Jurčičeva nagrada – vsi resnicoljubni, vsi drugačni

Jurčičeva novinarska nagrada je resda obrobna, a ker je kot vse druge nagrade (od viktorjev do prešernovih) nekakšen družbeni simptom, je treba tudi njej vsaj občasno odstopiti prostor, da kot simptom spregovori. Konec koncev gre za nagrado, ki naj bi imela opraviti prav s svobodo govora in zanjo jo je sinoči dobila peterica novinarjev Maga, zavezanih ‘resnicoljubnosti kot moralnemu načelu’.

In tako v obrazložitvi o podelitvi letošnje Jurčičeve nagrade med drugim piše:

Toda prav v tem obdobju se je začel na v. d. odgovornega urednika in Magove novinarje eden najhujših pritiskov na neodvisno novinarstvo, kar smo jim bili priče v samostojni in demokratični Sloveniji. Silvestru Šurli so se nadzorniki Dela začeli vmešavati v njegovo delo, posegati v koncept in vsebino ter tako poskušali žanrsko in nazorsko jasno profilirani kritični tednik podrediti kapitalskim in političnim interesom njegovih lastnikov. /…/ Posledica tega je bila, da so novopečeni kapitalski mogotci in njihova tovarišija pripeljali v Mag bolj prilagodljivo novinarsko ekipo, ki je nemudoma močno spremenila njegovo vsebino, hkrati pa skuša ohraniti groteskni videz, kot da se s tednikom ni nič bistvenega zgodilo, čeprav vsi vemo, da imamo opraviti s posegom v neodvisnost novinarstva, ki se je tukaj pripetila v vsej svoji nedemokratični temeljitosti.

Pred poltretjim letom, jeseni leta 2005, so bili štirje izmed včerajšnjih nagrajencev za resnicoljubnost podpisani pod izjavo novinarjev Maga, v kateri so protestirali proti – protestu dela novinarjev Dela zoper prihod Danila Slivnika in nakup Maga.

S presenečenjem smo sprejeli izjavo, ki so jo podpisani /člani izvršilnih odborov aktiva in sindikata novinarjev Dela/ v petek naslovili na upravo Dela in na javnost. V njej nasprotujejo tako imenovanju Danila Slivnika v upravo dela kot nakupu tednika Mag. Gre za mnenje, do katerega imajo sicer v širšem smislu pravico, presenetljivo pa je, da se podpisani skušajo vmešavati v poslovno politiko podjetja, ki ima svoje legalne in legitimne lastnike, katerih poslovanje je formalno ločeno od uredništva. /…/ Dejstvo, da podjetje Delo kupuje Mag, novinarji sprejemamo kot izziv za naše nadaljnje novinarsko delovanje Ne bojimo se za izgubo avtonomije, saj je – kot smo dokazovali vse desetletje – ta odvisna od naše drže, in ne od političnih botrov, katerih so, kot je videti, omenjeni novinarji Dela premočno navajeni.

Nekako takrat je Danilo Slivnik, pred desetletjem tudi že nagrajenec za resnicoljubnost, o odnosih med lastnikom medija in uredništvom v kolumni v Magu zapisal naslednje:

Tako je spet prišel v ospredje paradoks, da se je uredništvo Dela postavilo zoper svoje lastnike, kar je za sodoben poslovni svet povsem nerazumljivo. Uredništva javnih občil imajo seveda povsod precejšnjo avtonomijo in sem ter tja pridejo tudi navzkriž z interesi svojih lastnikov, vendar nikoli v ključnih zadevah, zlasti ne v sporih, ko gre za velike finančne vložke. Delo pa je v zadnjih dveh letih večkrat nastopilo proti svojemu največjemu lastniku Pivovarni Laško, prvič glede prevzema pivovarne Union, drugič pa pri odprodaji državnih deležev v Mercatorju.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 6 na “Jurčičeva nagrada – vsi resnicoljubni, vsi drugačni”
  1. benjamin je rekel/rekla:

    Genialno!

  2. [...] Jurčičeva nagrada – vsi resnicoljubni, vsi drugačni at razgledi.net [...]

  3. barbara je rekel/rekla:

    Nagrade za dvoličnost in selektivni spomin. Ko se lastnik začne obnašati kot lastnik in ignorira interese SDS, pa Magovi novinarji v jok in v naročje Eve Irgl. Super, Vojko, ubogi mi.

  4. [...] nagrada znova z nekaj zgodovinskega antispomina izpod peresa Vojka na Razgledih, uperjenega proti utemeljitvi razlogov za podelitev nagrade »bivšemu« kolektivu Maga in njihovim [...]

  5. jože p. damijan je rekel/rekla:

    Ah, Jurčičeva nagrada je že od nekdaj groteska desničarskih “razumnikov”. Če smo iskreni, je nekaj podobnega kot če bi takšne nagrade dajal Repovžev levičarski novinarski sindikat. Obe strani sta močno ideološko obremenjeni.
    O nenadni želji po neodvisnosti novinarja Silvestra Šurle od ASK pa tole: dokler je bila ASK glavni krvnik Janše v gospodarstvu, je bila tudi eden glavnih virov informacij in vplivanja na g. Šurlo. Moje izkušnje z dvojcem Šurla – ASK so takšne, da je Šurla pridno pisaril nepreverjene stvari in objavljal zgodbice, ki mu jih je lansirala ASK. Ko sta se ASK in Janša razšla, pa je imel Šurla veliko dilemo, slediti vonju denarja, kot je naredil njegov prejšnji šef, ali pa stati zvest ideološkemu vodji Janši. Odločil se je za drugo, Jurčičeva nagrada pa je tolažilna nagrada za zvestobo.
    Pri vsej tej groteski me moti predvsem zloraba Jurčičevega imena.

