Slovenija bi v štirih letih po vstopu v EU po besedah predsednika vlade Janeza Janše težko dosegla več. “Napredovali smo v območje evra, odpravili notranje meje oziroma vstopili v schengen, zdaj tudi vodimo Svet EU. Praktično bi težko dosegli več,” je dejal. Politično res ne bi mogli doseči več, vendar EU ni le politika, v praksi je slika manj lepa. To velja za vse nove članice, ne samo za Slovenijo. Meja med starimi in novimi članicami Unije je še zmeraj zelo opazna.
Lepo se recimo sliši, da so svoje trge dela za državljane iz novih članic zdaj odprle že vse stare članice, razen Avstrije in Nemčije. Manj spodbudno pa je, da so v teh državah za državljane iz novih članic v primerjavi z domačini na voljo delovna mesta na nižji ravni – vodilni položaji so izjema – in njihove plače so do 45 odstotkov nižje, kot za enako delovno mesto dobijo domačini, kakor je v svoji študiji, sicer za Irsko, ugotovil profesor Philip O’Connell.
Prav tako ni nič spodbudna analiza nemškega statističnega urada o stroških dela v članicah EU v letu 2007, ki je pokazala, da zaposleni v novih članicah še veliko let ne bodo imeli primerljivih plač z zaposlenimi na zahodu. Prav tako državljani novih članic še lep čas, če sploh kdaj, ne bomo enakopravni pri povsem vsakdanjih opravkih, v zahodnih članicah zaradi nezaupanja od nas recimo zahtevajo dodatne garancije pri odprtju bančnega računa, najemu stanovanja, sklenitvi naročniškega razmerja za mobilni telefon in podobno. Zato ni presenečenje, da britanski inštitut IPPR ugotavlja, da je polovica priseljencev iz držav, ki so 1. maja 2004 postale članice EU, že zapustilo Veliko Britanijo. Uradno sicer zato, ker so se želeli vrniti domov zaradi prijateljev in sorodnikov. Pa se Britanci v primerjavi s Francozi in Nemci sploh niso na glas pritoževali, da jim poljski inštalaterji in mesarji odžirajo delo. Prav Francozi in Nemci, ki so se prišlekov iz novih članic najbolj ogorčeno otepali, so istočasno gospodarsko prevzemali cele panoge. Francozi so recimo na Poljskem vodilni trgovec in ponudnik gostinskih storitev.
Tudi v evropskih institucijah je čutiti razlike med novimi in starimi članicami. Stare članice imajo še zmeraj v rokah večino najvišjih uradniških položajev, na omejevanje zaposlovanja, ki je na “škodo” zlasti novim članicam, in na zaposlovanje ljudi iz teh članic na nižja uradniška mesta vsako leto posebej na glas opozarja Litvanka Dalia Grybauskaite, evropska komisarka za proračun in finančno planiranje. Kdor se v evropskih institucijah zaposli na nizkem položaju, vse do upokojitve ne more priti do bolje plačanega mesta. Na koncu seveda vselej zmagajo glavne plačnice v evropski proračun, te pa so stare članice.
Kljub sklepu, da imajo nove članice prednost pri izbiri sedeža evropskih agencij in drugih organizacij, ki so ga voditelji držav članic sprejeli na zasedanju evropskega sveta decembra 2003, stare članice pri pomembnejših agencijah, kot je recimo sedež nadzorne agencije za satelitsko-navigacijski sistem Galileo, še vedno nočejo popustiti.
Ne glede na vse slabosti je v EU na voljo tudi veliko denarja. To je glavna priložnost za nove članice, zlasti pa za majhne države, kot je Slovenija. Večino tega denarja si je treba še priboriti, prek javnih razpisov, ki jih objavlja evropska komisija. To velja zlasti za razpise na podlagi sedmega okvirnega programa za znanost in raziskave (FP7), kjer je od leta 2007 do 2013 na voljo 50 milijard evrov. Na podlagi Programa za konkurenčnost in inovacije (CIP) bo evropska komisija v enakem obdobju razdelila 3,2 milijarde evrov. Denar je še na voljo prek progamov za predpristopno pomoč, kjer prav tako lahko sodelujejo partnerji iz članic EU, pa za projekte na področju izobraževanja in mladine, telekomunikacijske tehnologije in e-uprave, zaposlovanja in socialne varnosti in drugih podobnih programov.
