GOST razgledi.net
dr. Pavel Gantar
docent za prostorsko sociologijo na FDV UvL in poslanec Zares
pavel.gantar@fdv.uni-lj.si
Letos naj bi po izjavah župana v glavnem mestu zaropotali gradbeni stroji. Ampak to je šele začetek, ki napoveduje velike gradbene in urbanistično preureditvene posege v mestu. Ko se v Ljubljani leta in leta niso mogli odločiti, kaj storiti z nogometnim štadionom, in se je enkrat sreča nagibala k preureditvi starega Plečnikovega štadiona, drugič pa zopet k izgradnji novega v Stožicah, bomo kot kaže sedaj dobili kar dva in to v oddaljenosti samo nekaj kilometrov drug od drugega! Dolgoletni prepir o tem kje in kakšen štadion zgraditi, je postal sinonim za nesposobnost mestne politike nasploh, za njeno neodzivnost in birokratizacijo. Zadnje lokalne volitve so zato pospravile z mestno politiko »starega kova«. Nova štadiona sta pravzaprav še majhna stvar v primerjavi z velikimi projekti tako v centralnem mestnem območju, kot tudi na obrobjih Ljubljane. Izgradnja »severnih vrat« s stolpnicami na Bavarskem dvoru, izgradnja mesarskega mostu in gradnja parkirišč pod tržnico in na Kongresnem trgu, gradnja nove štajerske vpadnice, »novi Kolizej« »novi Šumi« in še vrsta drugih večjih in manjših projektov ter navsezadnje »Vizija Ljubljane« in osnutek novega občinskega prostorskega plana nakazuje, da se je Ljubljana vendarle zbudila iz zaspanosti, se modernizira, osvobaja in preoblikuje mestni prostor, ki ga je zaznamovalo obdobje industrijske in razmeroma egalitarne družbe.
Ali bodo v prostorskih dokumentih nakazane spremembe prinesle še bolj izrazito družbeno in prostorsko polarizacijo, še večjo stopnjo družbene in prostorske neenakosti? Ali se mesto samo prilagaja zahtevam globalizacije, ali je glavni motor gradbenega razvoja mesta predvsem zaslužek, ki ga z izgradnjo ekskluzivnih zgradb na ekskluzivnih prostorih želijo zaslužiti investitorji, ali pa gre za neke vrste urbano in socialno redefinicijo mesta, za vzpostavljanje »metropolitanske Ljubljane«, ki je hkrati glavno mesto države in hkrati vozlišče poslovnih, kulturnih, intelektualnih in storitvenih dejavnosti v širšem in ne samo slovenskem prostoru? Ali je gospodarska substanca Ljubljane sploh tako močna, da bo lahko podprla celo vrsto »megaprojektov«, ali pa bodo načrti ostali kot lepe želje zgolj na papirju? Ali je mogoče načrtovati prostorski razvoj Ljubljane, ne da se hkrati ne bo dotikali celotnega vplivnega območja mesta, ki leži zunaj njegovih administrativnih meja?
Spontani urbanizem
Na ta vprašanja ni tako enostavno odgovoriti, zato je nemara bolje, da poskušam evidentirati nekatere spremembe, ki se dogajajo v ljubljanskem urbanizmu v zadnjih petnajstih letih in so pod novo mestno upravo kulminirale v ambiciozne urbanistične in vizionarske projekte. Spremembe, ki jih nameravam opisati so rezultat dveh med seboj prepletenih procesov – po eni strani transformacij, ki so jih mesta doživela ob prehodu iz industrijske v postindustrijsko družbo in se dogajajo vse od konca sedemdesetih let in postsocialistične tranzicije, ki so jih seveda doživela mesta »pod socializmom«.
V bistvu gre za spremembe, ki bi jih lahko opisali kot:
· spremenjeno razmerje med javnim in zasebnim v mestu,
· prehod od industrijsko-političnega mesta v postindustrijsko in metropolitansko mesto in
· prehod na nove načine upravljanja z mestom.
Prva sprememba, ki jo je doživelo mesto je sprememba razmerja med javnim in zasebnim. Vloga privatnih interesov je postala v mestu in upravljanju z njim bistveno bolj pomembna in je povezana s prehodom iz »socializma v kapitalizem«. Večjo vlogo privatnih interesov zaznamujeta ponovna vzpostavitev instituta privatne lastnine nad (stavbnimi) zemljišči in pojav novih akterjev, ki bistveno vplivajo na gradbeni razvoj mesta – recimo jim zasebni institucionalni investitorji (»developerji«), ki s posameznimi poslovnimi ali stanovanjskimi projekti vplivajo na razvoj mesta. Njihov motiv seveda ni nekakšen, tako ali drugače opredeljen javni interes, pač pa profit, ki ga želijo realizirati z uresničitvijo projektov. Te spremembe nemara lahko najbolje ilustriramo z dvema primeroma, ki dosti nazorno pokažeta, kako se je spremenila narava urbanističnega planiranja (tu bomo pustili ob strani strokovno latovščino poimenovanja različnih planerskih dokumentov in instrumentov) z vidika razmerja med javnim in zasebnim.
Prvi primer predstavlja že znameniti BTC. Njegov razvoj od opustelega blagovno transportnega centra nekdanje Jugoslavije pa do nakupovalnega bazarja s ceneno robo v začetku devetdesetih let in končno do »mojega mesta« s trgovskimi, kulturnimi, zabavnimi in rekreacijskimi funkcijami, ki ga je lansko leto beležil 27 milijonov obiskov najbolje ilustrira spremembe ki se so zgodile na poti v kapitalistično mesto. Ilustrira vitalnost tako imenovanega »spontanega urbanizma«, torej urbanega razvoja, ki ni bil načrtovan in ni bil predviden v mestnih načrtih, pa se je – ne kljub temu, ampak prav zaradi tega – tudi zgodil. In več kot to, verjetno tudi samim akterjem v BTC v začetku niti približno ni bilo jasno, kaj vse se bo razvilo na območju opuščenih skladišč. Koncept in predstave o »mojem mestu« so se razvijale vzporedno, na podlagi izkušenj in ponujenih priložnosti – ni bilo nekega vnaprejšnjega in celovitega plana. Vloga mestne uprave je bila omejena na dovoljevanje rekonstrukcij in gradenj v okviru ohlapnih prostorsko ureditvenih pogojev, pravi akter je bil zasebni kapital in ne tradicionalna mestna uprava. To je bil prvi primer, ko so razmeroma celovito urbano transformacijo dokaj obsežnega predela mesta načrtovali in usmerjali poslovni interesi korporacije, ne pa nekakšen od zgoraj postavljeni javni interes.
