Prvi so se lani uprli Mehičani, ko se je zaradi vse večje porabe za biogorivo nadpovprečno začela dražiti koruza. Ta poljščina je osnovna surovina za tortilje, glavno hrano Mehičanov. Biogorivo je takrat veljalo še za rešitev za okolje. Nato so nadpovprečno narasle borzne cene žita, ker so se zaradi suše, zlasti v Avstraliji, izpraznila skladišča. Evropske zaloge so recimo padle s 14 na vsega 1 milijon ton. Evropska komisija je v jeseni odpravila obvezno praho – zahtevo, da morajo veliki kmetje 10 odstotkov njiv na leto pustiti počivati – in ukinila dajatve na uvoz žit, vendar bo o nadaljnjih podražitvah odločala predvsem letina v Avstraliji, ki je bila zaradi suše v zadnjih treh letih pod povprečjem. Če bo letošnji pridelek spet nižji od dolgoletnega povprečja, se utegne zgoditi, da bo žita res začelo zmanjkovati, opozarjajo v podjetjih, ki trgujejo s to poljščino.
Cene rži so v letu dni porasle za več kot 50 odstotkov, ječmen je dražji za 70 odstotkov, oves za 80 odstotkov, pšenica skoraj 100 odstotkov. Jacques Diouf, generalni direktor Svetovne organizacije za hrano (FAO), je po poročanju Die Presse že posvaril, da utegnejo zaradi podražitev hrane v nekaterih državah izbruhniti socialni nemiri. Diouf je eden najbolje poučenih o razmerah na trgu s poljščinami in hrano, saj FAO sproti zbira podatke o ponudbi in povpraševanju na svetovnem trgu. Pšenice po teh podatkih v skladiščih še nikoli ni bilo tako malo kot zdaj. Zaloge zadoščajo za vsega 12 tednov.
Zaradi podražitev pšenice, riža, koruze mleka, so v težavah predvsem države uvoznice, saj jih prizadenejo tudi podražitev goriva in transporta. V glavnem mestu Indonezije Džakarti je pred dnevi že protestiralo 10 tisoč ljudi, ker morajo za sojo plačati enkrat več kot lani, v Pakistanu se ljudje pritožujejo nad nadpovprečno podražitvijo moke in kruha. Socialni nemiri zaradi podražitev hrane grozijo tudi vEgiptu, kjer je oblast že prepovedala izvoz riža. Ekvador in Bolivija sta znižala in delno tudi odpravila dajatve na uvoz hrane.
V Evropski uniji so se pred 50 leti prav zato, da bi preprečili pomanjkanje hrane, odločili za subvencioniranje kmetijstva na ravni EU v okviru skupne kmetijske politike. Več kot je kmet pridelal, večje subvencije je dobil iz Bruslja. Ta politika je bila tako uspešna, da so pred nekaj leti zlasti francoski kmetje iz protesta, pridelke, ki jih niso mogli prodati, posuvali po cestah. Leta 2003 so na evropski komisiji zato spremenili sistem subvencioniranja kmetijstva tako, da ne spodbujajo več čim večje pridelave, ampak kmetom subvencije plačujejo za tisto, kar lahko prodajo. Še zmeraj pa je v proračunu EU za kmetijstvo na voljo 40 odstotkov vsega denarja. Največ, 9 milijard evrov na leto, dobijo francoski kmetje in živilska podjetja. Evropska komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel, ki je bila tudi sama kmetovalka na Danskem, pravi, da je komisija z ukinitvijo prahe, dajatev za uvoz žit in s predlogom za dvig mlečnih kvot za 2 odstotka s prvim aprilom letos naredila vse, kar je lahko, da bi se rast cen kmetijskih proizvodov upočasnila. Ustavitve rasti ni pričakovati, saj so bile cene do zdaj na rekordno nizki ravni.
