V ZDA ima minimalno plačo 25 odstotkov zaposlenih, v Nemčiji 22 odstotkov, Veliki Britaniji 21,7 odstotka, na Nizozemskem 17,6 odstotka, v Franciji 11,1 odstotka in na Danskem 8,5 odstotka na podlagi podatkov iz leta 2005 v svoji študiji, v kateri analizira razmere v omenjen ih državah, ugotavlja nemški inštitut za delo in kvalifikacijo (IAQ). Minimalno plačo ima vsakdo, ki zasluži manj kot dve tretjini povprečne plače za uro dela.
Zanimivo je, ugotavljajo raziskovalci IAQ, da so ljudje brez kvalifikacije med zaposlenimi z najnižjo plačo v manjšini, dve tretjini jih ima namreč končano poklicno ali visoko šolo. Med ljudi z najnižjimi plačami je v Nemčiji 68 odstotkov žensk, od tega jih je 46 odstotkov zaposlenih za polni delovni čas. V gostinstvu dela 63 odstotkov ljudi z minimalno plačo, v trgovini 40 odstotkov. V storitvenem sektorju 36 odstotkov zaposlenih v Nemčiji prejema minimalno plačo. Pred desetimi leti je v Nemčiji dobivalo minimalno plačo 15 odstotkov zaposlenih, zdaj pa že 22 odstotkov.
Avtorji študije ugotavljajo, da se je delež ljudi z mininalno plačo povečal zaradi tega, ker le za nekatere sektorje veljajo visoki standardi za kolektivno dogovarjanje socialnih partnerjev. Najmanj socialnega dogovarjanja in najmanj standardov za določanje plač velja za zasebni storitveni sektor, zato tam največ zaposlenih prejema minimalno plačo. Koncerni in občine namreč večino storitev oddanjo pogodbenim izvajalcem, ki svojim delavcem izplačujejo le minimalne plače.
Da zakonsko določena minimalna plača, ki je Nemčija nima, zaposlenim ne zagotavlja avtomatsko spodobne plače, avtorji študije utemeljujejo z Veliko Britanijo. Tam imajo zakonsko določeno minimalno plačo, ki zaposlenim zagotavlja le, da ne dobivajo nižje plače od 5 evrov na uro. Zakonsko določena minimalna plača Britancem ne zagotavlja spodobne plače, ki omogoča normalno življenje. Takšne plače zagotavljajo tarifni dogovori.
Med državami, ki so jih izvedenci IAQ vključili v študijo, ima najmanj zaposlenih z minimalno plačo Danska. Njena posebnost je, da delodajalec lahko relativno hitro odpusti delavca, a država temu delavcu v času brezposelnosti zagotovi visoko socialno varnost. Danski sindikati so močni in ne dopučjao velikih skokov plač, ne navzdol ne navzgor.
Za dela, ki so v Nemčiji in v ZDA najslabše plačana, recimo mesarji, dobivajo Danci sposobne plače. Ampak živilska podjetja so večino klavnic preselila v Nemčijo, kjer mesarjem lahko izplačujejo zelo nizke plače, ugotavljajo izvajalci študije.