Drugi takšen primer je zaplet ob natečaju za novi Kolizej. Spomnimo se, pred dobrima dvema letoma je privatni investitor priredil vabljeni natečaj za urbanistično in arhitekturno ureditev območja propadajočega Kolizeja. Rezultati natečaja – če pustimo ob strani različna mnenja o samem nagrajenem projektu – so zbudila precejšnje ogorčenje v strokovni in laični javnosti. Kaj se je predvsem očitalo zasebnemu investitorju? Predvsem to, da je mimo veljavnih prostorsko ureditvenih pogojev objavil in izvedel natečaj, ki je redefiniral območje v skladu s svojimi poslovnimi interesi. Očitali so mu kršitev zakonodaje. Toda ali so imeli prav? Ne – privatni investitor je storil prav to, kar bi v kontekstu konvencionalno pojmovanega javnega interesa moral storiti mestna uprava. Ker pač ta ni bila aktivna, se je tega za svoj račun in v lastnem interesu lotil investitor sam. Zgodba, ki se je pred nedavnim končala z nekakšnim kompromisom – investitor je znižal višino zgradbe – je zelo poučna: visoko motivirani in kapitalsko usposobljeni investitorji mestu ne ponujajo samo projektov, ki bi jih zgradili v skladu z mestnimi načrti, ampak tudi načrtovanje samo. Dejavnost prostorskega načrtovanja, ki je po definiciji zadeva v javni domeni, tako vsaj deloma in v posameznih segmentih prehaja v zasebno pobudo.
Trije dokumenti
Sprememba v razmerju med javnim in zasebnim v prostorskem načrtovanju pa še zdaleč ni edina sprememba s katero se sooča Ljubljana. Velike spremembe prinašajo trije med sabo povezani dokumenti in sicer Vizija Ljubljane, osnutek strateškega prostorskega načrta Ljubljane in osnutek izvedbenega prostorskega načrta Ljubljane. Najmanj kar lahko rečemo je, da so vsi trije dokumenti zelo kvalitetno pripravljeni in temeljijo na zelo sodobnih pristopih k urbanističnemu planiranju. Ne bom razpravljal o izhodiščih – v nos mi, na primer, gre koncept idealnega mesta v Viziji Ljubljane, saj bolj kot je mesto idealno v načrtih bolj je praviloma bedna njegova aktualna realnost. Tudi ne bom razpravljal o posameznih rešitvah in možnih nehotenih posledicah, pač pa bi rad nakazal temeljno vsebinsko-razvojno potezo teh načrtov. Novi mestni načrti predstavljajo neke vrste dokončen prelom in odmik od (nekdanjega) industrijskega in socialistično administrativnega mesta v postindustrijsko in metropolitansko mesto. Najbolj značilna ilustracija tega procesa so rekonstrukcije nekaterih značilnih industrijskih območij mesta – med njimi rekonstrukcija območja ob Šmartinski cesti v trgovsko poslovno in storitveno območje, ki vključuje tudi visoke gradnje. V časih ko je v mestu še cvetela industrija je bilo to območje kar nekakšna bela lisa na urbanističnem zemljevidu mesta, nekakšen »ne-kraj« v mestu. Centralnost tega območja je naredila svoje, zemljišča npr. Kolinske so vredna več, kot proizvodnja, ki se odvija v tovarni. Podobno velja za druga območja kot so Rog, Litostroj, Tobačno tovarno, ki že spreminjajo namembnost in svojo vlogo v mestnem tkivu. Nekdanja Kardeljeva «delavska Ljubljana« s preoblikovanjem vplivnega območja Šmartinske dokončno odhaja v zgodovino.
Problem, ki ga vidim v načrtovalskih dokumentih mesta je seveda ta, da gradijo na predpostavki tki. metropolitanske Ljubljane, ki poleg mesta z 250 000 prebivalci (v načrtih ne predvidevajo občutnega povečanja prebivalstva v mestu) zajema še širše vplivno območje z vsaj še 200 000 ali več prebivalci. Kar je seveda edino prav. Hkrati pa je vpliv prostorskih načrtov in mestne politike omejen samo na administrativno območje Ljubljane. Več kot to, zadnji predlog vladne regionalizacije Slovenije predvideva Ljubljano v sedanjih ozkih administrativnih mejah kot samostojno pokrajino, ki je dobesedno obkrožena, ali bolje rečeno obkoljena z Osrednjeslovensko regijo, in bi tako kot je zasnovana, spontano oblikovala nekakšno »protiljubljansko strategijo«, ki je sicer pri nekaterih obljubljanskih občinah opazna že danes. Gre za neke vrste nevtralizacijo Ljubljane kot razmeroma liberalnega, svetovljanskega ali celo »levičarskega« mesta, ki jo vodi sedanja protiurbana vladna koalicija. Četudi vladni predlog pokrajin nemara ne bo uveljavljen, se je treba zavedati, da takšen kot je, preprosto reflektira antiurbano mentaliteto, ki je v nasprotju z urbanimi metropolitanskimi vizijami Ljubljane. Če bi želeli uresničiti ljubljanske razvojne načrte, bi morali hkrati z njimi na regionalni ravni vzpostaviti ljubljansko metropolitansko regijo, pa kakor koli jo že imenujemo.
