O razvoju svetovne trgovine kot o sistematičnem globalnem načinu trgovanja med različnimi deli sveta lahko govorimo šele po Kolumbovem odkritju Amerike 1492. leta. To je hkrati tudi začetek novega veka. Pol tisočletja razvoja svetovne trgovine lahko po njihovih glavnih značilnostih razdelimo na pet obdobij:

1. Merkantilizem (od odkritja Amerike (1492) do francoske revolucije (1789))
2. Liberalizem (konec 18. do druge pol. 19 stoletja)
3. Protekcionizem (sredina 19. stoletja do krize 1929-33)
4. Intervencionizem (po 1933 do 1947)
5. Obdobje liberalizacije in globalizacije (po 1947)

Za obdobje merkantilizma so značilni

• absolutni fevdalizem in močna vloga države,
• povezovanje sveta s trgovinskimi potmi, rast notranje in zunanje trgovine, prvotna akumulacija trgovinskega kapitala, oblikovanje trgovskih velesil (Španija, Portugalska, Nizozemska, V. Britanija), zlata veljava valut,
• kljub obstoju svetovnih trgovskih poti še ni bilo prave svetovne trgovine, ampak je bila ta zgolj slučajnega, individualnega ali kratkoročnega značaja, ne pa izraz sistematične potrebe držav po prehodu iz lokalne na mednarodno delitev dela,
• glavni cilj držav je bilo povečanje narodnega bogastva (prek akumulacije zlata) in s tem tudi ekonomske in politične moči države, do zlata je bilo mogoče priti samo (1) prek »uvoza« zlata (ropanja) iz kolonih, ali (2) prek presežka v zunanji trgovini,
• neto priliv zlata v državo je imel pozitiven vpliv na inflacijo in s tem na spodbujanje konjunkture, neto odliv zlata pa negativen deflatorni vpliv na recesijo. Ta t.i. zlati avtomatizem je prek zunanje trgovine avtomatično uravnaval notranja gospodarska (ne)ravnotežja držav.
• zaradi slednjega je za merkantilizem značilen tolikšen obseg ropanja kolonij ter merkantilistična ekonomska politika, ki se je zavzemala za sistematične presežke v zunanji trgovini (neto priliv zlata), kar je bilo mogoče doseči le z velikimi uvoznimi ovirami ter spodbujanjem izvoza

Šele obdobje liberalizma po francoski revoluciji (1789) je prineslo spremembo filozofske in ekonomske paradigme. Francoski naturalisti so dali osnovo za »osvoboditev« ljudi kot posameznikov, Adam Smith kot moralni filozof pa je dal podlago za razumevanje večje učinkovitosti prostega delovanja ekonomskih zakonitosti od državne hiperregulacije in koristnosti mednarodne trgovine in sodelovanja iznad dotedanje merkantilistične enostranske zaprtosti za trgovino. Za obdobje liberalizma so značilni predvsem:

• notranja gospodarska in politična integracija držav (oblikovanje enotnih držav, odprava notranjih trgovinskih ovir, odvzem carinskih pristojnosti lokalnim veljakom, sprostitev gibanja delovne sile),
• težnja k odpravi omejitev in preprek v gospodarskem delovanju države (laissez faire, Smithova “nevidna roka”, država kot “nočni čuvaj”), težnja k ustvarjanju pogojev za prosto gibanje blaga in kapitala ter k neomejenemu delovanju ekonomskih zakonov tako znotraj države kot na mednarodnem področju. Filozofska podlaga je v naravnem pravu (Montesquieu, Voltaire), razvoj šole ekon. liberalizma (Hume, Smith, Ricardo).
• primat V. Britanije: razvoj industrije (tehnološki razvoj, prva industrijska revolucija), razvoj mednarodne delitve dela prek razvoja svetovne trgovine na podlagi primerjalnih prednosti, enormno povečanje svetovne trgovine po letu 1815 (po koncu Napoleonovih vojn) v primerjavi z 18. stoletjem,
• V. Britanija kot motor rasti svetovne trgovine: v prvi polovici 19. stoletja prek izvoza industrijskih izdelkov, v drugi polovici 19. stoletja pa prek uvoza surovin in primarnih proizvodov ter izvoza kapitala. Prek velikega zunanjetrgovinskega deficita je V. Britanija prenašala kupno moč v ostale dele sveta. Zaradi specifičnega dvojnega avtomatizma (povezava Britanija – svet prek britanskega deficita, zlati avtomatizem) je do leta 1890 svetovna konjunktura nihala na podlagi britanske – ob britanski krizi se je zmanjšal njen uvoz surovin, s tem pa posledično tudi svetovne cene surovin, kar je spet pognalo nov razvojni cikel v Britaniji ter prek povečanega britanskega uvoza tudi rast v svetu.
• V. Britanija je enostransko (zaradi lastnih koristi) v obdobju 1815-1846 (odprava žitnih zakonov) uvedla popolno liberalizacijo trgovine in k temu spodbudila tudi druge države. Toda razen Francije (1860, Cobden – Chevalierov sporazum) druge države temu niso sledile, ampak so se začele pospešeno zapirati pred zunanjo trgovino.