  6. Anika - Ana M. Mayerhold je rekel/rekla:

    Ko in kadar se spustimo na osebno raven, izgubimo “nit”. Ostanimo načelni:
    1. človeške (človekove pravice):
    pravica zasebne lastnine je pred pravico
    prostega govora oziroma svobode govora;*
    2. novinarji niso družbenopolitični delavci, niti
    javni uslužbenci, so poklicneži;
    3. če se novinarji ne strinjajo s “politiko”
    lastnika ali z “lastnino” politike, morajo oditi;
    4. novinarski ceh in različni “skladi” naj ustanovijo
    sklad za “brezposelne” novinarje.
    Pri nas vse skupaj lepo premešamo in zmešamo in novinarje tudi izrabljamo/jo za “praporščake” kake idejne usmeritve, kadar nam ustreza, “kao”, ali res, ali pa gre pri vsem tem le za “malhe” in “državne jasli”? mi-Jaou …
    *Lastnik ima vselej prav. Če je nespameten in aroganten, si bo uničil lastnino in “brand”. V primeru “Dela” in “Maga” se je vedel skrajno predatorsko. Naredil si je že veliko škodo, ko je dobesedno “osakačio/oklestil” formo/format, s tem pa tudi vsebino. A tako je. Da bi se moglo ustvariti/ustvarjati, je potrebno uničiti/uničevati. Naj se pojavi novo, če nas je kaj v …. A ni enostavno, začeti ab ovo … Anika

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
darja, ponedeljek, 28. december 2009 

V nemški deželi Severno Porenje-Vestfalija je skupina novinarjev odprla blog Wir in NRW – Das Blog (Mi v SPV – Blog) s katerim nameravajo opozarjati na nepravilnosti politikov v deželi. Alfons Pieper, ki je bil namestnik odgovornega urednika  Westdeutsche Allgemeine Zeitung in zdaj vodi skupino novinarjev na blogu, je za tiskani Spiegel pojasnil, da so se za projekt odločili zato, ker pogrešajo kritično poročanje. Zanj pišejo novinarji, ki so redno zaposleni pri tiskanih medijih, kjer pa takšnih kritičnih člankov, kot [...]

vojko, sreda, 16. december 2009 

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) z izstopom treh novinarjev ni veliko izgubilo. Kakšne tri promile članstva pač in 21 evrov na mesec, zanemarljivo. Tudi trojica bivših članov društva zaradi izstopa iz DNS ne bo čutila kakšne nenadomestljive izgube, lahko pa, da je izstop posledica kakšne izgubljene utvare. Novinarsko društvo na srečo ni pristojno za odločanje o nečem, kar bi bilo podobno zdravniški ali odvetniški licenci. Poklicni novinar – in zavezan poklicni etiki – si lahko tudi, če nisi član društva in [...]

vojko, četrtek, 15. julij 2010 

Na vladni spletni podstrani ima urad za komuniciranje (danes) še direktorico, čeprav je bila ta na seji vlade 20. maja razrešena in je takrat vlada imenovala vršilca dolžnosti direktorja Ukoma. Slednji, Darijan Košir, je pred dnevi na razglej.se (videti je, da kot ‘običajni državljan’) potožil nad lastnikom medija, ki ga je donedavnega (dobrih šest let) urejal kot odgovorni urednik ali namestnik odgovornega urednika. Nekaj najslabšega, kar se je slovenski časopisni industriji, še posebej pa Delu, lahko zgodilo, je po Koširjevi [...]

darja, ponedeljek, 19. april 2010 

Francoskemu dnevniku Le Monde grozi, da bo prenehal izhajati na papirju oziroma bo prodan, saj je od leta 2002 ustvaril za več kot 200 milijonov evrov izgube. Družba zdaj vsak mesec izgubi 1 milijon evrov. Na dan v prosti prodaji proda samo še 120 tisoč izvodov časopisa, v kioskih prvič kupi Le Monde manj bralcev, kot ima naročnikov. Skupna prodana naklada je padla na okrog 250 tisoč. Uredništvo bo večinski lastniški delež v družbi, ki zdaj znaša 60 odstotkov, izgubilo [...]

vojko, petek, 2. oktober 2009 

Festival slovenskega filma je za marsikoga težko doumljiva kulturna prireditev, ki že tradicionalno poteka aprila, septembra, oktobra ali pa decembra v Portorožu, Celju ali Ljubljani in kjer se vsako leto zavrtijo izključno ali pretežno oziroma še najbolje rečeno – tudi slovenski filmi.
/…/
Nikjer drugje se mi pač niti v sanjah ni pripetilo, da me kot avtorja povabijo na tiskovko, jo vmes dvakrat ali trikrat odpovedo, jo naposled le izpeljejo, a me na njej niti ne predstavijo polni dvorani novinarjev in drugih [...]