»Neoliberalni urbanizem«
Tretja velika sprememba, ki se dogaja v Ljubljani je sprememba v načinu upravljanja z mestom ter oblikovanju in vodenju urbane politike. V upravljanju z (javnimi) mestnimi zadevami se čedalje bolj uveljavljajo managerske metode, kot jih poznamo v gospodarstvu. Klasični in dosedanji »javno-upravni pristop« pa stopa v ozadje. Ljubljana pri tem sploh ni osamljena in te spremembe tudi niso povezane samo z izvolitvijo novega župana, ki prihaja iz trgovske družbe in se je tudi sam sicer izrekel za »managerski pristop« pri upravljanju mesta. So del splošnega trenda, ki je že dolgo opazen v svetu. Nekateri te spremembe označujejo kot prehod k »neoliberalnemu urbanizmu« za katerega je značilen proces privatizacije določenih javnih dobrin, večja vloga zasebnega kapitala in javno zasebnih partnerstev pri vzpostavljanju mestne javne infrastrukture, ukinitev ali zmanjšanje prikrite redistribucije in subvencioniranja določenih storitev na komunalnem področju, v javnem prometu in podobno. Na politični ravni pa se ta proces kaže kot upadanje vpliva izvoljenih predstavniških teles ter večja vloga in vpliv izvršnih organov ter raznih strokovnih teles, ki sodelujejo v upravljanju mesta. Značilen je tudi proces vključevanja tako imenovanih »deležnikov« v procese odločanja in oblikovanja posameznih mestnih politik. Rezultat vsega tega je bolj odzivna, hitrejša in bolj učinkovita mestna uprava, hkrati pa seveda tudi tveganje, da so še dodatno zapostavljeni interesi tistih, ki živijo v slabših razmerah in se ne znajo in ne zmorejo prilagoditi novim razmeram.
Včasih sem študentom svoja predavanja o urbanizmu začel s stavkom, da obstaja ena sama univerzalna značilnost urbanističnih načrtov – in to je, da se nikoli ne realizirajo tako, kot so bili zasnovani. Danes celo mislim, da je prav tako. Kakšna bo Ljubljana 2025 bomo zvedeli leta 2025! Verjamem, da prostorski načrti ne morejo ubiti alternativ za katere danes še ne vemo, se pa v naslednjih letih lahko zgodijo. Pred nami je torej živahno vrenje načrtovanja, protestiranja, usklajevanja, gradnje, rekonstrukcij – torej vznemirljiva prihodnost, ki jo ni mogoče dobro napovedati. In prav je da se je začela.
skromno dodajam svoje upanje, da bo ob vseh bodočih nagradah arhitektom ostalo ob njihovih stvaritvah kaj prostorčka za zeleno drevo in fontanico z vodo – da bodo položeni tlakovci na prepustna podlago, ki bo tem čistilcem zraka dovoljevala dovolj talne vode za rast .. da bom lahko čudesa občudoval peš v poletnem dnevu v njihovi senci. Da bo mesto belo in ne črno in pregreto (drugače bom zahteval, da po strehah in asfaltih urbanisti in arhitekti poleti hodijo bosi po svojih podlagah, zahteval bom, da se z “reš” pečenimi podplati naučijo naravnega zakona, ki ga je opisal Jožef Stefan o toplotnem sevanju črnega telesa).
neskromno pa dodajam, da zahtevam podzemno železnico in mi ni prav nič mar za tramvaj.
Dober prispevek! Meni je vseeno, ali bo dosedanja Mermalova (BTC) ali ta Jankovićeva (celovita) era v urbanističnem posodabljanju Ljubljane nekoč dobila pridevnik “neoliberalni urbanizem”. Pomembno je, da se je sploh zgodilo in da se ne bi zgodilo brez spontanega interesa kapitala. Tako kot prva se tudi druga dogaja bolj ali manj spontano v skladu s poslovnimi interesi oz. interesi trga…in v nasprotju s partikularnimi interesi ter kot odgovor na nesposobnost vseh mestnih uprav v zadnjih dveh desetletjih.
Ljubljana je z BTC-jem, novimi poslovnimi stavbami ob Dunajski ter severnimi mestnimi vrati postaja svetovljansko mesto. Še bolj pa bo, ko bomo na novem stadionu v Stožicah prvič organizirali evropsko prvenstvo v nogometu in ko bo Ljubljana dobila podzemno železnico ter hitre železniške povezave z Brnikom (Kranjem), Mariborom, Novim mestom in Koprom.
Ja, precej prostorskih in siceršnjih napak bo verjetno storjenih v tej eri “neoliberalnega urbanizma”. Toda dobili bomo svetovljansko prestolnico ter upajmo tudi nižje cene nepremičnin.
Čas ki prihaja bo uredil tako kot je predvideno samo Človek mora biti
korekten od njega je vse odvisno.
Prej se 15 let ni kaj dosti dogajalo predvsem zato, ker sta LDS in ZLSD javni denar bolj kot v javno infrastrukturo pretakali v zasebne žepe. Pred tem je bila največja napaka “ljubljanskega socializma” ukinitev tramvaja. Ljubljana ne potrebuje podzemne, krvavo pa potrebuje tramvaj.
kakšen tramvaj neki …
Ljubljana krvavo potrebuje podzemno in ne potrbuje tramvaja je moje mnenje. ostala partijska mnenja pa so partijska mnenja leta 1945 ali leta 1985 ali leta 1991 ali leta 2008,.. enostavno se mi ne ljubi več na vseh koncih in krajih brati politkomisarskih partijskih mnenj, ki so copy – paste tistim, ki jih trosi kakšen občinski ex-pripadnik KPJ (ala poslanec Grims). časi so se menjali – danes nam klerikalni veljaki ali premierji (voditelji EU) trosijo puhlice o nujnosti varovanja okolja, medtem ko ex-partijski veljaki blizu kleru po občinah dovoljujejo gradnjo katastrofalnih črnih zgradb, ki grejejo pregreto okolje in urejajo krajino z betonom in asfaltom ter doživljajo muke po “nevemkateremže” svetniku obb izumiranju naroda katerega številka se vsako leto poveča vsaj za kakšen procent ali raje več.. ne vem zakaj moram ob vsakem naravnem zakonu in vsaki številki zmeraj brati komentarje vodilni partiji naklionjenih zastonjkarskih navijačev.