Prek razpisov, ki jih objavlja evropska komisija, partnerji lahko sodelujejo in prijavljajo projekte v okviru konzorcijev. To pomeni, da je treba najprej najti ustrezen konzorcij, potem pa še poznati nekoga, ki pomaga pri vključitvi vanj. Brez lobiranja in osebnih poznanstev ni mogoče dobiti veliko, kajti prijav je iz leta v leto več. Na razpise za pridobitev denarja iz sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj recimo komisija dobi skoraj enkrat več prijav, kot jih je dobila, ko je delila denar iz šestega okvirnega programa (FP6).
Države članice, torej tudi Slovenija, pa imajo v evropskem proračunu že zagotovljen denar za regionalni razvoj in za kmetijska plačila. Zato države članice ta denar same delijo prek domačih razpisov oziroma zbirajo vloge od upravičencev. Slovenija ima v programskem obdobju 2007-2013 za regionalni razvoj na voljo 4,2 milijarde evrov, skupaj s sredstvi za razvoj podeželja (900 milijonov evrov) pa 5,1 milijarde evrov. To je bistveno več kot je imela na razpolago v programskem obdobju od leta 2004 do 2006, ko ji je za regionalni razvoj pripadlo 456 milijonov evrov (tekoče cene). Koliko denarja dobi za kmetijstvo, je odvisno od zahtevkov kmetov.
Denar za regionalni razvoj bo res treba znati počrpati, saj je zdaj za eno leto na voljo več denarja kot prej za dve leti, čeprav v Bruslju Slovenijo vseskozi hvalijo, da je pri črpanju denarja med najbolj uspešnimi novimi članicami in je uspešnejša tudi od nekaterih starih članic. Ni pomembna samo količina počrpanega denarja, ampak tudi, kako članica ta denar uporabi.
Grčija že vse od leta 1981 odkar je članica EU, za regionalni razvoj dobiva velike vsote denarja iz Bruslja, a ima še zmeraj več manj razvitih regij kot Španija, ki je postala članica leta 1986, ker je znala bruseljski denar porabiti za projekte, ki so ji na različnih področjih – od energije do obnove starih mestnih jeder – zagotovili razvoj bodisi prek novih tehnologij ali s povečanjem turizma. Denar za regionalni razvoj ni namenjen samo za gradnjo cest in druge infrastrukture, ampak tudi za spodbujanje podjetništva in vlaganj v razvoj novih tehnologij in novih podjetij na regionalni ravni.
Evropska komisarka za reginalni razvoj Danuta Hübner državam članicam predvsem na podlagi izkušenj Španije svetuje, naj poskrbijo za kakovostno administracijo, ki pripravlja projekte in vodi postopke. To velja tako za administracijo na državni ravni kot na regionalni in lokalni ravni.
Državljani in podjetja imajo od EU največ koristi, če lahko izrabijo priložnost za sodelovanje v različnih programih, ki jih sofinancira EU, z evropskim denarjem razvijajo nove tehnologije in inovativne izdelke, če učenci, študenti, učitelji, raziskovalci in univerze lahko v največji mogoči meri sodelujejo pri izmenjavah in skupnih projektih. Ne splača se vsega staviti na politične medalje, te so rezervirane za velike in ustanovne članice Unije in njihove voditelje. Podjetja, izobraževalne in raziskovalne ustanove morajo prav tako opraviti svoj del posla, vedeti morajo, kaj hočejo in imeti pripravljne dobre programe. Prav tu je prepogosto glavna šibka točka.
...
