneg nobelovca tipa K. Lorentz (da najdemo sonarodnjak) in njegove osnove etologije, pa.. seveda me moti lastna nevednost in ignorantstvo, dodajmo temu še prekletstvo lenosti in.. ni časa še manj volje za kaj več, kot Gide-a, razmigavanje artrozno degeneriranih členkov ob Cohenovih treh akordih,.. in komentarjih glede na predznanje, vzočno- polsedično razmišljanje in lasno oceno. Lahko pa seveda priporočim marsikatero delo in avtorja, da se bomo lažje razumeli.
Lep primer je Telekom in njegova storitev notranjih klicov fiksne telefonije.
Ah, saj takšen monopol, kot ga fura Telekom pri fiksnih klicih ni nič slabega. Slovenski uporabniki plačajo za te storitve manj od povprečja EU. Treba je razlikovati med prevladujočim položajem in njegovo zlorabo. Če povzamem: razsvetljena država omogoča bolj poceni storitve fiksne telefonije kot drugje po EU. Ni slabo, ane?
Tomaž Štih: vsega kar ne razumete ni kardeljanstvo. O avtonomnih in različnih logikah delovanja družbenih sistemov so pisali številni sociologi, predvsem tisti, ki so se upirali enoznačnim marksističnim interperetacijam med ekonomsko bazo in ideološko nadgradnjo ipd… Privatizacijo nima nobenega opravka z različnimi logikami delovanja. Ko sem pisal o paradoksu, da večja liberalizacija pomeni več regulacije nisem imel v mislih samo Slovenije, ki je trg elektronskih komunikacij začela odpirati šele leta 2001, pač pa U.K. , ZDA ipd.
James: sem bral Lorenza, pred kakšnimi tridesetimi leti. Ni problema, ker niste preveč dvomljivi za bralne nasvete umikam predlog, da prebereta Hayeka.
Klin: kar trdite o monopolih predvsem ni res, kar si lahko preberete v vsakem učbeniku ekonomije.
Pavel Gantar: marsikaj ni kardeljanstvo, govorica pisca tega članka pa je kardeljanstvo; predvsem v smislu absolutne nadvlade forme nad izjemno šibko vsebino.
Zgornji sestavek ni pravzaprav nič kaj izviren način, kako nekdo, ki je svojo volilno bazo brez dolgoročne vizije nahujskal proti nujno potrebnim reformam dvigne nivo svojih sporočil nad njeno sposobnost dojemanja in se zanaša na nevrolingvistično programiranje z obteževanjem besed, da ji zdaj proda iste nujne ukrepe, ki ji jih je pred tremi leti slikal kot konec sveta, kot ga poznamo.
Prevod članka:
1. Ali je naloga politike le upravljanje z državo ali pa mora biti njen smoter širši, ob upravljanju države usmerjen tudi v neposredno spodbudo ljudem?
Prevod: Eno ne izključuje drugega, toda na nek način je potrebno pokazati različnost, ker bi sicer ljudje lahko pomislili, da se ponuja isto kot je bilo ponujeno (in z naše strani napadano) leta 2004.
2. Borut Pahor je dal nekaj pomembnih sporočil o lastnostih njegovega morebitnega vladanja. Prvo je geslo o sposobnosti pred lojalnostjo
Prevod: Storili bomo isto kot Janez Janša. Nelojalne kadre bomo nadomestili s svojimi in trdili, da le odstavljamo nesposobne kadre prejšnje vlade. Za kozmetiko pa bomo vzeli katerega od priljubljenih ministrov, npr. Viranta ali Turka.
3. O umiku države iz vseh sfer, kjer je moteča
Prevod: Med vrsticami sporočamo, da sprejemamo umik države. Le radi bi politični nadzor nad umikom. Najbolj normalna stvar na svetu je, da bo država najmanj moteča tam, kjer bo največ naših interesov. Kot pod vsako dosedanjo vlado.
4. Pomembnost pametnega upravljanja s spremembami pod makroekonomsko bistveno manj ugodnimi pogoji prihajajočega časa
Prevod: V preteklosti nismo nikoli dosegli tako ugodnih ekonomskih rezultatov, kot sedanja vlada. In napovedujemo, da jih ne bomo niti v prihodnje.
5. napoved vitke, a pametne države
Prevod: Liberalne “majhne in učinkovite države”. Toda ne smemo uporabiti istih besed, ker smo jih v preteklosti pretirano umazali in bi se iz njih kdo lahko razbral naš salto mortale.
6. ključno, da ljudem povrnemo moč, združeno v njihovem delu, znanju in ustvarjalnosti
Prevod: Folklorni medklic “power to the people”.
7. Barack Obama je tak nosilec navdiha, ki združuje ljudi v upanju, da je sprememba mogoča in da je ta odvisna od njih samih
Prevod: Dajmo se primerjati s cenenim ameriškim demagogom, ki ga imajo mediji radi in čigar ključno sporočilo je, da je sprememba pomembnejša od vsebine spremembe. To je skrajni odklon od tistega, kar smo trdili prej, da je pomembna aktivna udeleženost in ne le zaupanje. Barack Obama je brez konkretnega programa in pri njemu je še bistveno bolj pomembno “aktivno zaupanje”, “vera” in emotion drive, kot pri drugih kandidatih. Politika spremembe zaradi spremembe ni tako zelo drugačna od politike spremembe zaradi Janeza Janše. Le lepše se sliši.
8. Napovedana avtonomija družbenih podsistemov, recimo šolstva, povečuje odgovornost učitelja, ker mu hkrati bistveno širi svobodo pri oblikovanju kurikuluma in metod njegovega podajanja.