ravno zaradi hitro spreminjajočega sveta, ravno zaradi sprejetega in z znanstvenimi dokazi podkrepljenega dejstva, da je človeška populacija tista, ki uničuje biosfero in izvaja genocid nad divjim živalstvom in,.. Zato pa je za bodoče generacije važna podzemna železnica od brniškega letališča do grosupeljske pekarne in od Domžal do Vrhnike. Ne za vso to izumirajočo maso (po pripovedovalcu apokalipse prof.dr. J. M.), temveč za vso to maso, ki prihaja. Ker je sedaj trenutek, ko se načrtuje, da ne bomo butalskega tramvaja vozili, kot v časih, ko je sedanji premier z rdečo zastavo pozival proletarce naj se združijo v ruralni BiH – danes je namreč taisti avantgarda tistih, ki razmišljajo o svetu po Rifkinu (in s tem mislim na samostojne producente energije, kot so zgradbe s sončnimi celicami, ki po principu mreže, kot majhni samostojni dobavitelji tvorijo omrežje ravno internetnemu s podatki, npr.) njegovi soldati pa? Se razumemo, ko gremo naprej je traba k naravi. končno postaviti geslo na pravo mesto: naprej k naravi (in ne zmotno nazaj). ker danes tehnologija to že omogoča – ker nismo v zamorjeni nemčiji, kjer ob severnem ledenem morju hiše pokrivajo s črno streho – pri ans so poletne temperature že blizu 40 st. zato je nujna uporaba belega. pa naj gre v višino ali širino. kakšne vražja je to lepota, ki nima ob sebi urejene zelenice in tekoče vode in kakšno je to “usrani” urbanizem, ki ne dovoljuje peš hoje in bicikla ne v megalopolisu in ne v provincialnem mestecu ali pozidani državici? Ali smo še zmeraj v času SFRJ, ko je bilo najbolj važno zaobiti državo in se nobenemu ni sanjalo o osnovni formuli fotosinteze; sprašujem mojega predhodnika.
Nezadržno je, da zaradi grotesknega razmnoževanja ljudi planet pozidamo – ali to naredimo ob, za preživetje nujnih drevoredih in parkih z vodo, ali paradiramo z gas maskami med vedno večjimi poltovornjaki z v8 mašinami pa ne bi smelo biti vprašanje liberalno-ekonomskega urbanizma, temveč doslednega razumevanja gesla naprej k naravi.
Moji argumenti za tramvaj temeljijo na primerjavi s primerljivimi mesti, kot je na primer Karlsruhe v Nemčiji.
čas je , da gremo naprej in nehamo nekritično posnemati nemce – če lahko gradimo stometrske stolpnice je potrebno do njih pripeljati ljudi z javnim prevozom – in to pod zemljo. gor je naj “mir” in raj za pešče ter bicikle. tako in nikakor drugače – pa fotovoltaiko na fasade in strehe. Ljubljana sama si na sončen dan zagotovi dovolj elektrike samo s temi načrtovanimi novimi nebotičniki (ampajk za koga se to gradi, ko pa vsi ekonomisti napovedujejo izumrtje naroda? to pa mi še zmeraj nobeden ni razložil – številke drvijo gor, mi pa gradimo in izumiramo – nekaj neumnega je v deželi kranjski?).
Nisem opazil, da smo kdaj (nekritično) posnemali Nemce. Čas bi bil, da jih sploh začnemo (kritično) posnemati. Če nove stolpnice pomenijo nujo po metroju, potem sem proti novim stolpnicam. Ker pa mislim, da temu ni tako, sem nad stolpnicami navdušen. V Nemčiji je raj za kolesarje šele od obrobja mesta navzven, v samih mestih za kolesarje ni dobro poskrbljeno. Sicer pa slovenskemu narodu ne kaže slabo, nataliteta se že viša.
Nabralo se je kar nekaj zanimivih odzivov, ki si zaslužijo komentar:
@jože p. damjan: sintagmo “neoliberalni urbanizem” vseskozi uporabljam v oklepaju, da bi potegnil distanco do tega pojma, ki so ga iznašli pretežno neomarksistični raziskovalci, ki pa sicer zelo dobro opisujejo in analizirajo spremembe v urbanem razvoju in upravljanju z mesti. Ne glede na ppomenske razlike ta pojem dobro opredeli nekatere najbolj pomembne spremembe v razvoju in upravljanju z mesti. Bolj kot alternativni pojem “novi urbanizem”, ki je vsekakor presplošen, poleg tega pa je bilo “novih urbanizmov” v 20. stoletju že veliko.
Pri uvajanju managerskih metod v zvezi z upravljanjem z javnimi zadevami v mestu je seveda potrebno opozoriti tudi na pomembno razliko: v podjetju obstaja v bistvu en sam cilj – to je maksimizacija dobička. Vsi drugi cilji so mu porejeni. V upravljanju z javnimi zadevami pa je več ciljev, kii so si med seboj nasprotni – zato se maksimizacija ciljev dogaja na ravni iskanja ravnovesja med različnimi cilji, kar pa seveda ni tako enostavno. Če se zavedamo te pomembne distinkcije, so novi pristopi k oblikovanju urbanih politik zelo koristni.
Podzemna ali tramvaj: v strokovni literaturi velja stališče, da je podzemna železnica ekonomsko in stroškovno upravičena v mestih oziroma v urbanih aglomeracijah od 600 -700 000 prebivalcev naprej in ob razmeroma strnjeni poselitvi. Teh kriterijev Ljubljana ne izpolnjuje. Je pa nujna vpeljava tirnega prometa (tramvaj) na najbolj pomembnih vpadnicah v Ljubljano, pa tudi uporaba obstoječih železniških prog za regionalni promet. Seveda pa tega Ljubljana brez navezave na nacionalno prometno politiko in na fonde EU ne bo zmogla izpeljati. Ključna razvojna politična ovira danes je dobesedno sovražni odnos sedanje vlade do Ljubljani. Mimogrede s spremembami zakona o financiranju občin so Ljubljani pobrali 60 mio eurov na letni ravni.
Še komentar na ervinatorja, ki pravi, da se Ljubljana ni razvijala ker sta LDS in SD vse pospravili v svoje žepe. Najbolj uničujoče obdobje za razvoj Ljubljane je bila vladavina Demosa v mestu od 1990 do 1994. Kot veste je Demos razpadel leta 1992 – edino v Ljubljani se je obdržal do leta 1994. To je bilo obdobje “revanšistične politike” z izrazito ideološkim nabojem, obenem pa je bilo to zelo občutljivo obdobje, ko bi se mesto moralo začeti prilagajati novim trendom – pa se ni.
