Etbin Tavčar je konec prejšnjega tedna dobil razsodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je med drugim ugotovilo, da mu je pooblaščenec Kobilarne Lipica Franci Matoz pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisal napačen pravni pouk, in zapisalo, da delavec (še) nima sodnega varstva. Etbin se je zato v torek vrnil na delo, vendar je, pričakovano, naletel na zaprta vrata. Z odvetnikom Igorjem Trebcem sta se pritožila na svet zavoda Kobilarne Lipica, v javnosti pa se je začela polemika, kaj je sodišče sploh odločilo. Odvetnik Franci Matoz si namreč razsodbo razlaga povsem nasprotno kot Igor Trebec.
Zgodba o Etbinu Tavčarju bi morala pripovedovati o naravi in arhitekturi, o živalih, posebej o psih in konjih, o ljubezni do Krasa, kulturne dediščine, zgodovine in vrsti drugih zanimivih rečeh, s katerimi se ukvarja in se vanje poglablja univerzitetni diplomirani krajinski arhitekt.
Žal govori o zlorabah človeka in prostora zaradi interesov politike in njenih akterjev. O metodah, kako človeka utišati in onemogočiti, o klientelizmu in še o čem. Ker se je Tavčar uprl gradnji igrišča za golf v kulturnem spomeniku, ker je o tem javno spregovoril, je namreč septembra leta 2006 dobil izredno odpoved, njegova kalvarija pa še ni končana.
Franci Matoz v izjavah in pisanju za medije pravi, da se Etbin Tavčar v kobilarno ne vrača, da ni upravičen do priznanja nikakršnih pravic iz delovnega razmerja in da je sodišče Tavčarjevo pritožbo na odločitev prvo stopenjskega sodišča zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo.
»Javni zavod je z izidom postopka zelo zadovoljen, saj ni nikakršnega dvoma, da je v pravdi uspel in da je z odločitvijo sodišča pravda pravnomočno zaključena. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožnik ni izkoristil pravice do pravnega varstva pri delodajalcu, to je pritožbe na svet javnega zavoda … Preseneča pa nas stališče odvetnika Igorja Trebca, ki v svoji izjavi zatrjuje, da se zadeva vrača na začetek in da se odpoved pogodbe zadrži, dokler svet ne odloča. Takšno stališče je pravno zmotno in kaže na to, da tako kot je odvetnik ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno sledil pravnemu pouku in ni zavaroval pravic svoje stranke, še sedaj zmotno razlaga zakon o javnih uslužbencih in zakon o delovni razmerjih. Nikakršne dileme ni, da je s tem, ko ni vložil pritožbe, delavec izgubil pravice do uveljavljanja sodnega varstva. Vložitve napačnega pravnega sredstva in zamudne roke za njegovo vložitev ne gre pripisati Kobilarni Lipica, temveč pooblaščenemu odvetniku.«
Igor Trebec o tem pravi:
»Izjava pooblaščenca javnega zavoda, da je bila izredna odpoved zakonita in je zato dokončna, jasno pove, kaj javni zavod šteje za pošteno ravnanje s pravicami in ljudmi. Odpuščanje ljudi ( jemanje eksistence) tako, da se jih napačno pouči o varstvu njihovih pravic postaja očitno ustaljena metoda odpuščanja tistih, ki niso po volji ljudi, ki vodijo javne zadeve (Čakardič, Perič, Tavčar in verjetno še kdo). Javno trditi, da je tako početje zakonito, ker da pravi pouk ni bistvena sestavina odpovedi delovnega razmerja, pa presega vsako mero.
Tako ravnanje seveda ni zakonito in je tudi nepošteno. V sedemnajstletnem odvetniškem stažu še nisem naletel na primer, da bi kak javni zavod te države priznal svojo napako, kaj šele, da bi jo sam skušal popraviti. Tudi zato imamo sodišča napolnjena z iskanji pravice in zakonitosti, tudi zato sociologi govorijo o nasilju institucij. Česa takega seveda tudi ne pričakujem od kobilarne in tudi ne od avtorja nove metode odpuščanja. Je pa prav, da se javnim izjavam o “ zakonitosti“ takega početja postavi ogledalo. To je seveda lahko le zakon sam. Ta je namenjen ljudem, je dovolj jasen, da ga razumejo in sami presodijo kaj je pošteno in zakonito in tega naj bi institucije spoštovale :
2. odstavek 86. člena Zakona o delovnih razmerjih : Delodajalec mora (v pisni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) navesti odpovedni razlog in ga pismeno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.
45. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo – … zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev se uporablja tudi za javne zavode na področju kulture…
1. člen Zakona o upravnem postopku … po tem zakonu morajo postopati … nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh … odločajo … o pravicah posameznikov. 215. člen istega: Če je pravni pouk v odločbi napačen, se lahko ravna stranka po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more to imeti zanjo nobenih škodljivih posledic … teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena …«
Razliko v pogledih na opravljanje dela odvetnikov in odnosa do ljudi pa kažejo še naslednje besede Igorja Trebca, ki ga je Franci Matoz javno ožigosal, da ni zavaroval pravic svoje stranke:
»Javne izjave Tavčarjevega dolžnika so tudi sedaj, tako kot ves čas doslej, arogantne. Ker pa jih podaja javni zavod na področju kulture in njegovi glasniki, ker tudi za javne uslužbence v takih primerih velja zakon o javnih uslužbencih (in etika ravnanja z njimi), bi bilo od Ministrstva za kulturo in Ministrstva za javno upravo, ki imata vsak svoje pravne službe in naj bi skrbela za to da se v javnih zavodih in z javnimi uslužbenci dela pošteno, pričakovati, da napravita red vsaj v edinem in največjem državnem hlevu. Kršitve pravic lahko preprečita, škoda bo manjša, sodni spori nepotrebni. Če tega ne zmoreta, naj mu vsaj preprečita javno izjavljanje o tem, da je tako odpuščanje javnih uslužbencev zakonito.
Kako bosta brala sodbo in kako bo minister za javno upravo o pravilnem ravnanju podučil svojega tasta predsednika sveta javnega zavoda na področju kulture, ki je hkrati tudi predsednik golf kluba, o tem, kako naj svet zavoda po Zakonu o javnih uslužbencih ravna s pritožbo konservatorja, kateremu je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana z obrazložitvijo, da vpliva na politične odločitve in z evidentno napačnim pravnim poukom zato, ker je nasprotoval golfu in kasneje z zahtevo za presojo ustavnosti tudi uspel preprečiti gradnjo golfišča ? Možni sta dve izbiri : – popraviti napako do spomenika in do delavca in ga pozvati na delo, ali slepo in vsemu navkljub trmasto trditi vse je zakonito, o njegovih zahtevkih naj odloči sodišče. V prvo izbiro ne verjame nihče, druga je neizogibna. Koliko ljudi v pravni in socialni državi bi verjelo v prvo možnost ?
Vsekakor pa ne gre, da bi kobilarni pustili soditi o tem kaj je zakonito. Sodbo o tem kaj je pošteno prepustimo ljudem, o tem kaj je zakonito in prav pa sodiščem.«
...