Zaradi tega, predvsem pa zaradi krčenja zalog, tudi ni pričakovati, da bi s spremembo proračuna EU, ki je predvidena konec letošnjega oziroma v začetku prihodnjega leta, zmanjšali subvencije za kmetijstvo. Francoski kmetijski minister Michel Barnier je na nedavnem pogovoru v Bruslju že napovedal, da EU potrebuje močno skupno kmetijsko politiko, saj bodo kmetje le tako lahko zagotovili dovolj hrane, zato je treba za podpore kmetijstvu imeti na voljo dovolj velik proračun. Po njegovih besedah evropski kmetje lahko pridelajo več hrane kot zdaj, s tem, da se tudi oni odločajo kot poslovneži. Pridelujejo tisto, kar lahko najbolje prodajo. Francija se zavzema za ohranitev zaščit za evropsko kmetijstvo, ker hrana na evropskih krožnikih ne sme postati sredstvo za mednarodne špekulacije. Jean Martin, predsednik evropske konfederacije hrane in pijače (CIAA) dodaja, da mora kmetijstvo ostati predvsem proizvajalec hrane in krme. Pridelavo poljščin za biogoriva je treba podpreti, a ne na račun in za ceno surovin za hrano in za krmo.
Cene krme in hrane pa ne rastejo samo zaradi predelave poljščin v biogoriva, ampak tudi zaradi sprememb prehranjevalnih navad. Kitajci recimo pravijo, da so pred leti meso jedli le za novo leto, zdaj ga imajo v mestih na mizi vsak dan. Tudi zaradi tega se povečuje povpraševanje po žitih. Za kilogram svinjskega mesa kmet porabi tri kilograme krme, za kilogram govedine celo sedem kilogramov. Glavna krma za živino je koruza, to pa je rastlina, ki porabi zelo veliko vode, kar 900 litrov za kilogram zrnja.
Izvedenci so si enotni, da bodo cene hrane še nekaj časa rasle. V Nemčiji po poročanju Spiegla kmetje zato spet investirajo, najemajo posojila za nakup njiv in strojev. V prvi polovici leta 2007 je bilo za hektar kmetijske zemlje na Saškem treba odšteti v povprečju 7400 evrov, 23 odstotkov več kot leto dni prej. Najemnina za njivo se je povzpela na 1000 evrov za hektar.
V Sloveniji po podatkih kmetijskega ministrstva kmetijske površine obsegajo okrog 30 odstotkov ozemlja, od tega jih je kar 75 odstotkov na območjih s težjimi pogoji za pridelavo. Dobrih 60 odstotkov kmetij je majhnih, z 2 do 10 hektari zemlje. Povprečna kmetija ima 6,3 hektara zemlje. Število kmetij se je od leta 2000 zmanjšalo z 86.500 na manj kot 80 tisoč. Slovenija več hrane uvozi kot izvozi.
Izvedenci se strinjajo, da se bodo razmere na trgu s hrano in poljščinami spet uredile. Računajo predvsem na nove tehnologije, zlasti na biotehnologijo. V laboratorijih so recimo znanstveniki že razvili rastline, ki uspevajo v suši, razvijajo tudi nove sorte poljščin z bistveno višjim hektarskim donosom. Evropska komisija je januarja sicer predlagala poenostavitev postopka za potrjevanje nove hrane, še vedno pa skupina držav članic ostro nasprotuje uporabi gensko spremenjenih rastlin. Tudi v okoljevarstvenih organizacijah hitro naštejejo kup primerov škodljivih vplivov takšnih rastlin na zdravje – omenjajo zlasti alergije – in okolje. Resnica je, kot vedno, gotovo nekje vmes. Poiskati bo treba pameten kompromis. Dr. Borut Bohanec, profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti, je januarja v Dnevniku recimo napisal, da prav gensko spremenjene rastline omogočajo okolju prijazno pridelavo, ohranitev humusa v tleh, izločanje uporabe insekticidov, fungicidov in podobno. Hektarski donosi glavnih poljščin pa so se v 20. stoletju povečali za petkrat zaradi žlahtnjenja rastlin, ker imajo kmetje na voljo kakovostnejša semena. Slovenski proračun za kmetijstvo se je od leta 2000 več kot podvojil in zdaj znaša več kot 300 milijonov evrov.
