GOST razgledi.net

Pavle Vrhovec
izvršni sekretar ZSSS za mednarodno področje in stike z javnostmi
pavle.vrhovec@sindikat-zsss.si

Večini Slovenk in Slovencev bo zagotovo ostal za vedno v spominu lanski 17. november, ko smo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ob sodelovanju drugih sindikalnih central organizirali v Ljubljani največje demonstracije od osamosvojitve naprej, ki se jih je udeležilo 70.000 delavk in delavcev. Demonstranti smo takrat delodajalcem poslali jasno sporočilo, da zahtevamo usklajevanje osnovnih plač z rastjo življenjskih stroškov ter z delom rasti produktivnosti na ravni posameznih dejavnosti. Znano je, da so se sindikati in delodajalci s kolektivno pogodbo v letu 2006 zavezali, da se bodo plače v avgustu 2007 uskladile s predvideno rastjo življenjskih stroškov in sicer 2,5 odstotka, vendar je inflacija že septembra občutno poskočila in presegla predvideno.

Po demonstracijah so med sindikalnimi centralami in delodajalskimi organizacijami stekla pogajanja. Po osemnajstih krogih pogajanj o Kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust za leti 2008 in 2009 smo se predvsem zaradi podpore članov na velikih delavskih demonstracijah ter najave splošne stavke, ki naj bi bila 6. februarja, z delodajalci uskladili le v dveh pogledih in sicer, da je bila inflacija v letu 2007 res nepričakovano visoka ter, da je potrebno plače zvišati.

Dogovor o izredni uskladitvi plač za leto 2007 zaradi nepričakovano visoke inflacije v letu 2007 smo parafirali 25. januarja 2008. Namen parafiranja dogovora je bil doseči izhodišče za uskladitev plač v letu 2007 ter doseči osnovo za pogajanja o Kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust za leti 2008 in 2009. Izhajajoč iz stavkovnih zahtev smo v zvezi svobodnih sindikatov želeli le dvoje in sicer: povečanje osnovnih plač vseh delavk in delavcev zaposlenim po kolektivnih pogodbah ter dvig osnovnih plač na podlagi dosežene produktivnosti na ravni dejavnosti v preteklem letu.

S parafiranjem dogovora smo se z delodajalci dogovorili, da se vse osnovne plače v zasebnem sektorju za leto 2007 povečajo za 4,7 % pri izplačilu v februarju 2008 za mesec januar. Seveda je bilo postavljenih tudi več varovalk in sicer: v tistih podjetjih, kjer so na podlagi kolektivne pogodbe podpisane v letu 2006 že v avgustu 2007 dvignili plače za 2,5%, se od zahtevane stopnje povečanja odšteje 2,0 %. (Razlika 0,5% je iz naslova inflacije v letu 2006). Ravno tako smo zapisali, da podjetja, ki so dvignila plače za 4,7% ali več, ta dogovor ne zavezuje.

Pojmovno sprenevedanje delodajalcev
Na podlagi parafiranega dogovora je bilo potrebno pripraviti Kolektivno pogodbo o izredni uskladitvi plač za leto 2007. S to kolektivno pogodbo, bi parafirano voljo pogajalcev v dogovoru preoblikovali v pravno obliko. Pri sestavi pravnega akta pa je prišlo do sprenevedanj delodajalcev okoli terminov ali se poveča plača ali osnovna plača.

Razlika je več kot očitna. Po povečanju osnovne plače se namreč iz tega naslova povečajo tudi dodatki ter del plače iz naslova delovne uspešnosti, v nominalnem znesku. Zavedajoč se te povezave pri izračunih plač sindikati tudi nismo zahtevali povečanje plač za celotni letni indeks inflacije, ki je 5,6 % temveč le za 4,7 %.

Na pogajanjih prvega februarja pa so delodajalci postavili nesprejemljive zahteve. V četrtem odstavku 6. člena predloga Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 so zapisali: “Delodajalci, ki so v letu 2007 povečali plače za več kot 5,6 %, osnovnih plač po drugem in tretjem odstavku tega člena niso dolžni povečati. Delodajalci, ki so v letu 2007 povečali plače za manj kot 5,6 % pa so osnovne plače po drugem in tretjem odstavku tega člena dolžni povečati samo do dviga plač za 5,6%.” Zavedajoč se dejstva, da tako napisan člen pomeni, da se plače sploh ne bi povečale večini zaposlenih, smo sindikati želeli dodati dodatni peti odstavek v katerem bi opisali izjeme, vendar zaman.

Izpolnjeni “bonus”
Delodajalci so ob dejstvu, da smo zaznali njihove ukane, postavili ultimat »vzemi ali pusti«, zato smo zaključili pogajanja, saj nismo privolili v podpis v škodo naših članov. Tako napisan člen v praksi namreč pomeni, da bi se po predlogu delodajalcev v povišanje plač lahko šteli uskladitveni zneski, kateri so osnovnim plačam prišteti iz naslova povišanj v letih 2004 in 2005 ter so bili vključeni v sistem plač v letu 2007. Torej, če smo imeli slučajno v letu 2007 to “srečo”, da smo delali v popoldanski izmeni se bi nam to že štelo kot del povečanja, enako pa velja tudi za dodatek na delovno dobo (v višini 0,5 % letno), dodatek za nedeljsko ali nočno delo, trinajsta plača, napredovanja brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, za nadure, za dodatek za posebne obremenitve, itd. Če smo prejeli omenjene “bonuse”, smo po predlogu delodajalcev že izpolnili svoj bonus in se nam plače naj ne bi več povečale. To pomeni, da bi bili kaznovani tisti, ki so v letu 2007 delali več ali v slabših pogojih dela. S tem so delodajalci sindikalni strani dali vedeti, da ne nameravajo in niti nimajo namena dvigniti osnovnih plač delavcev ter s tem saj deloma omiliti posledic inflacije in s tem ohraniti realno vrednost plač.

