Pred dvema letoma je koprski župan Boris Popovič zaradi spornega elektronskega sporočila najprej dvakrat odpovedal pogodbo o zaposlitvi Mirjani Čakardič, potem pa jo je še tožil zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Po treh dolgih obravnavah in zaslišanju številnih prič je sodišče Čakardičevo oprostilo.
»Zdaj pa morda le še verjamem, da je kaj pravice na tem svetu,« je vidno olajšana dejala Mirjana Čakardič, ko je na koprskem sodišču sodnica Barbara Franca razglasila oprostilno sodbo. Zadovoljen je bil tudi njen odvetnik Luka Zajc iz odvetniške pisarne Čeferin, ki drugačne razsodbe glede na vsa dejstva in dokumente niti ni pričakoval. Namesto odvetnika Francija Matoza je tožnika zastopal Franc Rojko, ki pa izjav ni dajal. »To bo storil Franci Matoz,« je dejal.
Naj spomnimo, Boris Popovič se je počutil razžaljenega zaradi elektronskega sporočila »… skoraj sem že pomislila, da bi mu bilo dobro pihati na dušo, da ga totalno zjebe, saj je že tako zašel, da se še zadnjemu budali v občini obrne želodec,« ki ga je Čakardičeva pomotoma poslala na 35 naslovov. Obtoženka je to napisala na domačem računalniku kot odgovor na elektronsko sporočilo Franca Malečkarja, v katerem ji je ta poslal javno pismo predsedniku državnega zbora, vendar je namesto na izbiro odgovori kliknila na odgovori vsem. Tako se je njeno sporočilo znašlo tudi pri tajnici koprskega župana. Sledili sta odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožba za razžalitev, pri čemer pa še do zdaj ni bilo dokazano, na koga je v svojem sporočilu sploh mislila.
Po zaslišanju tajnice koprskega župana in Franca Malečkarja, proti kateremu je župan prav tako vložil tožbo zaradi razžalitve, zaradi česar zaslišanje ni bilo mogoče, je Rojko med branjem sklepne besede poudaril, da gre za nesporno kaznivo dejanje. Po ustavi je sicer svobodno izražanje pravica, vendar ne, če s tem žali in poseže v zasebnost posameznika. Zato naj sodišče Čakardičevi izreče ustrezno kazen in ji naloži denarno kazen v višini 615 evrov. Tako majhno vsoto da tožnik zahteva zato, ker obtoženka dobiva socialno podporo.
Luka Zajc je v odvetniškem nastopu povedal, da se mora tudi tožnik zavedati, da obtožba ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in je vložena zgolj zaradi dodatnega pritiska na obtoženko. V njej namreč ni naveden kraj izvršitve kaznivega dejanja, saj splet ni kraj, ampak sredstvo. Natančno je tudi analiziral besedilo elektronskega sporočila. »To ni objektivno žaljivo, je pa vulgarno. Vendar, če bomo ljudi obsojali zaradi besed zajebano, odjebi in podobnih, potem bomo živeli v državi, v kateri nočemo živeti.« Edina beseda, ki bi bila po njegovem mnenju žaljiva, je budala. Vendar je bila zapisana v množini, torej ne more iti za župana, pa tudi priče ga v tej besedi niso prepoznale. Po njegovem mnenju je bilo pričanje treh zaposlenih v MOK tudi neverodostojno, saj so spreminjali in prilagajali svoje izjave. Je pa zasebni tožnik po Zajčevih besedah na glavni obravnavi in tiskovni konferenci žalil obtoženko. Ne z besedami niti z dejanji ni kazal, da bi ga sporne besede prizadele, ampak so ga zelo razjezile. Zato je uporabil vsa sredstva, da bi Mirjano Čakardič onemogočil.
Sodišče je sledilo navedbam obrambe, ugotovilo postopkovno napako in Mirjano Čakadič oprostilo, Borisu Popoviču pa naložilo povrnitev vseh stroškov. Če se seveda ne bo pritožil. Mojster proceduralnih napak odvetnik Franci Matoz je bil med tem časom z županom Popovičem na tiskovni konferenci o odločitvi ustavnega sodišča glede volitev v državni svet. Te bodo morali v Slovenski Istri ponoviti. Zaradi spreminjanja pravil med postopkom.
...
Ja seveda ta ga. Čakardič je z vsemi žavbami namazana. Očitno so ji botri v sodstvu le ustrezno intervenirali.
Seveda. Čakardička je z vsemi žavbami namazana, ubogi Popović je pa popolnoma nedolžna ovčka, ki samo sadi palmice, rožice po Kopru in objet, skupaj s svojim odvetnikom prepeva pesem “All we are saying is give peace a chance..”
Obtoženko je sodišče oprostilo zaradi (ali predvsem) zaradi proceduralne napake. Če je prav rzumeti zato, ker tožeča stran ni navedla kraja, kjer naj bi se dejanje izvršilo, kajti splet je le sredstvo in ne “kraj zločina”. Pitijevska sodba, hvala bogu da jo je sodišče premoglo, kajti v nasprotnem primeu bi bil to precedan za nadaljnje spravljanje mogočnih (politično in ekonomsko) nad šibkejše. Toda – mar ni bilo nobene druge možnosti, da bi sodišče razsodilo v prid obtoženke ne iz proceduralnih, torej formalističnih razlogov, temveč iz vsebinskih?
Kakorkoli že, sodba vendarle pomeni tudi striženje peruti aroganci koprskega župana in njegovega odvetnika, ki se – kot je bilo rečeno tudi v zgornjem komentiranem poročilu – napaja na proceduralnih in formalističnih napak. Majhen korak za koprsko sodstvo a velik za pravičnost!
No, najbrž sem prenagljeno “pela hvalo” koprski sodbi, ki naj bi vsaj malo osmodila aroganco bodisi koprskemu malemu neartkuliranemu političnemu avtokratu bodisi njegovemu advokatu sumljivih moralnih in profesionalnih kvalitet, kajti žal prav temu zadnjemu mediji utirajo pot med medijske zvezde, saj ga nenehno vabijo pred kamere, mikrofone oz. mu odstopajo svoje strani za mega intervjuje (nedavno se je “odrezal” na radijskem Studiu ob sedemnajstih, ko je pleteničil o odvetniških tarifah, danes je na televizijskem Vročem stolu odkrival toplo vodo o predkazenskem in preiskovalnem postopku, imel je svoj veliki intervju v “spreobrnjenem” magu, zagotovo pa sem še marsikaj spregledala…). Skratka, mediji sami iz ničel delajo Osebnosti, kar je sicer v sodobnem svetu vsakdanja praksa (samo spomnimo se raznih misic in podobnih stvorov, pa udeležencev realnostnih “showov”, ki postajajo slavni že zato, ker se s svojo votlostjo kažejo pred kamero, junaki današnjega časa postajajo torej moralno prazni posamezniki).