Insect explosion ‘a threat to food crops’
Food crops could be ravaged this century by an explosion in the numbers of insect pests caused by rising global temperatures, according to scientists who have carried out an exhaustive survey of plant damage when the earth last experienced major climate change.
Researchers found that the numbers of leaf-eating insects are likely to surge as a result of rising levels of CO2, at a time when crop production will have to be boosted to feed an extra three billion people living at the end of 21st century.
http://www.independent.co.uk/e.....81016.html
The rising price of cereals such as wheat and maize is a “major global concern”, the United Nations’ Food and Agriculture Organization (FAO) says.
Poor countries could see their cereal import bill rise by more than a third. Africa as a whole is expected to see an estimated 49% increase this year.
http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/7244382.stm
[...] vso Evropo in tudi druge celine. Zaradi nje je lani in bo tudi letos marsikje po svetu prišlo do protestov prebivalstva in se zamajala tudi oblast. Zato zniževanje pomena inflacije, kot na primer v članku Mića [...]
Sem si prebral ervinatorjev post. Glede na to, da mu ni jasno, v cem je ekspanzivnost oz. restriktivnost fiskalne politike, ima kar dosti jajc, da ekonomistom pametuje o njihovi kompetentnosti. Zgleda se en SDSovc.
In Der Komisar seveda ni kompetentni ekonomist. Zaresovec?
No, vseeno je treba dodati, da v suši rastline ne rastejo – recimo da so bolj odporne na stres, ki ga povzroči daljše obdobje brez dežja oz. namakanja – pa vendarle, če tega ni, ni življenja pa pika. Vsa tehnologija, vključno z gensko spremenjenimi organizmi (GSO) je do sedaj samo povečala uporabo sredstev za zatiranje škodljivcev (pesticidi in ostali biocidi) saj so GSO predvsem bolj odporni na večje odmerke kemikalij,.. hecno ej, da so največji napredek prinesli drugačni načini pridelave, kot je npr. uporaba neskončno grdih ogromnih toplih gred, ki imajo optimalne sisteme namakanja, toplote in mehanske zaščite pred vplivi iz zunanjega sveta, vključno s škodljivci. ta tehnološko neprimerno manj zahtevna praksa do sedaj prinaša neprimerno večje rerzultate od napačnega dojemanja v javnosti. Takih primerov je pri opisu dogajanj na planetu še ogromno. rak rana vseh razlag je, da nikoli ne vključujejo glavni vzrok za dogodke, ki jih ekonomist opisuej, kot gospodarska rast, ali rast pridelka,.. itd, za enormno, eksplozivno rtast prebivalstva (ljudje) na vsakem kotičku planeta, ki nepovratno izvaja genocid nad divjim živalstvom. Sleherni dan nas je 200 000 tisoč več, sleherno leto izumre do 25000 živalskih vrst in v desetletju, ob sedanjem tempu, ne bo ne duha ne sluha od recimo Amazonskega deževnega gozda (pragozd je že posekan), ki se trenutno seka s hitrostjo površina Francije na leto. To isto se dogaja v Sibiriji, Kanadi in Afriki. kako banalno je potem kreganje ekonomistov, od kod inflacija, od kod podražitve hrane,.. a ti ljudje ne razumejo osnovne formule fotosinteze? a ne razumejo eksplozije v rasti prebivalstva? a ne vidijo uradne politike, pa recimo velesil, ko sio ZDA, Rusija, Indija, Kitajska in Braziilija, ki sedaj tekmujejo katera od njih bo največja tudi po številu ljudi,.. samo ZDA so sovj Rio Grande spremenile v potoček manjši od Gradaščice v Ljublčjani, ob bregove te reke pa planirajo nadalnje poselitev 1o milijonov ljudi v samo 5 letih,… itd,. itd,.. in vse to se mora prehraniti, mora biti vključeno v formule, ki morajo kazati dobiček oz. naraščanje vrednosti,.. pa a je res taka tema v glavah ekonomistov?