V svobodnih sindikatih smo po parafiranem dogovoru preklicali splošno stavko, napovedano za 6. februar, ker smo na podlagi podpisanega dogovora in dane besede delodajalcev pričakovali, da bo vsebina dogovora prelita v kolektivno pogodbo. Potem, ko kolektivne pogodbe nismo podpisali, sta Gospodarska zbornica Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije upravam družb enostransko posredovali navodila, naj s sindikati v podjetjih sklenejo sporazume o izredni uskladitvi plač v podjetju ter od njih v zameno zahtevajo odpoved izvedbe kakršne koli oblike stavke. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije smo takoj reagirali, saj je vsiljevanje takšnih pogojev in obveznosti nedopusten poseg in oviranje delovanja sindikata, nedopustno omejevanje pravice do izvajanja sindikalnih aktivnosti ter omejevanje oziroma oviranje uresničevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Pravica do stavke je namreč individualna pravica vsakega delavca posebej, izvedba stavke pa pravica in dolžnost sindikata. Poleg tega pa poskus omejevanja in preprečevanja izvedbe stavke pomeni grob poseg v uresničevanje ustavno zajamčenega načela sindikalne svobode in svobodnega delovanja sindikatov ter pravice do stavke in kršitve konvencij Mednarodne organizacije dela ter drugih mednarodnih dokumentov.

Zaradi očitne nepripravljenosti delodajalske strani, da bi dosegli sporazum s sindikati o uskladitvi plač z življenjskimi stroški smo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije napovedali stavko za 12. marec 2008. Stavkovni odbor je postavil zahtevo, da je treba skleniti kolektivno pogodbo o izredni uskladitvi plač zaradi nepričakovano visoke inflacije v letu 2007, s katero se bo uredila izredna uskladitev vseh osnovnih plač tako, da se vse osnovne plače povečajo od 1. januarja 2008 dalje, in sicer, za delavce od prvega do petega tarifnega razreda za 10 odstotkov, od šestega do devetega razreda pa za 5,6 odstotkov oziroma za delavce, razporejene od prvega do vključno devetega tarifnega razreda za 6,4 odstotka. Postavili smo tudi zahtevo, da se mora delavcem, ki prejemajo minimalno plačo, do uveljavitve sprememb zakona o določitvi minimalne plače izplačevati k minimalni plači dodatek v višini 50 evrov. V kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust za leti 2008 in 2009 pa se mora zagotoviti dvig osnovnih plač v višini letne inflacije in najmanj 20 odstotkov dosežene produktivnosti na ravni dejavnosti v preteklem letu. Za upoštevanje produktivnosti pri rasti plač so se delodajalske organizacije obvezale tudi z lanskim podpisom socialnega sporazuma.

Konkurenčnost na račun nizkih plač
Naše stavkovne zahteve seveda temeljijo na preverljivih podatkih. Tako je v letu 2007 okoli 122 tisoč delavcev v zasebnem sektorju prejemalo bruto plačo od 538,53 do 662,97 evrov, oziroma neto 391 do 473 evrov. To pomeni, da dobra četrtina slovenskega delavstva živi v revščini. Minimalno plačo, ki znaša 538,53 evrov, je leta 2006 prejemalo povprečno 22.271 zaposlenih, lani pa povprečno 23.033 zaposlenih. Minimalna plača se sicer glede na povprečno plačo v zasebnem sektorju znižuje že od leta 2003. Pri 5,6 odstotnem letnem indeksu inflacije je kar 2,2 odstotne točke prispevala hrana (v letu 2006 le 0,7 točke), ki v strukturi porabe tistih z minimalno plačo zavzema največji delež. Zgovoren je tudi podatek, da so se izdelki v skupini hrana in brezalkoholne pijače v letu 2007 podražili za 12,9 odstotka, brez pijač pa celo za 13,7 odstotka.

Delež plač se v slovenskem bruto domačem proizvodu že nekaj let znižuje, medtem ko delež dobičkov narašča. Od nekaterih ekonomistov in delodajalcev sindikati stalno poslušamo, da se plače ne smejo poviševati, ker bo to poslabšalo našo konkurenčnost. Trdijo tudi, da so dobički nujni za razvoj. Ali naši delodajalci res namenijo toliko sredstev za razvoj in nove tehnologije, ali pa jih vlagajo le še v prevzeme in finančno-špekulativne posle? Na to lahko odgovorijo podatki, ki kažejo, da se delež sredstev za razvoj in nove tehnologije v bruto domačem proizvodu zmanjšuje. Naša konkurenčnost se tudi ne poslabšuje zaradi stroškov dela, saj se stroški na enoto proizvoda iz leta v leto zmanjšujejo, produktivnost pa se na drugi strani povečuje. Očitno torej je, da znajo mnogi naši delodajalci ustvarjati visoke dobičke in biti konkurenčni samo na račun nizkih delavskih plač!