mene še zmeraj moti neskončna konzervativnost (govori se o postmodernističnem urbanizmu oz. verjetno za nas običajne konzumente urbanizma obdobju po post-moderni arhitekturi) glede podzemne. pa saj nismo več v obdobju modernizma, ko je na sto prebivalcev prišel en avto, danes je en šofer en avto na cesti – z vsemi konsekvencami. Ljubljana je tako izrazit center vsakodnevnih migracij, da ob vseh planih, ki nam jih vrli urbanisti in predvsem “vlagatelji” v svoje bodoče evrske milijarde (tako pač je) ponujajo na maketah, edino podzemna lahko izpolni obljube. mesto, kot stičišče dejavnost, povezava sedaj izoliranih otočkov in srečevanje pešcev na cesti. Strokovna literatura pa ekonomsaka upravičenost že, ampak hkrati z novimi tehnologijami in hitro spreminjajočimi časi, ki jih udžnbeniki in počasen “peer review” strokovne literature ne sledi več. Obstaja izziv in obstaja kriterij, ki se mu reče kvaliteta življenja prebivalcev. E, pa smo pri podzemni. Kako pa s fontanami in drevoredi – še ena katastrofalna napaka urbanizma, ki jo viedi diletant, ki mora v strokovno urbanističnem svetu živeti je, da je za zadovoljitev ozelenitve mesta dovolj park – ne, parki morajo biti redno zasajena drevesa tako, da pešec hodi v senci dreves poleti mimo klopc, kjer se spočije in s fontanami z vodo (tja, med arhitekturnimi biseri ali spakami, ki segajo v nebo – to je že druga tema)… park, kot otok sredi mesta je sekundarnega pomena, nujnost je prisotnost dreves vsepovsod. Ekonomska upravičenost? Ta pride z zdravjem ljudi.
Avtor članka na koncu zapiše. “-Pred nami je torej živahno vrenje načrtovanja, protestiranja, usklajevanja, gradnje, rekonstrukcij – torej vznemirljiva prihodnost, ki jo ni mogoče dobro napovedati.” Ker je osnovni fokus mojega delovanja poskus organiziranja različnih aktivnosti za REGISTRACIJO tega “živahnega vrenja” in naprej za PRITISK NA ODLOČEVALCE na osnovi registracije tega vrenja, seveda pozdravljam tak zapis, a se v nadaljevanju dobesedno spotaknem ob izjavi v komentarju taistega avtorja, ko zapiše da: “-v strokovni literaturi velja stališče, da je podzemna železnica ekonomsko in stroškovno upravičena v mestih oziroma v urbanih aglomeracijah od 600 -700 000 prebivalcev naprej in ob razmeroma strnjeni poselitvi. Teh kriterijev Ljubljana ne izpolnjuje.” Torej po eni strani avtorjeva vzpodbuda “živahnemu vrenju” po drugi pa ortodoksni zapis, katerega upoštevanje dobesedno ustavi to vrenje, predvsem pa ustavi urbanistični razvoj Ljubljane. K sreči komentator “James” dobro odgovori na ta zapis. A problem, zaradi katerega se oglašam, ni toliko v tem konkretnem detalju, ki se zapiše avtorju, ki očitno tudi predava “urbanizem”, je samo povod, da opozorim na širši, kompleksnejši problem, to je, neobstoj jasnejše, konkretnejše, bolj zavezujoče PLATFORME, ali JAVNE TRIBUNE, ali AGORA, ali SPLETNE STRANI, ali PROSTORA POGOVARJANJA, ali PARLAMENTA, saj je vseeno kako bi to poimenovali, kjer bi se o prostoru Ljubljane in njeni prihodnosti pogovarjali, protestirali, usklajevali, ja, tudi dosegali gnile kompromise. A v resnici ne Ljubljančani, ne urbanisti, tega prostora nimamo.
Podobno velika mesta imajo tramvajsko mrežo, ki je verjetno precej bolj smotrna, pa tudi nekako bolj romantično deluje, pa še po stopnicah ni treba v globino. Tramvaj.
@pavel g., @jože p.d.
Ojoj, ojoj! Iz vajinih ust v “Alahova ušesa”! “Sanjajte, sanjajte, da boste resnični!”(S. Zajc) Ta vajina vizija nas vodi v “Harare” – v tipično kolonialno prestolnico. In še vprašanje: za koga bo ta “svetovljanska Ljubljana”? kar naenkrat. Mesto naredijo prebivalci, ki definirajo prostor … zato morajo biti primerni trgi in parki … Ljubljana sploh nima osrednjega trga s katedralo!? Kdaj sta se zadnjič sprehodila po mestu? Tako kot to znajo tisti pravi mestni “flaner-ji” – pohajkovalci po “down townu”? Če sta se, kaj sta videla? Ali sta srečala mestne prebivalce prestolnice? Ne vem. Srednji in višji srednji sloj se je pretežno izselil iz mesta na obrobje in v okolico. V mesto se pripeljejo zvečer na kakšno prireditev in nato takoj domov! V urade se pripeljejo zaposleni z avtomobili in po službi se takoj odpeljejo domov. Po mestu hitijo bolj ali manj obubožani prebivalci, ki ne vedo, kje so. Pričakujejo, da bodo videli “bele medvede” – to so znani meščani in bohemi kakega mesta – na primer iz nekdanjega Greenwich Villagea v New Yorku, ali Quartier Latin v Parizu, itd. … ki pa so se že pred tridesetimi leti tudi tam odselili drugam, morda v Soho, v Provenco … ni jih več, kakor tudi v Ljubljani ne. Nekaj hitečih turistov, nekaj mladih ljudi, zlasti zdaj, ko se bodo odprle šole in fakultete, nekaj beračev in hitečih gospodinj. Ostali pa zdrvijo skozi mesto v svojih terencih ali močnih makinah … Javni prevoz je katastrofalen … taksiji so še kar v redu, a človek mora paziti, da ga ne oberejo preveč itd. Ne bom se ponavljala a vseeno naj ponovim: Leone Battista Alberti, arhitekt, glasbenik, humanist, univerzalen renesančnež je dejal svojemu gospodarju Lorenzu Veličastnemu (1449-1492), poglavarjum florentinske republike, zaslužnemu za razcvet renesančne omike v Florenci: “Pazite, gospodar, en dan kmet v mestu, pa nam uniči vse, kar smo tisoč let gradili.” O tem ima veliko povedati tudi arhitekt Janez Suhadolc (intervju v Reporterju?) … Popolnoma se zavedam, da živimo v letu 2008!, a zakaj bi se šli retardirance in ponavljali nekaj, kar je PREŽIVELO IN PREŽIVETO in se je izkazalo, danes, da ni več dobro. Najti moramo omiko za 21. stoletje, to pa niso mega trgovski centri, stadioni in nebotičniki – naj vam pove james!
