GOST razgledi.net

Borut Pahor
predsednik SD
borut.pahor@socialnidemokrati.si

Zadnje čase sem deležen številnih in raznolikih kritik in mnogi me sprašujejo, zakaj nanje ne odgovarjam, zakaj pustim, da določeni dvomi in določene interpretacije ostajajo nepojasnene. Odločil sem se, da se odzovem, da razložim stvari, ki ne držijo in pojasnim vzroke in razloge za svoja dejanja. V tem trenutku imam pred seboj jasen cilj in jasno pot do njega. Prav vsako svojo misel in vso svojo energijo posvečam temu cilju. Pa vendar, tudi na ljubo mojim sodelavcem, bom nekaj stvari le poskušal pojasniti.

Socialni demokrati imamo en sam, vendar ne enostaven cilj. Na jesenskih volitvah ljudem ponuditi kompetentno ekipo z jasnim in uresničljivim načrtom ukrepov. To si ne želim samo zato, da ponudimo izbiro tistim, ki s sedanjo oblastjo niso zadovoljni. Ljudi želimo prepričati, da lahko socialni demokrati Slovenijo vodimo bolje. Torej ne želimo graditi samo na razočaranju, na podpori tistih, ki do vlade Janeza Janše gojijo negativna čustva. Nagovoriti želimo tudi tiste, ki ta mandat ne vidijo le črno belo, temveč razlikujejo med tistim, kar je ta vlada naredila dobrega in je potrebno nadaljevati in nadgrajevati ter tistim, kar je naredila slabega in je zato treba temeljito spremeniti. Skratka, nočemo zmagati zato, ker bi ljudje mislili, da je Janez Janša slab, temveč zato, ker bodo ljudje ocenili, da smo socialni demokrati boljši.

Navdih za moje razmišljanje je zagotovo državniški opus dr. Janeza Drnovška, ki je skozi tranzicijo vodil svoje vlade z jasno začrtano potjo; pripeljati Slovenijo v evropske integracije, s čimer je uokviril slovensko politiko in čemur je podredil vse ostalo. Prepričan sem, da je jedro osrednjih težav aktualne slovenske politike ravno v tem, da takega okvira danes nimamo. V tem, da Slovenija nima tretjega nacionalnega soglasja in da se zato politika ukvarja predvsem sama s seboj in s postranskimi vprašanji, pri tem pa pušča tista vprašanja, ki so res pomembna za našo prihodnost, samevati v predalih čakajoč na boljše čase. To je naša temeljna politična razvojna ovira in s tem se želimo soočiti socialni demokrati. Doreči želimo jasen cilj ter s pravim naborom ukrepov stopiti na dogovorjeno pot.

Vzorec delovanja kot dejavnik
Pri tem se mi zdi zanimivo razmišljanje, ki ga je te dni v tisku zabeležil dr. Jernej Pikalo, ko je pisal o drugi republiki, o tem, da potrebuje slovenska država in politika nov model, nov okvir delovanja. Da si želi države, ki bi ljudi navdihovala. Tudi sam sem prepričan, da se prepogosto zanemarja tisto, kar sam raje postavim v središče: to je vzorec političnega obnašanja. Mnogi to vprašanje napačno ocenjujejo, včasih celo podcenjujejo in zanikajo, da bi to sploh bilo pomembno. Sam pa menim, da je predvsem vzorec delovanja glavni dejavnik uspeha ali neuspeha neke politične ekipe in njenega programa. Končno način obnašanja določa stopnjo politične stabilnosti in kooperativnosti, določa ali bodo vse nacionalne sile usmerjene v razvoj države ali pa se bosta dva bloka med seboj vzajemno spodkopavala in se le surovo bojevala. Zato stavim na pogovor in dogovor kot temeljno vodilo politike, ki mora spodbujati in združevati ideje in ljudi.

To razmišljanje je izhodišče naših priprav na septembrske volitve, temu so podrejene tudi naše aktualne aktivnosti, ki so predmet komentarjev in analiz. Nekateri nam očitajo, da smo z razglasitvijo moje kandidature za mandatarja in z napovedjo naše ekipe, ki jo bomo v kampanji predstavili javnosti, začeli trgati sadeže, ki še niso dozoreli. Pa vendar sem ravno sam ob vsaki raziskavi javnega mnenja poudaril, da jih jemljemo tako, kot se take raziskave jemlje: kot nek kazalenik, ki pa nič kaj dosti ne pove o dejanskih volilnih izidih. Jasno pa je nekaj, prvič imamo socialni demokrati priložnost, da dobimo zaupanje za vodenje države. In temu primerno se želimo tudi pripraviti.

