Polenovke, ki jih ulovijo na Norveškem, z ladjo odpeljejo na Kitajsko, kjer jih razkosajo v fileje in odpeljejo spet z ladjo nazaj v trgovine na Norveško. Argentinske limone so na prodaj v trgovinah na španski obali, kjer domače limone gnijejo pod drevesi. Polovico graha, ki ga porabimo v Evropi, zraste v Keniji. Italija je postala glavna svetovna dobaviteljica kivija. Hrana potuje po svetu, odkar so Evropejci na Kitajskem odkrili čaj, ampak nikoli se to ni dogajalo s takšno hitrostjo in v takšnih količinah kot v zadnjih nekaj letih, ugotavlja časopis International Herald Tribune.
Potrošniki v bogatih in tudi revnih državah pričakujejo, da imajo v trgovinah na voljo sadje in zelenjavo vse leto, ne glede na letni čas in geografsko lego. To omogoča vse učinkovitejši mednarodni transportni sistem, hrano je mogoče kamor koli pripeljati iz najbolj oddaljenih krajev, kjer so stroški dela in pridelave najbolj ugodni, dovolj hitro, da se ne pokvari. Hkrati to omogočajo tudi veletrgovci – ameriški Wal-Mart, francoski Carrefour, britanski Tesco -, ki so se razširili po vsem svetu.
Ampak to početje ima tudi slabo plat: to so zlasti izpusti ogljikovega dioksida med transportom. Na podlagi dolgoročnih trgovinskih sporazumov gorivo za mednarodni tovorni promet po morju in zraku ni obdavčen. Veliko ekonomistov, okoljevarstvenikov in politikov zdaj že zahteva, da bi ladijski prevozniki in odjemalci morali prek davkov ali drugih prispevkov plačati za onesnaževanje okolja.
“We’re shifting goods around the world in a way that looks really bizarre,” said Paul Watkiss, an Oxford University economist who wrote a recent European Union report on food imports. He noted that Britain, for example, imports – and exports – 15,000 tons of waffles, and similarly exchanges 20 tons of bottled water with Australia.
Evropska komisija je že predlagala vključitev letalskih prevoznikov v shemo za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov po letu 2012. Zdaj je v postopku odločanja na svetu EU in v evropskem parlamentu. Z mednarodno ladijsko organizacijo se evropska komisija ravnokar pogaja o uvedbi davka oziroma drugih ukrepih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Če do konca leta ne bodo dosegli dogovora, bo komisija tudi za ladijske prevoznike pripravila predlog za vključitev v shemo za trgovanje z izpusti.
Evropska unija je največji uvoznik hrane na svetu. V zadnjih petih letih je uvoz povečala za 20 odstotkov. ZDA so med letoma 2000 in 2006 podvojile uvoz svežega sadja in zelenjave.
Under a little known international treaty called the Convention on International Civil Aviation, signed in Chicago in 1944 to help the fledgling airline industry, fuel for international travel and transport of goods, including food, is exempt from taxes levied on fuel for trucks, cars and buses. There is also no tax on fuel used by ocean freighters.
Dobavitelji in prodajalci hrane in transportna podjetja seveda svarijo, da ne gre preprosto uvesti davek za mednarodne letalske in ladijske prevoze blaga. Med nasprotniki tega ukrepa je recimo tudi britanski trgovec Tesco, ki se sicer z besedami razglaša za “zeleno” podjetje, v začetku leta je recimo napovedal uvedbo etiket, da bo potrošnik za vsako blago lahko ugotovil, koliko izpustov toplogrednih plinov povzroči.
Some of those companies say that they are working to limit greenhouse gases produced by their businesses but that the question is how to do it. They oppose regulation and new taxes and, partly in an effort to head them off, are advocating consumer education instead. Tesco, for instance, is introducing a labeling system that will let consumers assess a product’s carbon footprint.