Sicer pa: živi bili pa videli! In naj vam uspe – meni
je vseeno!
Poučno!
Skyscrapers and Bussiness Cycles
http://mises.org/story/3038
@miha
“Torej po eni strani avtorjeva vzpodbuda “živahnemu vrenju” po drugi pa ortodoksni zapis, katerega upoštevanje dobesedno ustavi to vrenje, predvsem pa ustavi urbanistični razvoj Ljubljane. K sreči komentator “James” dobro odgovori na ta zapis. A problem, zaradi katerega se oglašam, ni toliko v tem konkretnem detalju, ki se zapiše avtorju, ki očitno tudi predava “urbanizem”, je samo povod, da opozorim na širši, kompleksnejši problem, to je, neobstoj jasnejše, konkretnejše, bolj zavezujoče PLATFORME, ali JAVNE TRIBUNE, ali AGORA, ali SPLETNE STRANI, ali PROSTORA POGOVARJANJA, ali PARLAMENTA, saj je vseeno kako bi to poimenovali, kjer bi se o prostoru Ljubljane in njeni prihodnosti pogovarjali, protestirali, usklajevali, ja, tudi dosegali gnile kompromise. A v resnici ne Ljubljančani, ne urbanisti, tega prostora nimamo.”
Miha, se povsem strinjam in podpiram AGORO. Skrajni čas je, da se Ljubljančani začnemo pogovarjat in se dogovorimo, kolikor se da, kaj in kakšno Ljubljano pravzaprav želimo in hočemo ter zmoremo z izhodiščem v letu 2008, 2009 segajočo v prihodnost, kakšno mesto, v katerem bodo radostno živeli, kljub jamesu, naši vnuki in pravnuki in dograjevali in dopolnjevali to Evtopijo – ta dober kraj, kjer so žene lepe in možje možje besede!
pozdravljeni nazaj “Anika – Ana M. Mayerhold”, prijetno jutro danes pomeni prebrati dobro misel namesto “fast food” dnevne politike in mojega odziva, ki je itak zmeraj “jaz gor vsi ostali dol (da ne bo levo-desno”. Tistega, kljub james-u ne razumem najbolj, verjetno se sliši na “nepopravljivi depresivc in realnež; no za večino celo pesimist, saj predvideva nadaljno naglo rast prebivalstva in s tem zmanjšano kvaliteto bivanja Ljubljančanov ter ostalih, iki na planetu živijo okoli tega centa (prosto po vse poti vodijo v Ljubljano).
Vnos mojega naturalizma v urbanistično načrtovanje (v smilsu biti naraven, kot to pojmuje dvakratni Pulitzerjev nagajenec in eden izmed 25 najbolj vplivnih ljudi na plaentu po Times-u, dr. Edward O. Wilson, hkrati eden večjih znanstvenikov – herojev, ki upajo zagovarjati biološko raznovrstnost z brezkompromisno kritiko vrtoglave natalitete pri ljudeh), je pač drugačen, po mojem skromnem mnenju edini primeren, pogled od ekonomistov ali javnih filozofov (mislecev). Da porabi vsak prebivalec planeta toliko energije in materialnih dobrin kot ljubljančan bi potrebovali približno dva do tri planete zemlja. Zato zagovarjam sonce, pamet in srce idejni koncept ministra Ž. Turka. Ker v zadnjih 200 000 tisoč letih nivo ogljikovega dioksida še ni bil tako visok (narasel je izključno od industrijske revolucije zaradi človeka), ker je dušikov biogeokemijski cikel popolnoma neuravnotežen, ker je ozonski plašč stanjšan, ker je globalno gretje planeta že vidno s prostim očesom, ker.. na tako pomembno stvar, kot je urbanistično načrtovanje prestolnice in transportnih poti do nje, ne morem gledati z očmi, kot jo je gledal človek od neolitične revolucije pred 10 000 leti, namreč kot na kapitalsko investicijo (da ne ponavljam Lenina, saj ga vsi naši vrli ekonomisti na tem mestu neprestano – kapital je vrednost, ki se oplaja). Tudi to vidim kot naravni kapital (nasportno tržnemu kapitalu), ki ga predstavlja npr. rodovitna zemlja, podtalnica, gozd, ribičija in nafta in katerega osnovna značilnost je, da ni podvržen leninistični proporcialni rasti – je končen in zato ga je nujno ohraniti ali z njim vsaj ravnati tako, da bo Ljubljana mesto v “katerem bodo radostno živeli, kljub jamesu (kaj naj sedaj to pomeni?), naši vnuki in pravnuki in dograjevali in dopolnjevali to Evtopijo – ta dober kraj, kjer so žene lepe in možje možje besede.
Ne upoštevati pri tem Prihodnjosti življenja, biološke raznovrstnosti, temperature črne strehe, učinka leče obsijanih steklenih kvadrtatnih kilometrov, talne flore in favne v koreninskem sistemu.. to je leta 2008 diletantizem brez primere. Zato drevored, zato fontana, zato podzemna (jaz javnega prometa ne bom gradil je povedal župan Ljubljanković in preživel – za boga pa zakaj potem sploh potrebujemo župana, stolpnice bo gradil itak vsak, ki ima tržni kapital, zato ne rabim župana, župan je tukaj ravno za javni promet, čisti zrak, zmerno temperaturo, pitno vodo,…), zato sonce, razum in srca.
In čeprav zmeraj edini dol, vsi ostali pa gor trmoglavim – imam prav, kot imam prav, da hrup in svetloba namesto zvezdnega neba in šuma vetra v listih drevoreda, povzročata raka zaradi motnje delovanja 24 urnega ritma endokrinega sistema (neovrgljivo dokazano, seveda znanstveno), kot imam prav, da niti slučajno ne izumiramo, temveč se število prebivalstva povečuje, kot imam prav, da divjina izumira, kot imam prav in se v marsičem motim – predvsem v dnevni politiki, ampak to ne kvari kvaliteto življenja mojemu sočloveku.
james
@james
Čeprav se morda razlikujeva glede vzrokov za današnje stanje planeta – je prav, da se z njim soočimo – čeprav je pri vsem tem tudi veliko “natega” in “klepanje” novcev na ta račun!
