GOST razgledi.net
dr. Bojan Bugarič
profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani
bojan.bugaric@pf.uni-lj.si
Pred kratkim je vlada v obravnavo predlagala novelo Zakona o javnih uslužbencih. Področje pravne ureditve državnega uradništva potrebuje korenite spremembe. Iz predloga novele pa je razvidno, da vlada ni pripravljena na resen razmislek o takšnih spremembah, saj v proceduro pošilja predlog, ki vsebuje manj pomembne popravke ZJU. Na tem področju vlada nadaljuje škodljivo prakso prejšnjih vlad, ki se kaže v močni in škodljivi politizaciji uradniškega dela. S tem nastaja dolgoročna škoda, saj Slovenija ostaja brez profesionalne, politično nevtralne državne uprave kakršno poznajo v razvitejših evropskih državah.
Edina omembe vredna sprememba je ukinitev strokovnih izpitov kot pogoja za prvo zaposlitev v državni upravi. Te naj bi nadomestilo kontinuirano izobraževanje, ki ga bodo izvajali po programu, okvirno določenem v 27. členu novele, tisti nosilci, na katere bo v skladu z 36. členom prenešeno javno pooblastilo. Ta sprememba je deležna največje pozornosti in kritike. Menim, da je bolj kot sama ukinitev izpitov zanimivo vprašanje, kaj bo nadomestilo prejšnje strokovne izpite. Eno od področij, ki lahko najbolj pripomore k izboljšavi kvalitete dela, je vrhunsko izobraževanje uradnikov v državi upravi. Sedanja vlada je ta vidik povsem zanemarila in namesto dobre izobrazbe nadaljevala s staro prakso rutinskih, nizko-kvalitetnih tečajev, ki ne pripomorejo k izboljšanju kvalitete dela uradnikov.
Namesto rutinskih »hitrih« tečajev bi bilo potrebno v sodelovanju z najboljšimi institucijami doma in v tujini zagotoviti kakovostno, problemsko in analitično izobraževanje uradnikov. Velik problem slovenske uprave je, da ne premore dovolj kvalitetnega visokega uradništva, ki je odgovorno za pripravo najbolj zahtevnih projektov v državni upravi. Zato niti ni presenetljivo, da vlada (spet) nadaljuje staro prakso naročanja celih zakonov zunaj državne uprave, kar je tudi razlog za to, da zakone ves čas popravljamo. Dober zakon lahko nastane le v hiši, ob pomoči zunanjih strokovnjakov in civilne družbe. Zakone bi morali pisati takšni vrhunski uradniki, ki jih v domači upravi očitno zelo primanjkuje, saj je vsak zahtevnejši projekt dan v izdelavo zunanjim strokovnjakom.
Glede na obstoječo prakso in glede na vsebino 27. člena novele, ki predpisuje izobraževanje o temah, ki bi jih uradniki morali spoznati že med fakultetnim šolanjem, je bolj verjetno, da bo na »razpisu« vlada izbrala usual suspects, ki bodo še naprej uradnike učili stare vsebine na »nov« način.
Zanimivo je tudi to, da vlada ne razmišlja o ureditvi whistle-blowinga. Zadnja afera na MZZ je nedovomno pokazala, da je ureditev pravice uradnikov do kritike nujno potrebna v slovenski zakonodaji. Obstoječi zakon (ZJU) v 94. členu sicer uradnikom daje pravico do »ugovora« v primeru, ko bi z izvršitvijo navodila nadrejenih storili kaznivo ali protipravno ravnanje. Vendar to ni ureditev pravice opozarjati na napake v upravi, kar je po svoji naravi whistle blowing. Tudi izpeljava 94. člena je zelo slaba, saj je povsem nejasno, kdo in po kakšnem postopku takšno domnevno kaznivost oziroma protipravnost navodil ugotavlja. Ni jasno tudi, kakšna stopnja utemeljenega dvoma v zakonitost navodila je potrebna, da uradnik lahko uporabi ta člen. Glede na nezaščitenost uradnikov je malo verjetno, da bi uradniki to pravico pogostoje izkoriščali. V sistemu uradništva, ki temelji na močni politični kontroli dela uradnikov in kjer obstaja velika verjetnost maščevanja nadrejenih, bo uradnik raje tiho, kot pa da bi opozarjal na morebitne protipravnosti navodil nadrejenih.
Zanimivo je tudi to, da istočasno novela Kazenskega zakonika odpravlja edini člen v naši zakonodaji, ki je pravzaprav do sedaj predstavljal, v omejeni obliki, pravico do kritike v državni upravi. Šlo je za 266. člen KZ, ki mu v novem predlogu (sedaj 260. člena) manjka prejšnji peti odstavek, ki je določal: »Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena se ne kaznuje, kdor uradno tajnost, katere vsebina je v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, posreduje za objavo ali objavi z namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju in vodenju službe, če objava za državo nima škodljivih posledic«1.
Ureditev whistle-blowinga bi moral spremljati tudi drugačen odnos do uradništva. Vlada mora dojeti, da je v njenem interesu in interesu državljanov, da se neodvisnost uradništva okrepi. Toda kako lahko sploh na to pomislimo, če vlada ravnokar ukinja še en tak neodvisen organ – protikorupcijsko komisijo – namesto njega pa predlaga »neodvisen organ znotraj izvršilne veje oblasti« (sic!).
Enako pomembne so tudi druge neodvisne institucije, kakršne so varuh človekih pravic, neodvisno sodstvo in neodvisni mediji. Brez vseh teh institucij pravne države državljani težko uspešno nadzorujejo zlorabe oblasti s strani javne uprave. Prišel je čas, da se prekine začarana spirala kontinuirane politizacije vseh teh institucij in odločno postavi temelje za dejanski razvoj neodvisnih nadzornih institucij, kar bo v interesu vseh državljanov in vseh političnih strank. Tista stranka, ki bo izvedla ta projekt, bo postavila temelje za modernejšo in profesionalno javno upravo v Sloveniji. Paradoks pa je v tem, da tega ne more narediti nobena stranka brez širšega političnega konsenza v družbi in med strankami. Pot do takšnega konsenza pa je očitno še zelo dolga …
1 Na ta vidik me je opozoril urednik razgledi.net g.Vojko Flegar, za kar se mu zahvaljujem.