Prevod: “Avtonomija družbenih podsistemov” v tem primeru lahko pomeni le več tekmovalnosti med šolami, zasebne šole in več izbire za starše. Vendar pa se tega ne sme napisati na takšen način … zaradi sindikatov.
9. Identična logika stoji tudi za nezaustavljivim procesom »vedno večje odgovornosti posameznika za njegovo socialno usodo«.
Prevod: Priznavamo realnost. Prehajamo iz faze zanikanja in jeze v fazo taktiziranja.
10. Država mora biti nosilec navdiha, da lahko skupaj uresničimo več in bolje, ko bo vsak izmed nas ustvarjal najboljše, kar lahko. V svojem odnosu do dela, družine, skupnosti, okolja.
Prevod: Potrebujemo propagando. Tako kot janševa vlada. Medije že imamo, tako da nam ne bo potrebno posegati vanje. Razen v RTV Slovenija, STA. Za kar imamo že pripravljeno zgodbo. Delamo “Slovenski BBC”.
11. V času, ko deregulacija postaja nosilno politično geslo, prostor politike ne more biti več omejen samo na normativno urejanje. Če hoče politika kot upravljanje skupnega postati generator pozitivnih sprememb, mora zanje naprej pridobiti zaupanje ljudi in jih nato motivirati k individualni akciji za skupno dobro.
Prevod: Za socialno državo je potrebno pridobiti bogate, ne revne. Prav tako, kot so to trdili liberalci leta 2004. Le da smo takrat tisto idejo napadali, kot nečloveško; danes pa jo predstavljamo, kot našo odrešitev.
12. V nasprotnem primeru se bo politika še naprej samo umikala, skupno med nami pa se bo tudi poslej samo razjedalo in končno tudi to postalo le predmet tržnega urejanja.
Začudenje: Kje pa se je politika doslej umikala in je to postajalo predmet tržnega urejanja? V Sloveniji?
@PavelG: “James: sem bral Lorenza, pred kakšnimi tridesetimi leti. Ni problema, ker niste preveč dvomljivi za bralne nasvete umikam predlog, da prebereta Hayeka.”
james:
hvala za razumevanje. saj pride še kdaj tudi to na vrsto (mimo šlamparije, ki nam jo resnično brilijantno ponuja izkalnik tipa Google, da vsaj vemo o čem se pogovarjamo).
Do takrat pa še en zlovoljen komentar – zakaj za vraga se vsaj pločniki ne tlakujejo, ker ti prepuščajo vodo in omogočijo zasaditev parkovnega drevoreda ob novih natlačenih stanovanjih, tako pa asfalat in pika.
Brez delnice države, s katero bo tudi demokratična država dobila lastnika, je kakršno koli govorjenje o svobodi človeka teologija.
Človek, državljan, je prignan do absurda absolutnega sužnja besede demokracija, kjer vedno znova in znova na demokratičnih volitvah dokazuje samemu sebi, da je suženj.
Ni suženj drugega človeka, pač pa imaginarnega pojma demokracija.
Pojem demokracija je postal surogat boga, ki vse dovoljuje in vse prepoveduje.
Matevž, Pavel, bi nam vidva lahko povedala kako besedo o tem, ali se v SD in Zares zavzemate za znižanje davkov na delo?
Sam sodim med bogataše med delavci, ki se po retoriki sindikalistov vseh barv in okusov, preveč razslojujemo od kluba 400 €, zato nas je potrebno brutalno obdavčiti. Ta obdavčitev naj bi bila 41% vendar je tako računanje zelo zavajajoče.
Če pogledam svojo plačilno listo iz aprila ugotovim, da so mi na neto plačo, ki mi je bila izplačana (skupaj s prevozom in prehrano), nabili kar 87% dajatev in davkov, ki jih država sicer imenuje prispevki delojemalca in delodajalca, v bistvu pa so to davki in dajatve na neto plačo v višini 87%. Za delodajalca sem namreč zaradi te bolne in brutalne obdavčitve, ki je v samem svetovnem vrhu, za toliko dražji.
Matevž piše:
“Če hoče politika kot upravljanje skupnega postati generator pozitivnih sprememb, mora zanje naprej pridobiti zaupanje ljudi in jih nato motivirati k individualni akciji za skupno dobro.” (konec citata)
Matevž in Pavel, kako me vaši stranki, če bosta upravljali državo, nameravata motivirati k skupni akciji za skupno dobro? Bosta znižala izplen države iz mojega dohodka ali me nameravata spodbuditi na kakšen drug način, denimo s prijaznim nasmehom, besedami spodbude in morebiti kakšno diplomo za posebne dosežke v tej smeri, ki mi jo bo podelil sam minister za razvoj ali kakšen podoben dušebrižnik na lesketajoči se proslavi delovnih zmag ob potokih vina in slastne jedače, za katero račun poravnam sam kot davkoplačevalec.
Iskreno povedano, za vaše besede spodbude, prijazne nasmehe in diplome mi ni kaj dosti. Kot večina odvisno zaposlenih, ki smo konec koncev produktivni motor družbe, me zanima predvsem, kakšen reket vam bom plačeval ob tem, ko se bom šel individualna prizadevanja, ki bodo delovala tudi v skupno dobro. Zanima me, koliko denarja bom porabil sam in koliko ga boste namesto mene porabili vi, ki bolje veste od mene, kako ga porabiti?
Vprašanje je čisto konkretno in se glasi: Kakšna bo najvišja davčna stopnja na dohodke nas odvisno zaposlenih, če boste vi v koaliciji odločali o tem oziroma kakšna je višina te stopnje, ki bi po vašem zagotovila tisto motivacijo indivuduumov in rezultirala v razvojnem preboju? Ali pa se vam morda zdi, da se da razvojni preboj doseči tudi brez tovrstnih sprememb in pustiti vse tako kot je?