Jurčičeva novinarska nagrada je resda obrobna, a ker je kot vse druge nagrade (od viktorjev do prešernovih) nekakšen družbeni simptom, je treba tudi njej vsaj občasno odstopiti prostor, da kot simptom spregovori. Konec koncev gre za nagrado, ki naj bi imela opraviti prav s svobodo govora in zanjo jo je sinoči dobila peterica novinarjev Maga, zavezanih ‘resnicoljubnosti kot moralnemu načelu’.
In tako v obrazložitvi o podelitvi letošnje Jurčičeve nagrade med drugim piše:
Toda prav v tem obdobju se je začel na v. d. odgovornega urednika in Magove novinarje eden najhujših pritiskov na neodvisno novinarstvo, kar smo jim bili priče v samostojni in demokratični Sloveniji. Silvestru Šurli so se nadzorniki Dela začeli vmešavati v njegovo delo, posegati v koncept in vsebino ter tako poskušali žanrsko in nazorsko jasno profilirani kritični tednik podrediti kapitalskim in političnim interesom njegovih lastnikov. /…/ Posledica tega je bila, da so novopečeni kapitalski mogotci in njihova tovarišija pripeljali v Mag bolj prilagodljivo novinarsko ekipo, ki je nemudoma močno spremenila njegovo vsebino, hkrati pa skuša ohraniti groteskni videz, kot da se s tednikom ni nič bistvenega zgodilo, čeprav vsi vemo, da imamo opraviti s posegom v neodvisnost novinarstva, ki se je tukaj pripetila v vsej svoji nedemokratični temeljitosti.
Pred poltretjim letom, jeseni leta 2005, so bili štirje izmed včerajšnjih nagrajencev za resnicoljubnost podpisani pod izjavo novinarjev Maga, v kateri so protestirali proti – protestu dela novinarjev Dela zoper prihod Danila Slivnika in nakup Maga.
S presenečenjem smo sprejeli izjavo, ki so jo podpisani /člani izvršilnih odborov aktiva in sindikata novinarjev Dela/ v petek naslovili na upravo Dela in na javnost. V njej nasprotujejo tako imenovanju Danila Slivnika v upravo dela kot nakupu tednika Mag. Gre za mnenje, do katerega imajo sicer v širšem smislu pravico, presenetljivo pa je, da se podpisani skušajo vmešavati v poslovno politiko podjetja, ki ima svoje legalne in legitimne lastnike, katerih poslovanje je formalno ločeno od uredništva. /…/ Dejstvo, da podjetje Delo kupuje Mag, novinarji sprejemamo kot izziv za naše nadaljnje novinarsko delovanje Ne bojimo se za izgubo avtonomije, saj je – kot smo dokazovali vse desetletje – ta odvisna od naše drže, in ne od političnih botrov, katerih so, kot je videti, omenjeni novinarji Dela premočno navajeni.
Nekako takrat je Danilo Slivnik, pred desetletjem tudi že nagrajenec za resnicoljubnost, o odnosih med lastnikom medija in uredništvom v kolumni v Magu zapisal naslednje:
Tako je spet prišel v ospredje paradoks, da se je uredništvo Dela postavilo zoper svoje lastnike, kar je za sodoben poslovni svet povsem nerazumljivo. Uredništva javnih občil imajo seveda povsod precejšnjo avtonomijo in sem ter tja pridejo tudi navzkriž z interesi svojih lastnikov, vendar nikoli v ključnih zadevah, zlasti ne v sporih, ko gre za velike finančne vložke. Delo pa je v zadnjih dveh letih večkrat nastopilo proti svojemu največjemu lastniku Pivovarni Laško, prvič glede prevzema pivovarne Union, drugič pa pri odprodaji državnih deležev v Mercatorju.
Genialno!
[...] Jurčičeva nagrada – vsi resnicoljubni, vsi drugačni at razgledi.net [...]
Nagrade za dvoličnost in selektivni spomin. Ko se lastnik začne obnašati kot lastnik in ignorira interese SDS, pa Magovi novinarji v jok in v naročje Eve Irgl. Super, Vojko, ubogi mi.
[...] nagrada znova z nekaj zgodovinskega antispomina izpod peresa Vojka na Razgledih, uperjenega proti utemeljitvi razlogov za podelitev nagrade »bivšemu« kolektivu Maga in njihovim [...]
Ah, Jurčičeva nagrada je že od nekdaj groteska desničarskih “razumnikov”. Če smo iskreni, je nekaj podobnega kot če bi takšne nagrade dajal Repovžev levičarski novinarski sindikat. Obe strani sta močno ideološko obremenjeni.
O nenadni želji po neodvisnosti novinarja Silvestra Šurle od ASK pa tole: dokler je bila ASK glavni krvnik Janše v gospodarstvu, je bila tudi eden glavnih virov informacij in vplivanja na g. Šurlo. Moje izkušnje z dvojcem Šurla – ASK so takšne, da je Šurla pridno pisaril nepreverjene stvari in objavljal zgodbice, ki mu jih je lansirala ASK. Ko sta se ASK in Janša razšla, pa je imel Šurla veliko dilemo, slediti vonju denarja, kot je naredil njegov prejšnji šef, ali pa stati zvest ideološkemu vodji Janši. Odločil se je za drugo, Jurčičeva nagrada pa je tolažilna nagrada za zvestobo.
Pri vsej tej groteski me moti predvsem zloraba Jurčičevega imena.
Ko in kadar se spustimo na osebno raven, izgubimo “nit”. Ostanimo načelni:
1. človeške (človekove pravice):
pravica zasebne lastnine je pred pravico
prostega govora oziroma svobode govora;*
2. novinarji niso družbenopolitični delavci, niti
javni uslužbenci, so poklicneži;
3. če se novinarji ne strinjajo s “politiko”
lastnika ali z “lastnino” politike, morajo oditi;
4. novinarski ceh in različni “skladi” naj ustanovijo
sklad za “brezposelne” novinarje.
Pri nas vse skupaj lepo premešamo in zmešamo in novinarje tudi izrabljamo/jo za “praporščake” kake idejne usmeritve, kadar nam ustreza, “kao”, ali res, ali pa gre pri vsem tem le za “malhe” in “državne jasli”? mi-Jaou …
*Lastnik ima vselej prav. Če je nespameten in aroganten, si bo uničil lastnino in “brand”. V primeru “Dela” in “Maga” se je vedel skrajno predatorsko. Naredil si je že veliko škodo, ko je dobesedno “osakačio/oklestil” formo/format, s tem pa tudi vsebino. A tako je. Da bi se moglo ustvariti/ustvarjati, je potrebno uničiti/uničevati. Naj se pojavi novo, če nas je kaj v …. A ni enostavno, začeti ab ovo … Anika