Omenila sem vas dvakrat in sicer:
1. ” …a zakaj bi se šli retardirance in ponavljali nekaj, kar je PREŽIVELO IN PREŽIVETO in se je izkazalo, danes, da ni več dobro. Najti moramo omiko za 21. stoletje, to pa niso mega trgovski centri, stadioni in nebotičniki – naj vam pove james! …” – tukaj je zadeva jasna, ali ne?
2. “…v katerem bodo radostno živeli, kljub jamesu, naši vnuki in pravnuki in dograjevali in dopolnjevali to Evtopijo – ta dober kraj, kjer so žene lepe in možje možje besede!”; pri čemer sem imela v mislih vaš strah oziroma svarilo pred previsoko nataliteto državljanov Slovenije, kar bi lahko pomenilo, da vnukov oziroma pravnukov sploh ne bi bilo.
nak, jaz ne govorim o množičnem samomoru (niammo več otrok in izumremo), jaz govorim diametralno nasprtotno (vendar entropijsko energetsko zahtevno), namreč kontrolirano število in ne s tehnologijo omogočeno praktično neomejeno razmnoževanje, ki ga naravni kapital ne more podpreti, ne da bi zato plačali z genocidom nad vsem “stvarstvom” (a bo sedaj bogaboječi posameznik kaj razumel, saj je vendarle prebral genezo v biblijii), ki ni človek ali nekaj kar v svoji nenasitnosti požre (pa še gurmana se počuti, ko se baša z jagenčki, telički, kozlički, odojki,…kot da stara krava ni dovolj). tako, da je “načrtovanje rojstva in množični samomor zaradi nerojevanja” neprimerljivio in manipulativno – to pa lahko veselo počno ministri Zveri in njegovi kolegi širom absolutno celega sveta, klovnovsko oblečeni kleriki v Vatikanu in njihovi kolegi v absolutno vseh religijah na planetu,…
počakajmo, da vidimo, če podzemni smetnjaki delajo in ne smrdijo, potem pa sledi tudi čestitka za kakšno v redu stvar v Ljubljankovićevem, pa upam, da se uresniči, da arhitekti “zasnujejo” novi in povsem drugačen NUK od sedaj načrtovane katastrofe, pa.. živi bili pa videli.
Omika 21. stoletja: piramida “zigurat” v Dubaju in druga arhitekturna čudesa …
http://www.inhabitat.com/2008/.....1-million/
@ Anika – Ana M. Mayerhold: “Čeprav se morda razlikujeva glede vzrokov za današnje stanje planeta”.
Sam jasno definiram stanje – prenaseljenost človeške populacije človekove dejavnosti za njeno nadaljno rast je povzročilo uničenje vseh ekosistemov za sobivanje drugih živih bitij, torej zmanjšalo biološko raznovrstnost v biosferi (to je najpomembneje), onesnaženje pa nepovratno uničuje rodovitno zemljo, kurjenje fosilov atmosfero,.. vse do črne strehe in svetlobnega onesnaženja (to ej drugotnega pomena in se lahko tudi delno popravi).
kakšna je pravzaprav vaše videnje stanja na planetu (kaj se vam zdi pomembno)? tega ne poznam? in kaj so potemtakem vzroki za to stanje?
precizno trdim,d a humanost pomeni sobivanje živih bitij in, da nima nobene alternative – ne govorim pa skrajnosti in nočem manipulacije v tej smeri (hočem naprej in ne nazaj k naravi, in pod naravo podrazumevam ohranitev ekositemov tudi za druga bitja, čisto vodo, zrak, temo,.. nobenih meni nepoznanih Žižek filozofij v smilsu ,narava ne obstaja, evolucija je proces genocida nad vsem živim,..)
… naj se prihodnost začne! Zato sem danes poslala merodajnim naslednjo prijavo:
Ljubljana, dne 27.08.2008.
INŠTITUT ZA VAROVANJE ZDRAVJA RS
Center za zdravstveno ekologijo
Trubarjeva cesta 2
1000 Ljubljana
Zadeva: Prijava odgovornih za razrast plevela in ambrozije na področju Ljubljane in Slovenije
Spoštovani,
prijavljam odgovorne na MOL na čelu z aktualnim županom zaradi malomarno vzdrževanih zelenic ob prometnicah in v parkih ter na zemljiščih, kjer so bili nekoč vrtički, ker povsod raste že vse leto visok plevel, med katerim je veliko ambrozije, ki, kakor veste, povzroča alergične reakcije pri občutljivih na alergene in še zlasti škoduje astmatikom. Glede na gostoto ambrozije pa ogroža zdravje tudi vsem ostalim prebivalcem Ljubljane. Na Hrvaškem, ki jo včasih smatramo za manj razvito in manj »prosvetljeno«, so se lotili radikalnega odstranjevanja in zatiranja ambrozije, še posebej vzpodbudno in uspešno v občini Osijek – za informacijo in nasvet se obrnite na njih. Prosim, da, če ste pravi naslov, ukrepate hitro in učinkovito in me o Vaših ukrepih obvestite.
Problem razraščanja ambrozije je v parlamentu že večkrat načela poslanka madžarske narodne skupnosti, a sta ji tako minister za okolje in prostor kakor tudi minister za kmetijstvo odgovorila, da delajo na mariborski univerzi na eni od fakultet študijo o zatiranju ambrozije. Menim, da se je te nevarne nadloge, ki se razmnožuje s »svetlobno hitrostjo« treba lotiti takoj in kot rečeno, se za nasvet obrnite na občino Osijek v RH.
V pričakovanju, da boste z menoj delili upravičeno zaskrbljenost zaradi tega zdravju škodljivega »okoljskega pojava« – zlasti ambrozije – in boste takoj ukrepali.