Za nekatero hrano in rastline je po mnenju ekonomistov res bolje, da jih pridelujejo tam, kjer je ugodneje, bolje je recimo gojiti rože v tropih kot v energetsko potratnih steklenjakih na severu Evrope. Boljše transportne povezave so v zadnjih letih zmanjšale čas transporta blaga iz Afrike v Evropo z 10 na 4 dni. Zaradi nižjih stroškov dela sta Egipt in Maroko v samo nekaj letih postala pomembna dobavitelja sveže solate in paradižnika za Evropo. Ekonomisti pa navajajo, da znašajo stroški razkosanja in pakiranja norveške polenovke v Evropi 2,99 dolarja za kilogram, v Aziji pa le 0,50 dolarja za kilogram. Transport hrane na dolge razdalje je omogočil tudi razvoj novih dejavnosti.
“In the past few years there have been new plantations all over the center of Italy,” said Antonio Baglioni, export manager of Apofruit, a major Italian kiwi exporter.Kiwis from Sanifrutta, another Italian exporter, travel by sea in refrigerated containers: 18 days to the United States, 28 to South Africa and more than a month to reach New Zealand.
Nekatere študije so pokazale, da prevozniki s transportom hrane spustijo v zrak le 3 odstotke vseh izpustov toplogrednih plinov, ampak Paul Watkiss, ekonomist z univerze v Oxfordu, ki je pred kratkim za evropsko komisijo napisal poročilo o transportu hrane, opozarja, da se ta delež naglo povečuje. Poleg tega uvožena hrana povzroči več izpustov, kot je splošno priznano, ker jo je treba pakirati, pokvarljivo hrano pa je treba hraniti v hladilnicah.
Globalni trgovci, kot sta Tesco in Carrefour, dobavljata v svoje trgovine po Vzhodni Evropi in Aziji vse od zelene solate in druge zelenjave do blaga znanih blagovnih znamk. Kitajci, ki recimo v svoji kuhinji redko uporabljajo krompir, so postali največji pridelovalec krompirja na svetu.
Pringles potato chips, for example, are sold in more than 180 countries, though they are manufactured in only a handful of places, said Kay Puryear, a spokesman for Procter & Gamble, which makes Pringles. A Pringles plant in Tennessee, for example, ships to 80 countries, including Japan.
Evropska unija je z direktivo o evrovinjeti že predvidela, da je treba v ceno cestnine za tovornjake vključiti tudi stroške za uničevanje okolja. Švica, ki ni članica EU, je tovornjake, ki vozijo po njenih cestah, že obdavčila. Študije pa tudi kažejo, da transport hrane vedno ne pomeni porabo več energije in več izpustov toplogrednih plinov kot proizvodnja doma. Transport svežih jabolk, čebule in jagnjetine iz Nove Zelandije v Evropo recimo lahko povzroči manj izpustov kot nekaj mesečno skladiščenje evropskih jabolk doma. Toda te študije so naredili v Novi Zelandiji, kjer jim je v interesu, da prodajo čim več hrane.
Ed Moorehouse, britanski svetovalec za živilsko industrijo, svari, da bi trgovci imeli težave, če bi na račun zmanjšanja transporta zmanjšali ponudbo. Ljudi so navadili, da imajo vse leto v svojih trgovinah na voljo različno hrano po nizkih cenah.
> Na podlagi dolgoročnih trgovinskih sporazumov gorivo za
> mednarodni tovorni promet po morju in zraku ni obdavčen
Očitno smo imeli Bushizme že pred Bushem.
Takšnih študije (ki potrjujejo, da tovrstna praksa ni nujno okoljsko škodljiva) ne delajo samo v Novi Zelandiji (ki, če sem prav prebral med vrsticami, poneverja rezultate zaradi lastne ekonomske koristi) pač pa tudi v srcu Evrope. Tukaj je članek o Škotskih rakcih, izpust CO2 pa je računal Carbon Trust iz Velike Britanije:
http://news.bbc.co.uk/2/hi/uk_news/7150834.stm
Osnovni vzrok problema je dvakrat prevelika potrošnja hrane na sploh v zahodnem svetu, kar seveda podvojuje tudi porabo energije za proizvodnjo in transport in s tem povezano podvojeno onesnaževanje ozračja.
Prevedeno v jezik običajne kuharice pa to dvojno porabo povzroča ona pri pripravi hrane, kjer je v vsakem obroku kalorij na gram elektrolitov dvakrat preveč.