Zelo lepo se sliši: 6,5 milijona novih delovnih mest so delodajalci v Evropi odprli v zadnjih dveh letih, v prihodnjih dveh letih jih bodo še 5 milijonov. S tovrstno statistiko se na evropski komisiji pohvalijo ob vsaki priložnosti, ampak v odgovorih na konkretna vprašanja, kje so ta mesta bila ustvarjena, kako so bila ustvarjena, kdo jih odpira, zakaj imajo mladi kljub temu še zmeraj enake težave pri iskanju zaposlitve, pa jim večinoma zmanjka besed. Povedati vedo le, da je bilo največ novih delovnih mest v zadnjih dveh letih ustvarjenih v novih državah članicah, da v prihodnjih dveh letih pričakujejo odpiranje novih delovnih mest zlasti v storitvenem sektorju in proizvodnji, ne pa v javni upravi, ker države zmanjšujejo administracijo.
Politika zaposlovanja je nacionalna pristojnost držav članic, zato vsaka sama odloča, kako bo delodajalce spodbujala, da bodo odprli več delovnih mest, katere ukrepe bo izvedla za spodbujanje zaposlovanja mladih, kako bo zmanjšala brezposelnost med starejšimi, nacionalne oblasti odločajo o izobraževalni politiki in sistemu usposabljanja, da imajo delodajalci na voljo kader, ki ga potrebujejo. Zaradi tega je razumljivo, da na evropski komisiji nimajo natančnih analiz za posamezne države članice in ne morejo odločati o ukrepih. Če pa se že vseskozi hvalijo, kako uspešno v EU narašča število novih delovnih mest, bi lahko zbrali najboljše primere in vladam iz članic, ki “ukrepajo s kozmetičnimi spremembami, namesto, da bi se lotile temeljite reforme”, brez graje, ampak posredno povedali, da niso nič naredile.
Iskalcem zaposlitve pa tudi delodajalcem nič ne pomaga, če evropska komisija ugotavlja, da so vse države članice po letu 2005 uveljavile pomembne reforme, vendar niso bile vse enako odločne. Nič jim ne pomaga poziv, da je treba podvojiti napore, da “bomo lahko učinkovito odgovorili na izzive globalizacije in staranja prebivalstva, zato je treba predvsem več investirati v vseživljenjsko učenje”.
Vseživljenjsko učenje je druga stalnica, ki jo na komisiji nenehno izpostavljajo. Slovenija zanj vseskozi dobiva zelo ugodne ocene, ne pogledajo pa, da iskalcem zaposlitve ne koristi toliko, kot bi pričakovali na podlagi ugodnih številk o vključenosti ljudi v razna usposabljanja in tečaje. Vsaj upokojence, ki se vpisujejo v tečaje tujih jezikov, likovne delavnice in podobno, naj odštejejo. Da ne bo pomote, zelo podpiram, da so upokojenci aktivni in se udeležujejo tovrstnih dejavnosti, odšteti bi jih bilo treba le zaradi tega, ker niso več iskalci zaposlitve. Kar pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju nasploh pogrešam, je večja povezava med delodajalci, izobraževalnimi ustanovami in iskalci zaposlitve.
Na zavodu za zaposlovanje imajo zdaj registrirane ljudi, ki iščejo službo, pa slabe podatke o potrebah po kadrih. Preveč ljudi, ki so se prisiljeni prijaviti na zavodu za zaposlovanje, je še zmeraj razočaranih, ker jih tam le evidentirajo, ponudijo jim le splošna predavanja s področja zaposlovanja in največ krat delovna mesta, ki wso popolnoma neprimerna zanje. Niso še prišli tako daleč, da bi se povezali z delodajalci, jih povprašali po kadrovskih potrebah, da bi lahko iskalce zaposlitve povezali z delodajalci in jim svetovali ustrezno usposabljanje za konkretno delovno mesto. To bi seveda zahtevalo tudi spremembe organiziranosti zavoda, svetovalci bi res morali postati svetovalci, ne bi mogli biti več zgolj uradniki, ki izpolnjujejo formularje in evidentirajo, da se brezposelni redno oglasi pri njih, ker je to pogoj za izplačilo nadomestila.
Tudi mladi bi se lažje odločali za šolanje, če bi kje imeli na voljo podatke o kadrovskih potrebah, če bi jim na informativnih dnevih ravnatelj šole oziroma dekan fakultete znal približno povedati, koliko kadrov, ki jih šola ali fakuleta izobrazi, bodo delodajalci predvidoma potrebovali v prihodnjih nekaj letih. Ve se, koliko ljudi bo izpolnilo pogoje za upokojitev, podjetja načrtujejo razne investicije, širijo in krčijo programe, zato vedo vnaprej, koliko novih delavcev in s kakšno izobrazbo oziroma kvalifikacijo bodo potrebovali v prihodnjih nekaj letih. Okvirni podatki, ki bi jih prek mreže zbirali na zavodu za zaposlovanje, pa bi mladim pomagali, da bi se lažje odločili za poklic, iskalci zaposlitve, delodajalci pa bi že vnaprej izbrali, koga bodo zaposlili. Da so delodajalci zainteresirani za sodelovanje s šolami, kaže recimo primer z Raven, kjer železarna aktivno sodeluje s šolo, dijakom, ki se vpišejo, ponuja štipendije in druge ugodnosti. Verjetno na podoben način išče kadre še kdo, zato bi bila slovenska baza podatkov dobrodošla.
V večini članic EU, tudi v Sloveniji, je po ugotovitvah evropske komisije med iskalci zaposlitve še zmeraj preveč mladih. Padec števila iskalcev zaposlitve ni pripomogel na zmanjšanje stopnje brezposelnosti med mladimi. Mladi imajo po podatkih komisije celo enkrat več možnosti, da ne dobijo zaposlitve kot preostali iskalci zaposlitve. Na to opozarja tudi evropska komisija, ki pravi, da je treba zagotoviti učinkovitejše in kakovostnejše podatke o prihodnjih potrebah delodajalcev po kadrih, tudi po regijah.
Tretji partner v tem sistemu bi morali biti sindikati, poleg plač bi jih morale zanimati tudi ustvarjanje možnosti za zaposlovanje ljudi. Brezposelnost bi morala biti tudi njihova skrb.
