Hudo mi je te dni opazovati obraze, ki se soočajo s propadom pokrajinske zakonodaje. Ne zaradi zavrnitve same, ampak zato, ker prav vsi spregledujejo, kdo so dejanski akterji. Prav vsem, tistim, ki so bili v zadnjem trenutku za sprejem, tistim, ki so bili v zadnjem trenutku proti, in tistim, ki so bili od vsega začetka proti, je skupno nekaj, kar je mnogo usodnejše od konkretne zakonodaje. Vsi so prepričani, da so odločevalci politične stranke, župani, vlada, ne pa civilna družba, da ne rečem kar »ljudje«.
Tu moram takoj izpeljati »disclosure«, ki je moralni, a hkrati tudi profesionalni. Pred kakim letom sem imel po spletu naključij in »naključij« priložnost predlagati ministru Ivanu Žagarju program odnosov z javnostmi v podporo procesu sprejemanja pokrajinske zakonodaje. Predlog je temeljil na strokovni predpostavki, da pokrajine sicer sprejemajo politična telesa, odloča pa o njih civilna družba in »ljudje«. Gre za prepostavko, ki je sramotno redka predvsem tudi v slovenski stroki odnosov z javnostmi in je seveda kot taka naletela na sicer prijazna, a gluha ministrova ušesa in na aroganten molk njegovega birokratskega aparata (ednina).
Odziv je bil seveda pričakovan: slovenska politika je že od osamosvojitve tako prepričana, da je izvoljena zato, ker je ljubljena, in da je po izvolitvi zaradi ljubezni ne le izvajalec, ampak tudi nosilec oblasti, da ji je nemogoče razumeti, kje se moč v resnici nahaja. Povedano po domače: Žagarjevim je bilo, je in bo popolnoma jasno, da se zadrega pokrajinske zakonodaje skriva v županskih in poslanskih in vladnih glavah. Tam bi bilo treba narediti red, pa bi bilo vse lepo v redu, je bila predpostavka ministrstva za lokalno samoupravo ter vladnega kabineta. Zato so tja tudi usmerili vso svojo moč. Zato je predlog neslavno pogorel. Zato vlada ni dobila niti pokrajin niti ljudi.
A, kot je bilo najverjetneje spregledano, moja žalost ni posledica spoznanja o slepi pegi vladnega pogleda, saj se to spoznanje vleče že od leta 1991 ne glede na barvo, obliko in okus vlade. Skrbeti bi nas moralo, da podobno razmišlja tudi civilna družba in tako imenovani analitiki civilne družbe. Napisati bi moral drugače. Skrbi me, ker tudi pisci in bralci razgledi.net, ki s(m)o po mojem občutku »civil-socialno-liberalni«, ne bi nikoli podpisali izjave, da gre edina pot do nove pokrajinske zakonodaje prek vključevanja javnosti in šele v finišu prek vlade in poslancev. Vse oči so uprte v Pahorje, Golobiče, Janše, Žagarje, Kresalove, Šrote, Bajukove in podobne monokromatske podobe in nihče ne opazi, da so to le sence na živopisnem travniku.
Žalostno je opazovati analitike, ki v enaindvajsetem stoletju mislijo, da še vedno živijo v cankarjanski Sloveniji, v kateri še vedno velja »za narodov blagor«. Seveda »za narodov blagor« še vedno velja, le da se subjekt (moč) s časom vztrajno premešča. Rep vedno bolj maha s psom. Pes, ki se ne zaveda, da bi moral razumno upravljati z vzvodi, ki premikajo rep, če ne želi, da pade iz ravnotežja, nima osnov, da bi ostal pes. V našem primeru je pes celo pozabil, da ima rep, tako, da niti ne more doumeti, da je rep tisti, ki ga je spravil iz ravnotežja. In tega ne opazijo niti analitiki. Vsi so prepričani, da je levo uho zastriglo proti desnemu in da je to razlog nesrečnega konca. Celo simptomi primorske vstaje za svoje ime so bili videni kot simptomi politične igre v ozadju. Izjave opozicije, da je pokrajinska zakonodaja padla, ker pozicija ni upoštevala volje ljudi, je na ozadju dejstva, da bi sedanja opozicija, če bi bila pozicija, delovala po identičnih načelih kar zadeva vključevanje javnosti, so v resnici sodobni prevod cankarjevega ciničnega diskurza.
Izziv je torej ta: kdo si upa ne le reči, ampak resno zagovarjati tezo, da je mogoče pokrajinsko zakonodajo (samo kot primer) sprejeti samo prek dolgotrajnega, vztrajnega, resnega, celovitega, odkritega … vključevanja javnosti? Si kdo upa podpreti oceno, da so omenjeni in drugi politični veljaki le »orodje v rokah ljudstva«, ki morajo zagotoviti, da bodo ljudje ustrezno vljučeni, da bodo na koncu poslanci znali pritisniti pravi gumb na svoji poslanski klopi?
...
Zakoni zaradi zakonov, prestiža političnih elit, ne zaradi ljudi in njihovih težav, je politična paradigma vse sedanje politične elite, ki se drži na politični sceni s pomočjo proporcionalnega volilnega sistema….
Zgodba “pokrajine” je le refleksija vseh drugih zgodb, ki se v tej deželici vsakodnevno dogajajo. In je nadaljevanje enako zamočene zgodbe imenovane “občine”. Slovenija je enostavno daleč premala za tako “velike” politike kot jih premore in njena državotvorna obstojnost se razblinja kot ljubljanska megla. Ko se bo ta “megla” razkadila in se bo spet kaj bolj jasno videlo, bomo ugotovili, da smo postali nekaj kar nikoli nismo želeli biti.