Do leta 1890 je večina držav vedla carinske zakone in se zaprla pred uvozom, s čimer se je začelo obdobje protekcionizma. Osnovni razlog za tovrstno »začasno odstopanje od načel liberalizma« je bila zaščita domačega gospodarstva, dokler ne bo enako konkurenčno kot druga, ki je našla svojo argumentacijo predvsem v ekonomskem nacionalizmu in argumentu zaščite mlade industrije Friedricha Lista (1841) ter v ameriškem industrijskem protekcionizmu po ameriški državljanski vojni. Dejstvo je, da je protekcionizem pomagal v industrijskem razvoju danes najbolj razvitih držav, toda hkrati je dejstvo, da ne moremo ugotoviti, ali ne bi večja odprtost držav tega razvoja še bolj pospešila. Primer razvoja japonske in azijskih držav po letu 1950 ter denimo Čila, Mehike po letu 1975 kaže namreč prav na to superiornost izvozne zasnove razvojne strategije nad t.i. uvozno nadomestno zasnovo, ki jo je ubrala večina nerazvitih držav.

Dejstvo je tudi, da je protekcionizem držav in želja evropskih držav po političnem (vojna za kolonije) namesto ekonomskem (prek trgovine in izvoza kapitala) obvladovanju odvisnih držav pripeljala do prve svetovne vojne, desetletne recesije po njej do dokončnega zloma svetovnega gospodarstva z ameriško gospodarsko depresijo (1929-1933). S tem se je dokončno začelo obdobje državnega intervencionizma, popolnega uravnavanja delovanja gospodarstev, popolnega zaprtja medsebojne trgovine. Do leta 1933 se je zaradi enormnega dviga trgovinskih ovir, uvedbe deviznih kontrol in konkurenčnih devalvacij valut svetovna trgovina med 75 vodilnimi državami sveta zmanjšala na vsega tretjino obsega iz leta 1929. Svet je zgrmel iz ekonomske tudi v politično nestabilnost, pripravo na veliko morijo druge svetovne vojne.

Eno najbolj mračnih obdobij sodobne zgodovine se je po drugi svetovni vojni preobrnilo v gospodarsko obnovo in gospodarski čudežni razcvet. »Infrastrukturo« za ta razcvet je dal razvoj regulativnih mehanizmov ob koncu vojne (ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada leta 1944 v ameriškem Bretton Woodsu) ter po njej (podpis sporazuma GATT – Splošni sporazum o trgovini in carinah). Medtem ko je Svetovna banka regulirala gospodarsko obnovo držav, MDS pa finančno stabilnost svetovnega gospodarstva, je GATT poskrbel za postopno bilateralno znižanje trgovinskih ovir ter regionalne trgovinske integracije. Vse tri mednarodne inštitucije oziroma sporazumi so daleč od popolnosti, toda v tedanjem času so bile pravi odgovor na tedanje stanje v svetovnem gospodarstvu in so omogočile nesluten razvoj svetovnega gospodarstva. V primerjavo naj povem troje:

• v obdobju 1913-1950 se je obseg svetovne trgovine povečal za 90%, svetovni BDP pa za 182%,
• v obdobju 1950-1973 se je obseg svetovne trgovine povečal za 790%, svetovni BDP pa za 490%,
• v obdobju 1973-2003 se je obseg svetovne trgovine povečal za 540%, svetovni BDP pa za 320%.

Obdobje po drugi svetovni vojni, ki ga lahko označimo kot novi liberalizem in globalizacija je prinesel razvoj mnogim nerazvitim državam, med njimi tudi bivši Jugoslaviji in Sloveniji. Toda primerjalno gledano je večji gospodarski razvoj in večjo rast življenjskega standarda prinesel tistim državam, ki so se bolj odprle svetovni trgovini in ki so dopustile več tržnega gospodarstva.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Maddison, A. (2007), Contours of the World Economy, Oxford University Press.
Maddison A. (2006), The World Economy, Vol 1: A Millennial Perspective, OECD.

Prezentacija predavanja:
class-2-evolution-of-world-trade.pdf