Ko je lokalna pekarna lani v šestih mesecih tretjič podražila bageto, sta Francoza Anne-Laure Renard and Guy Talpot kupila stroj za peko kruha. Ko je bencin januarja postal njun največji posamični mesečni strošek, sta prodala enega od dveh avtomobilov, opisuje vpliv inflacije na srednji sloj v Evropi časopis International Herald Tribune, evropska izdaja ameriškega dnevnika New York Times. Ker se vse draži, se bosta zdaj Anne-Laure in Guy še poročila, saj v tem primeru lahko uveljavita davčno olajšavo.
Now, as everything from baby milk to chocolate desserts drives up their living costs, Renard, a teacher, and Talpot, a mailman, are planning their most radical lifestyle change yet: They are getting married to reduce their tax bill.
V Evropi ljudje iz srednjega sloja -uradniki, javni uslužbenci, kvalificirani delavci in nižji mendžerji – nikoli doslej zaradi padca kupne moči, ki je posledica rasti cen in stagnacije plač, niso čutili takšnega pritiska proti dnu socialne lestvice, kot zdaj. Družine, ki so z dvema plačama udobno živele, so prisiljene paziti, katero hrano in blago za široko porabo dajo v nakupovalni voziček, črtati so morale izdatke za vstopnice za kino in počitnice v tujini. Ti ljudje vse bolj ugotavljajo, da bodo kmalu živeli slabše kot njihovi starši.
More worrisome, a generation of European workers is grappling with a rising sense of injustice as they face the reality that they may be becoming worse, not better, off than their parents. Even holding classic middle-class professions with a university degree has become less of a guarantee against economic hardship. That, in turn, is igniting concerns of an even more uncertain future for their own children.
Cene potrošnih dobrin so se v EU od leta 1997 povčale za 22,5 odstotka, v članicah, ki imajo evro, pa za 18,8 odstotka.
Realno gre zdajšnjim generacijam itak slabše kot preteklim: naj spomnim, kar je prikazano še v črno belih filmih: včasih je za preživljanje številčne družine delal en par rok (ali glava), pa so (na razvitem zahodu) imeli hišo, avta in gospodinjske aparate. Danes delata dva, ki si družino težko privoščita, pa si ne moreta kupiti hiše itd. In ljudi bo vedno več, ekonomijo pa je vse težje poganjati…
Dodala bi pa še bolj sociološko opombo, da je največja škoda za razvite demokracije (in enako je najbrž za vse sisteme), če se izgublja srednji sloj – ki je bil (vem, da ne v celoti) zaslužen za vzpon dela, vzpon misli in kritike, vzpon gibanj… Skratka, pripadnik srednjega razreda naj bi bil državljan, kot si ga zamišljamo v najboljši luči – dejaven, kritičen, konstitutiven za družbo… In če ta izginja, če se pomika proti dnu (kar je dejstvo), potem bo vedno bolj zaposlen z mislijo na to, kako zaslužiti čim več ali pa prebiti dan v neperspektivni službi, kako zapraviti čim manj, kje kupovati, kako prerazporejati dohodek… skratka, ni časa za razmislek, ni volje za organiziranje, za spreminanje sveta. ŠKODA… SE bo treba upreti?