Verjamem, da moramo javnosti jasno predstaviti, kaj bomo počeli in kdo natančno bo to počel, če bomo dobili mandat za vodenje vlade. Verjamem, da je to do javnosti edino pošteno in jo tudi toliko cenim, da verjamem, da bo svojo volilno odločitev tehtala ravno po tem vprašanju: kaj si lahko kot državljan obetam od ene ali druge politične stranke. Nerad priznam, pa vendar, nekatere odločitve so bile spodbujene tudi z novinarskimi vprašanji, ki so se vrstila vse od lanskega dneva stranke, ko sem sporočil, da bom stranko vodil na letošnje parlamentarne volitve. Od tedaj se je ponavljalo vprašanje, kdo bo mandatar, če bomo socialni demokrati zmagali na volitvah. V zahodnih parlamentarnih sistemih je to vprašanje samoumevno, saj je praviloma predsednik tiste stranke, ki zmaga, tudi predsednik vlade. Ker pa so glede tega vprašanja v javnosti nastajali dvomi in govorice, smo hoteli socialni demokrati podati jasen odgovor in smo zato tudi s sklepom predsedstva to vprašanje zaključili.

Velika koalicija je izhod v sili
Drugi razlog, ki nas je vodil k temu, pa je bilo tudi dejstvo, da je priprava alternativnega vladnega programa prišla do točke, ko imamo na posameznih resorjih pripravljeno oceno stanja ter programska izhodišča z različnimi predlaganimi ukrepi. V tej točki bo bistvena ravno ekipa, ki bo zaključila s pripravo programa ter določila tistih nekaj prednostnih točk, okrog katerih bo osredotočena pozornost naše vlade. Zato mi je predsedstvo podelilo tudi mandat, da oblikujem ekipo, ki jo bomo v kampanji predstavili javnosti in po volitvah ponudili našim koalicijskim partnerjem.

V javnosti je bil precej odmeven že prvi korak, ko smo predstavili dogovor o političnem sodelovanjem z mag. Mitjo Gasparijem. V pogovorih, ki sva jih vodila skoraj dva meseca, sva ugotovila, da imava navkljub nekaterim preteklim razhajanjem tako sorodne poglede na reševanje osrednjih vprašanj našega prihodnjega razvoja, da je najbolje, da naše sile združimo za oblikovanje jasne razvojne alternative na jesenskih volitvah.

Bolj kot odzivi na zgornji vprašanji pa me čudi reakcijo na to, da sem za medije ponovil, kar sami že dolgo pišejo. Ocena, da kot politični voditelj sam nisem najbolj všeč nekaterim krogom znotraj našega polja političnega prostora. To ni nobena skrivnost in nič kaj pomembnega nisem razkril, ko sem o tem govoril. Pri tem pa sem izpostavil, da je to povsem legitimno in da je to povsem običajen moment političnega boja. Tudi na morebitne koalicijske pogovore ta izjava ne more vplivati, kar je bil strah nekaterih. Socialni demokrati smo že pred dobrima dvema letoma sklenili in javnosti to tudi predstavili, da imamo pri morebitnem izbiranju naših vladnih partnerjev dva kriterija: programsko sorodnost ter kompetentnost predlaganih nosilcev odgovornosti.

Na tej točki pa je mogoče dobro razjasniti tudi vprašanje velike koalicije, ki prav tako dviga precej prahu. Že, ko smo se z našimi nemškimi in avstrijskimi kolegi pogovarjali o njihovih izkušnjah, smo poudarili, da so velike koalicije vedno le izhod v sili, ko zaradi volilnih izidov ni mogoče sestaviti programsko sorodne vlade. Nikakor pa to ni nekaj načrtovanega pred volitvami, še manj nekaj zaželenega. Trudimo se, da v vseh zmernih političnih silah vidimo tako potencialnega tekmeca, kot tudi partnerja. Podobnosti in razlike v programskih načrtih in v kompetentnosti ekip pa bodo javnosti omogočile, da svoje upanje podeli glede na pričakovanja, ki jih lahko v nas ali naše tekmece vloži.

To je okvir naših razmišljanj. No, o tem bo še precej priložnosti govoriti in pisati.