Lep pozdrav,
S spoštovanjem,
Ana M. Mayerhold
Ko
MINISTRSTVO ZA OKOLJE, PROSTOR
IN ENERGIJO
Inšpektorat RS za okolje in prostor
Dunajska cesta 47
1000 Ljubljana
Zanimivo in vzpodbudno! Zjutraj me je v poštnem nabiralniku čakalo pismo neznanca, verjetno odziv na včerajšnjo objavo mojega pisma Inštitutu za zdravje RS, objavljenemu tudi na tem net-u. Tukaj je to pismo s podpisom: Batman
Sprehod skozi moje sosedstvo
Nameril sem se s soprogo na sprehod … Kam? V okolico stanovanja! In … znamenito ljubljansko pokopališče … PLEČNIKOVE ŽALE … na nekaterih grobovih pokončni grmi – AMBROZIJE … in tudi tukaj naju »prehitevajo« na stezah med grobovi – KOLESARJI in tu in tam kakšen obiskovalec grobov svojcev v družbi svojih ljubljenčkov – psov. Odideva z Žal in proti VELIČASTNI ZGRADBI POP TV in prizorišču znamenite Slakove TARČE … a glej!, tudi POP TV plava v morju grmovja in cvetov AMBROZIJE. Ob njej nekakšna neokusna dekoracija Studia Big Brotherja – in okoli zgradb teh TV uspešnic desno in levo in vse naokoli PRERIJA … plevel, plevel na prejšnjih površinah vrtičkov … in naprej športno igrišče … in revija psov, ki veselo »odvajajo« na travnatih površinah, kjer naj bi se igrali in včasih tudi malce polegli v travo – naši malčki, a ne, a ne? – nekateri tam naprej znotraj ograjenega prostora igrajo tenis in v razmaku 50 ali 100 metrov PET (5) gostinskih lokalov – peš poti pa neurejene in zaraščene …
In še malo naprej do vrtca in otroškega igrišča v Črtomirovi ulici … Tam je Kmetijski zavod z »raziskovalnim sadovnjakom« … vse polno otrok na igrišču … mamica z otrokom v vozičku in okoli nje nasad, verjetno »vrtnarski okras javne površine« GRMI AMBROZIJE …
V bližnjem kiosku kupim časopis …. fotografija župana Ljubljane – širok »Jockerjev« nasmeh in niz belih zob ŽUPANA ZORISLAVA ZOKIJA JANKOVIĆA … in izjava: »Predvolilna obljuba bo izpolnjena!« Uspelo mu je dobiti in pripeljati v Ljubljano najbogatejšega BEOGRAJSKEGA TAJKUNA! On bo investitor nevidenega in nejvečjega trgovsko-rekreacijsko-športneg centra v Evropi – V STOŽICAH!
Minilo naju je veselje do nadaljnjega sprehajanja …
In navkljub vsemu temu – a z ironičnim posmehom – lep pozdrav meščanom Ljubljane!
Batman
Boga ambrozija, kaj vam pa je storila, da se je hočete znebiti za vsako ceno? A malo vas nos srbi? Big deal, kot pravi james nas je itak preveč in par rdečih noskov ne bo nihče pogrešal.
Sej vse lepo in prav ampak samo v razmislek, da nas podobni pristopi k urejanju okolja po naših željah velikokrat pripeljejo do nezaželjenih učinkov – zlasti tista varianta s herbicidom je etično zelo sporna. Bi se morali vprašati kje je resnična težava ambrozije. Smo umetno ustvarili habitate, ki omogočajo uspevanje te rožice, so nam američani podtaknili kako genetsko spremenjeno ekstraelergeno superplevelno ambrozijo, smo mi vdrli v njen dom in nas želi sedaj pregnati? Če smo ji mi ustvarili habitate, zakaj nas bi potem preganjala?
Lahko obtožimo in kaznujemo rožico, ki se želi vsake toliko spolno razmnožit, kot vse živo na tem planetu in zaradi tega v zrak spusti nekaj svojega genetskega materiala, na katerega nekateri osebki naše vrste neustrezno reagirajo? Ne gre za noben strup, le splet nesrečnih okoliščin in vedno več osebkov z zmožnostjo preživetja. Znebili smo se črnih koz, dobili smo ptičjo gripo, upam da se bo kmalu vsak človek zavedal, da ne moremo nadvladati vsemu (Konstrukt s CO2 in toplo gredo mi sicer ni všeč samo če je edina pot pa tudi prav) ampak se moramo kdaj tudi prilagoditi naravi (kar jo je še ostalo)
Nekateri so alergični na kravje mleko, drugi na kokošja jajca, tretji na gluten. Vse trgovine so jih polne, človek se trgovinam pač ne more izognit ampak se mora sprijazniti in prilagoditi. Če poznate koga z alergijo na ta osnovna živila boste vedeli da življenje ni enostavno ampak zaradi tega še ne zažigamo žita in ne koljemo krav. Verjamem da je za elergika to sila neprijetna zadeva, ampak najbrž tudi vi opažate, da je alergij vedno več, več nas bo, bolj tehnološko, medicinsko in farmokološko dovršena družba smo več bo alergij. Preden bomo ugotovili ali je kriv le neustrezen stik z naravo v času graditve imunskega odziva, ali so krivi ostanki pralnega praška na perilu opranem v našem supeduper stroju brez porabe vode, je kaj v zraku, morda pa naše celice, katerih energetski motor je v bistvu električni vseeno niso čisto neobčutljive na vsa elektromagnetna valovanja, mogoče nimamo pravega programa lastne genetske rekombinacije….. bo preteklo še mnogo let….do takrat se lahko pojavi še toliko različnih alergikov, da bomo lahko vse rastline “kosili pred cvetenjem” in hkrati citirali Einsteina in njegove čebele.
Če pa pogledam še na svetlejšo plat tega scenarija… bo pa veliko kandidatov za prve lete na naše kolonije v vesolju.
Oglas:
Ambrosia free planet is not a dream! Join us now!!
Time of travel: 7 generations
Chance of success: 1:625
Launch: 2125
Predlagam torej prijeten sprehod z antihistaminikom pri roki (nosu) in naj vas ambrozija navdihne z svojo uspešno prilagoditvijo razmeram in agresivnim osvajanjem novih habitatov. Konec koncev, saj si z njo delite več kot pol (špekulacija) funkcionalnih genov (manipulacija).
@mojsterM
Se strinjam, a razširjenost ambrozije je premosorazmerna z zanemarjanjem javnih površin in opuščenih vrtov – skratka je ogledalo nemarnosti in znak začetka propadanja. Pelod se širi tudi na pnevmatikah avtombilov. Sicer pa ne “moti” samo mene …
Ambrozija v cvetu še ves mesec
Občutljivi za cvetni prah ambrozije se morajo gibanju na prostem izogibati predvsem v vetrovnem vremenu
Zdravje – ponedeljek, 01.09.2008 Tekst: Nina Meden
http://www.dnevnik.si/tiskane_.....newsletter